Ali hrček res potrebuje več od delavca?

V javnosti v zadnjem mesecu predlog povišanja minimalne plače, ki ga je brez dogovora z delodajalci določila ministrica za delo dr. Anja Kopač Mrak. Minimalna plača se je tako zvišala za 4,7 odstotka, na 638 evrov neto. Gre za prvo večje povišanje od leta 2010 naprej, ko so ga prav tako izvedli Socialni demokrati za časa Pahorjeve vlade, ki je takrat želela pridobiti podporo sindikatov za poznejše neoliberalne reforme.

Najpogostejše argumente, ki jih predstavniki kapitala in njihovi zagovorniki, ki so nasprotovali povišanju predstavljali v javnosti sledijo spodnjim argumentom.

1. Minimalna plača naj bi zviševala brezposelnost.
2. Zavirala naj bi gospodarstvo in zanj pomenila previsoke obremenitve.
3. Namesto dviga minimalne plače, bi morala vlada začeti spodbujati dodano vrednost.

1. Minimalna plača ne zvišuje brezposelnost

Čeprav je veliko študij, ki dokazujejo, da se z zvišanjem minimalne plače ne zvišuje brezposelnosti, nekateri neoliberalno usmerjeni strokovnjaki pri nas še vedno vneto zatrjujejo obratno. Tako kot je njihove neoklasične ekonomske modele na laž postavila kriza iz leta 2008, tudi empirija ne potrjuje njihovih tovrstnih trditev.

O tem je na svojem blogu že večkrat pisal tudi ekonomist Jože P. Damijan, ki je izpostavil, da na podlagi stotine študij in dejanskega dogajanja tega ne moremo trditi. Doucouliagos in Stanley sta leta 2009 na podlagi 64 empiričnih študij ugotovila, da so učinki dviga minimalne plače na zaposlenost blizu ničli in ne povečujejo brezposelnosti. Tudi lansko zvišanje minimalne plače pri nas za 2 odstotka ni imela vpliva na zaposlovanje, ki je še vedno naraščalo. 

”V letu 2016 so za plače podjetja namenila 8,5 milijarde evrov, stroški zvišanja minimalne plače pa bi zvišali stroške gospodarstva za zgolj 0,21 odstotka. Ali gospodarstvo, ki ima že nekaj let eno najvišjih rasti v EU, res ne bo preneslo takšnega zvišanja?”

2. Bo višja minimalna plača res zadušila gospodarstvo?

Tovrstna argumentacija vedno znova temelji na domnevi, da so davki pri nas previsoki in da dušijo gospodarstvo, ki mu primanjkuje kisika, kot so pred leti govorili na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS). Efektivna stopnja davka na dobiček, ki meri dejansko obdavčitev podjetij pokaže, da so ti obdavčeni z okrog 13,5 %, kar je ena najnižjih obdavčitev znotraj EU. Za največjih 50 podjetij je še za približno dva odstotka nižja. Slovenija je tako že sedaj davčna oaza za številna podjetja. 

Stran kapitala je zaradi višjih stroškov dela med predlogi namesto dviga (minimalnih) plač predlagala nižje obdavčitve dela. Toda pri tem ni nikakršnega zagotovila, da bi se nižji davki, kot predpostavljajo, avtomatično prevedli v višje plače delavcev. Veliko bolj verjetno je, da bo zaradi takšnih in podobnih ukrepov (npr. znižanje prispevkov za zdravstveno in socialno blagajno) to povzročilo luknjo v proračunski blagajni. Znižanje davkov bi tako verjetno samo zagotovilo še višje profite podjetjem.

”Z dvigom minimalne plače lahko vlada prisila stran kapitala, da začne gospodarstvo razvijati, na drugih vidikih produktivnosti, ki niso vezani na ceneno delovno silo in vse negativne dejavnike, ki izhajajo iz tega. To bi delodajalci morali početi s tržnimi nišami, prodiranjem na tuje trge, večjo kakovostjo izdelkov, tehnološkimi in organizacijskimi inovacijami ipd.”

Po podatkih ministrstva za delo se je neto čisti dobiček gospodarskih družb v zadnjih letih povečal za skoraj devetnajstkrat. S 169 milijoni evrov v letu 2013 na skoraj 3,2 milijarde evrov v letu 2016. Realna rast minimalne plače je v obdobju 2013 do 2017 znašala 2,5 odstotka, realna rast povprečne bruto plače 3,2 odstotka, realna rast produktivnosti dela 5,9 odstotka in realna rast BDP 11,2 odstotka. V letu 2016 so za plače podjetja namenila 8,5 milijarde evrov, stroški zvišanja minimalne plače pa bi zvišali stroške gospodarstva za zgolj 0,21 odstotka. Ali gospodarstvo, ki ima že nekaj let eno najvišjih rasti v EU, res ne bo preneslo takšnega zvišanja?

V prid zvišanju minimalne plače govorijo tudi podatki iz drugih delov EU. Po podatku EurWorka se je realna višina minimalne plače, ki je usklajena z dvigom življenjskih stroškov oziroma inflacijo najbolj dvignila v Bolgariji. Dvig je od leta 2010 do 2017 znašal 83,6%. V Romuniji je znašal 79,1%, na Madžarskem za 50,1%. Slovenija se z dvigom za 23,5% nahaja nekje na sredini lestvice, vendar še vedno z mnogo nižjimi povprečnimi plačami od na primer bolj razvite sosednje Avstrije. Ti podatki kažejo, da bi se bilo smiselno pogovarjati še o višjem dvigu minimalne plače v prihodnje.

3. Kako zviševati produktivnost?

Vlada bi pravzaprav s še višjim dvigom minimalne plače preprečila spodbujanje konkurenčnosti na podlagi slabo plačanih delovnih mest. Že samo podatek, da skoraj dve tretjini zaposlenih dobi manj od približno 1050 evrov, kolikor znaša povprečna plača kaže, da so plače pri nas nizke. Po izračunih ekonomista Frančka Drenovca, gospodinjstva danes trošijo celo tako malo kot “kriznega” leta 1992, ko se je gospodarstvo šele postavljalo na noge po osamosvojitvi.

Minimalno plačo po podatkih ministrstva za delo trenutno prejema okoli 33.000 zaposlenih, od tega približno 8.000 v javnem sektorju. Po teh podatkih bi dodaten strošek za državno blagajno z zvišanjem minimalne plače v predlagani višini znašal 11,9 milijona evrov. Od tega devet milijonov evrov v zasebnem sektorju. 

Obenem bi dvig plač pomenil tudi pritisk na delodajalce za dvig plač v privatnem sektorju, ki bi to moral storiti zaradi večje konkurenčnosti napram javnemu sektorju. Pričakovati pa je, da bi dvigu minimalne place sledil tudi dvig ostalih (ne samo najnižjih) plač.  Stran kapitala sicer pogosto omenja, da so plače v privatnem sektorju nižje od tistih v javnem, toda pri tem ne povedo, da je v javnem sektorju mnogo višja izobrazbena struktura. Povprečne plače zaposlenih z višjo in visoko izobrazbo so v javnem sektorju za približno 5 % nižje kot v zasebnem.

”V prihodnje bi bilo pravično, da bi minimalno plačo postavili za osnovno plačo, ki bi jo prejemali vsi zaposleni pri nas. Obenem pa bi morali nujno tudi povečati število inšpektorjev, ki bi bdeli nad kršitelji.”

Logika minimalnih plač nas vodi v (ne)razvojni model, ki temelji na nizki dodani vrednosti in nizki produktivnosti, kar ne bi smela biti smer razvoja Slovenije. Ta model se namreč odraža tudi v nižji gospodarski rasti in nižjem standardu ljudi ter vse večjih delovnih obremenitvah. Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu je ugotovila, da je v Sloveniji največ delavcev v celotni EU, ki mislijo, da morajo biti pri delu zelo hitri. V večini držav EU zaradi tehnološkega napredka delovni čas pada. Smo edina država OECD, kjer delamo 15 ur več kot leta 2006.

Vse to kaže, da se namesto zaposlovanja novih delavcev, vse bolj obremenjuje obstoječe, kar vodi v zdravstvene težave zaradi izgorelosti. Anketa ZZZS je pokazala, da je skoraj 70 odstotkov delavcev pri nas delajo več kot predpisanih 40 ur. Vsak peti je namesto 12 mesecev z nadurami delal celo 13 mesecev. Takšne obremenitve seveda prinašajo večje dobičke podjetjem, toda pomenijo nižjo zaposlenost in večje izdatke države, zaradi zdravstvenih težav zgaranih delavcev, ki se jim tudi niža kvaliteta življenja.

Ker zaradi nizkih plač ne morejo najti delavcev v Sloveniji, podjetja vse bolj zaposlujejo tudi delavce iz tujine, ki so večinoma manj kvalificirani od slovenskih. Slednji predvsem zaradi nizkih plač (in ne previsokih davkov na najvišje plače, kot nas želi prepričati stran kapitala) odhajajo v tujino, s čimer se znižujejo produktivne zmožnosti našega gospodarstva. Takšna rast, ki temelji na izvozu v tujino na podlagi poceni delovne sile, lahko ob krizi in zastoju na tujih trgih strmoglavi.

Z dvigom minimalne plače vlada prisili stran kapitala, da začne gospodarstvo razvijati, na drugih vidikih produktivnosti, ki niso vezani na ceneno delovno silo in vse negativne dejavnike, ki izhajajo iz tega. To bi delodajalci morali početi s tržnimi nišami, prodiranjem na tuje trge, večjo kakovostjo izdelkov, tehnološkimi in organizacijskimi inovacijami (ki bi zmanjševale delovne obremenitve zaposlenih). Vendar pa so za tovrstni dvig produktivnosti s svojim znanjem in iznajdljivostjo odgovorni direktorji in menedžerji.

”Za življenje odrasla oseba za minimalni standard preživetja na dan za hrano potrebuje 3,6 evra. Obstoječa višina socialne pomoči zagotavlja zgolj 2,6 evra. Po veljavnih minimalnih standardih pa male živali potrebujejo vsaj 4,5 evra na dan.”

Da pri tem zaenkrat niso tako uspešni, kot pri zagovarjanju nizkih plač, kažejo tudi njihovi cilji. GZS, ki ni najbolj naklonjena dvigu minimalne plače, si je do leta 2030 za cilj sama postavila 4,4 % dvig produktivnosti letno. Rast je mnogo manjša. Po podatkih OECD imamo eno najnižjih rasti produktivnosti. V obdobju od 1993 do 2010 je rasla s štirimi odstotki na leto, po krizi pa komaj za dva odstotka letno. Najnižja pa je prav v visokotehnoloških panogah, kjer primanjkuje ustreznega znanja, kar še dodatno potrjuje zgoraj napisano.

Omenimo še, da so zavajajoči tudi očitki o padcu produktivnosti v javnem sektorju. V njem se namreč produktivnost oziroma dodana vrednost ne meri z na trgu zasluženo vrednostjo, temveč z obsegom opravljenih del, ki so določeni s plačo. Če realna vrednost plač pade tako pade tudi produktivnost javnega sektorja.

4. Potrebna tudi redefinicija minimalne plače

Argumenti, ki govorijo v prid zvišanju minimalne plače, temeljijo tudi na socialnem vidiku. Minimalna plača bi morala omogočati ne samo preživetje, ampak tudi minimum socialne pravičnosti, ki pomeni dostojno življenje s plačo. V Delavski svetovalnici so že izpostavili, da ministrstvo za delo z manipulacijo življenjske stroške ocenjuje na 606 evrov, čeprav bi moral biti pravi strošek življenjskih stroškov 661 evrov. Vsaj toliko bi zato morala znašati minimalna plača.

Premnogi pa danes tega zneska ne dosežejo, ker je njihova osnova za izračun minimalne plače tako nizka, da tudi z dodatki ne pridejo preko zneska minimalne plače. V javnem sektorju tako prvi plačni razred dobi zgolj 440 evrov bruto. Do kakšnih absurdov prihaja, je na eni izmed okroglih miz opozoril tudi sociolog Srečo Dragoš. Odrasla oseba potrebuje za hrano, minimalni standard preživetja, 3,6 evra na dan. Obstoječa višina socialne pomoči zagotavlja zgolj 2,6 evra. Po veljavnih minimalnih standardih pa male živali potrebujejo vsaj 4,5 evra na dan. Razlogov za pravičnejšo postavitev osnovne minimalne plače, ki bi jo prejemali vsi zaposleni pri nas, je torej več kot dovolj.