Lani je prihod v Evropo bivšega Trumpovega svetovalca, razvpitega Steva Bannona, v paniko spravil celoten bruseljski mehurček. Bannon naj bi z ustanovitvijo gibanja »The Movement« poskusil združiti vse evrofobične in nacionalistične stranke na pragu evropskih volitev leta 2019. Če Evropska unija, kot smo jo poznali do danes, propade, to ne bo zaradi tujih posegov, temveč zaradi sistema, ki je že potrošil vso energijo za svoje delovanje.
Preoblikovanje evropskega zemljevida
Zadnja leta so Evropejci prisostvovali zaporedju kriz, konfliktov in nesoglasij, podobnih smrtnemu udarcu evropskemu konsenzu, ki je v Evropi v preteklih 60. letih močno prevladoval. Voljo EU so oslabili nemir na evroobmočju, val migrantov, kršitve temeljnih pravic v srednji Evropi in pomanjkanje določene vizije. Stari spori so se spet pojavili na pogajalski mizi, Evropa pa se začenja soočati s svojimi prvimi eksistencialnimi izzivi, kot je med drugimi razprava o italijanskem proračunu, zaenkrat nesprejemljivim v Bruslju in nespremenljivim v Rimu.
Nočna mora, ki so jo napovedale že prejšnje volitve leta 2014, se je politično uresničila: Brexit se je zgodil, Trump je bil izvoljen, Madžarska in Poljska sta postavili pod vprašaj same evropske vrednote, Evropa je pridobila prvo samooklicano populistično vlado v Italiji pod neformalnim nadzorom predsednika Lige Mattea Salvinija, njegovi zavezniki pa vstopajo v koalicije drugje. Solidne proevropske osebnosti, kot je bila Angela Merkel, počasi zapuščajo evropsko sceno. Stara opozicija med levico in desnico je v bruseljskih krogih čedalje manj relevantna, če sploh.
Kje se danes postavljata politična pola? Na eni strani inovativne proevropske stranke, kot je platforma Volt, nimajo večjega vpliva od kupa razočaranih liberalcev. Francoskega predsednika Macrona, ki je želel biti na čelu nove liberalne koalicije in nasprotovati rasti nacionalizma, težijo številne politične težave v domovini. Zaenkrat še ni mogoče predvidevati posledic nenadnih zmag zelenih strank v Nemčiji, Luksemburgu in Belgiji. Na drugi strani pa so populistične sile, včeraj glasovne, a anekdotične manjšine, danes na poti do položaja druge najmočnejše stranke v Evropskem parlamentu. Ker so bolj organizirane kot kdaj koli prej, jim bo morda končno uspelo pridobiti dovolj vpliva za izpodbijanje temeljev evropskega sistema.
Anahronistične ideološke podlage
Evropeizacija velja za dvojni pojav, ki ga pokrivata poglabljanje in širjenje – uspešnemu koraku do večje integracije sledi širitev zemljevida EU in obratno. To napredno nihalo je doseglo svoje meje na sredini prvega desetletja novega stoletja – motivacija za širitev je izparela leta 2004, ko je zahodna Evropa prezirljivo gledala na deseterico srednjeevropskih novih članic in na posledice največje širitve v zgodovini EU, pa tudi leta 2007, ko sta vstopili dve državi, ki očitno nista izpolnili vseh pogojev za vstop. Zadnji dih za poglabljanje federalistične Evrope je umrl leta 2005 z odločnim zavračanjem evropske ustave v Franciji in na Nizozemskem.
Komunikacija EU se je predolgo osredotočala na teme, ki so bile relevantne le za starajočo se elito, ne pa tudi za mlajše generacije, ogrožene dele volivcev in evroskeptike: zagotavljanje miru, ohranjanje prostega gibanja, človekove pravice. Historiografija postavi v ospredje ustanovitelje oziroma moške, ki so prispevali k ustanovitvi evropskih skupnosti: Robert Schumann, Konrad Adenauer, Jean Monnet so nekateri od mitoloških likov, preveč oddaljeni od skrbi in zavesti sodobnega volilnega telesa. Sklerotični tradicionalni pojavi o nujnosti evropske integracije ne odmevajo več.
Teoretične podlage evropske integracije v današnji Evropi niso več relevantne, saj rast populistov spreminja način razmišljanja o prihodnosti celine. Federalizem je že zastarela beseda, ki ne opisuje več današnjega stanja, v katerem se nahajajo Evropejci in njihovi voditelji. Funkcionalizem, ki se v kontekstu nastanka EU osredotoča na skupne potrebe in interese držav, ne velja več, glede na to, da eden od bistvenih predpogojev za delovanje tega koncepta – ubogljivost sodelujočih – ni izpolnjen.
Zmagovalci bodo najšibkejši
Po novih evropskih volitvah ne bo izvoljenih le 705 evroposlancev, temveč tudi predsednik Evropske komisije, predsednik Evropskega sveta, predsednik Evropske centralne banke, en komisar na državo članico in predsednik Evropskega parlamenta. Od rezultatov bo odvisno celotno politično ravnovesje, ki je prevladovalo od leta 2004 naprej. A brezplodne bitke za najvišje položaje so na nek način že končane. Zmaga Evropske ljudske stranke je že dejstvo, tako kot tudi izvolitev njenega prvaka na čelo EK. Gre za Nemca Manfreda Weberja, današnjega voditelja konservativnih parlamentarcev brez izkušenj na vladnem položaju, kar bi seveda prispevalo k povečanju moči samih držav.
Za ostale zadeve sta predvidljiva stabilizacija sredine in relativno zmagoslavje skrajnežev, medtem ko se tradicionalni socialni demokraciji obeta nezaslišan poraz. Po vsej verjetnosti bodo evropske ustanove izgubile zgodovinsko »super večino«, s katero jim je uspelo sprožiti postopek proti Madžarski, izpeljati ambiciozne reforme za tesnejše gospodarsko sodelovanje in na globalnih forumih govoriti z enotnim glasom. Evropski voditelji bodo na zelo boleč način začutili potrebo po iskanju skupnih interesov in inovativnih rešitev, čemur ne bo pomagalo nagonsko sovraštvo večine nacionalistov do multilateralnega sodelovanja.
Tako se torej povečuje možnost političnega razkola med sredinci, ki si želijo tesnejšega evropskega povezovanja, in tistimi, ki branijo suverenost ter naključne projekte izključno med prostovoljnimi državami. Le nekaj mesecev po Brexitu se odpira možnost nečesa, kar nikoli prej ni bilo predstavljivo: možnost vsebinske in intelektualne regresije v Evropi, vrnitev k izključno medvladnemu vodenju evropskih politik namesto proto-federalističnemu modelu, in dolgotrajne izgube vpliva pri reševanju globalnih problemov.
Težko preživetje Zahoda
V tem kontekstu bodo nekatere ključne politike vredne nadzora, natančneje tiste, katerim primanjkuje skupno odločanje: nepopularna širitev EU, (ne)solidarno upravljanje z zunanjimi mejami schengenskega območja, sistemska reforma evropskih institucij, posledice globalnega segrevanja. Takrat bodo populisti brez dvoma poskusili zrušiti te politike tudi od znotraj, ne samo od zunaj. Vprašanje je, ali bodo imeli dovolj močne nasprotnike.
Vmes se bo razdeljenost evropskih družb verjetno poglabljala. Povsod nastajajo stranke, ki za svoje posebne razloge navajajo vrnitev h konservativnim vrednotam, vzvišeno osamljenost ali celo izstop iz EU: ne samo v skeptičnih državah, temveč tudi v tistih, ki so popolnoma izkoristile članstvo v EU, kot se je na primer zgodilo na Irskem, kjer se nekateri tako želijo izogibati bolečemu sporazumu o »hard borderju« s severno Irsko.
Kje so starodavni zagovorniki evropske integracije? Francijo in Nemčijo težijo notranjepolitične razprave. Združeno kraljestvo tava po nostalgični viziji imperija. Združene države Amerike po Trumpu ne želijo več govoriti z nadnacionalnimi organizacijami. ZDA same morda ne bodo držale kot enotna država: civilna vojna ni več znanstvena fantastika, skrajni konservativci rdeče države pozivajo k secesiji v primeru omejitve pravice po lastništvu orožja, razkol med dvema taboroma pa v zadnjih 150 letih nikoli ni bil tako akuten kot danes: takšno primerjavo med današnjo Ameriko in predvojno Ameriko leta 1860 naj bi postavil Steve Bannon.
***
Prihodnost evropskega povezovanja bo nedvomno odvisna od izidov prihajajočega evropskega glasovanja, 40 let po prvih uspešno izpeljanih neposrednih volitvah na celinski ravni. Če slabi solidna država z močnimi ustanovami, kot so ZDA, kaj bo z lomljivo strukturo, staro le 60 let, v soočanju z izzivi, ki jih še ne more ali noče razumeti?
