Ali lahko ameriška politična kultura in ideologija preživita 21. Stoletje?

20. stoletje je bilo brez dvoma stoletje Združenih držav Amerike. To je bilo stoletje, ko so si ZDA na ramenih evropskih razsvetljenskih idej, protestantske etike, neomajne vere v moč trga, ter destruktivnih tendenc držav “Stare celine“, ki so kulminirale v dveh svetovnih vojnah, izborili globalno hegemonsko pozicijo, tako v političnem kot tudi ekonomskem in kulturnem smislu.

Svet je imel vse razloge, da verjame ameriški zgodbi o uspehu, utemeljeni v njihovi politični filozofiji. ZDA so dosegale ekonomski čudež za ekonomskim čudežem, imele najvišji BDP na prebivalca in naposled s koncem hladne vojne tudi absolutni prestol sveta. Hollywood in preostala ameriška popularna kultura se je dodobra zasidrala v večini razvitih držav, medtem ko so ameriški tehnološki giganti Microsoft, Google, Apple ipd. začeli dominirati novo globalno platformo komuniciranja, internet. Mednarodni politični red je nedvoumno temeljil na ameriškem liberalizmu, robustnem individualizmu in subtilni krščanski etiki, katerima lahko v veliki meri pripisujemo zasluge za formulacijo in uveljavitev koncepta človekovih pravic. Zmaga Amerike in njenih političnih idej se je zdela tako absolutna, da je Fukuyama leta 1992 znamenito oznanil “konec zgodovine“.

Ameriška politična kultura in ideologija sta zahvaljujoč svojemu dominantnemu statusu, v več pogledih izoblikovali – s “trdo“ in “mehko“ močjo – politične kulture drugih držav. Sprva le držav Zahoda, pozneje znanega kot “kapitalistični blok“, ter del “tretjega sveta“, nato pa s padcem Železne zavese in vzpostavitvijo Washingtonskega konsenza, še večine preostalega sveta. Če si sposodimo Gramscijev koncept “kulturne hegemonije“ – da vodilni razredi težijo k vodenju prek produkcije specifične kulture, da bi s tem ohranjali razmerja moči in institucije, ki so njim družbeno, politično in ekonomsko v prid – ter ga apliciramo na globalni kontekst in vodilne razrede zamenjamo z ZDA, vidimo, kako je ameriški status velesile v drugi polovici 20. stoletja amerikaniziral naše lokalne kulture. Splošna tendenca “šibkejših“ pa je, da kulturno posnemajo “močnejše“ v želji, da dosežejo njihov nivo tehnološke, ekonomske ali vojaške moči. Vse to rezultira v našem podzavestnem in postopnem sprejetju idej, ki so nam bile nekoč tuje.

Z 21. stoletjem pa se je svetost in nedotakljivost ameriških političnih idej začela rahljati. Ameriški ideal (globalnega) ekonomskega liberalizma in proste trgovine se je začel sprevračati v tako imenovani “crony“ kapitalizem, z vedno večjo monopolizacijo domačega trga, kjer naj bi po teoriji vladal vsaj približek maksimi enakih priložnosti. Prišlo je tudi do pojava globalnega “modernega suženjstva“ in rastoče globalne neenakosti. S porastom tako imenovanih “lažnih novic“ v dobi družbenih omrežij, predvsem dezinformacij v času volitev in zdaj v času covid-19 krize, je pod samim vprašajem prvi amandma ameriške ustave o svobodi govora. Tudi ameriški izvoz demokracije in koncepta človekovih pravic v ne-Zahodni svet je v nasprotju s pričakovanji naletel na zavračanje lokalnega prebivalstva in neuspeh.

Z množitvijo domačih in globalnih problemov pod ameriškim “nadzorom“ (in njihove politične kulture ter ideologije) smo na Zahodu začeli preizpraševati nabor idej, ki smo jih imeli za samoumevne, k čemur je pripomogel tudi vzpon Ameriki filozofsko (pa tudi tradicijsko, interesno, itd.) antitetične politične entitete Kitajske, ki izziva zahodno politično ideologijo in kulturo. Ameriška in kitajska politična kultura sta si nasprotujoči na več področjih. To se najbolj jasno vidi, ko primerjamo ključni vrednoti v ZDA in na Kitajskem – svobodo in avtoriteto.

V enem izmed ustanovnih dokumentov ZDA, Deklaraciji o neodvisnosti, je Thomas Jefferson zapisal, “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtujljive pravice, med katerimi so varovanje življenja, svobode in iskanja sreče.” Primarna ameriška vrednota – svoboda – je bila temelj za moralno in politično filozofijo vseh večjih šol, ki so se nedvoumno imenovale ameriške – vse od Deweya, ki je zagovarjal ekonomsko progresivni liberalizem kot pravo pot do človeške sreče, pa do Roberta Nozicka, ki je menil, da je minimalna država, ki se ne “vtika“ v življenja prosto trgujočih posameznikov, edina moralno pravična.

Kitajsko filozofijo na drugi strani pa lahko morda najbolje ponazorimo z odgovorom največjega in najvplivnejšega kitajskega filozofa Konfucija, na vprašanje vojvode Jinga o pravem načinu vladanja: “Vlada obstaja, ko je princ princ, minister pa minister; ko je oče oče in sin sin.” Z drugimi besedami, ustrezna varnost in prosperiteta, ki jo zagotavlja država, je dosežena le, če spoštujemo družbeni in politični red ter avtoriteto, ki ju določa.

Poraja se vprašanje, ali lahko ameriška politična kultura in ideologija, kot ju poznamo danes, preživita 21. stoletje? Ali bodo koncepti, kot so svoboda, odprta družba, individualizem in demokracija, za Zahod in preostali svet ostale privlačnejše kot pa benevolentna avtoriteta, zaprta družba, kolektivizem, družbena harmonija in partijska meritokracija? Kot prejšnja kulturno-ideološka “vojna“ med ZDA in Sovjetsko zvezo, bodo tudi v tej na črti naša prepričanja, vrednote in pogledi na svet. Toda kdo je bolj pripravljen na globalni spopad političnih kultur in ideologij za prevlado?

Mnogi bi rekli, da so današnji ameriški ideali odprte družbe, multikulturalizma in globalizma (na katere sicer »opozicijski« del ameriške družbe ne pristaja več enako entuzijastično kot “vladajoči“ del), narejeni kot nalašč za infiltracijo Kitajske, sejanje razdora in kraje tehnoloških, ekonomskih in delno vojaških dosežkov ZDA, ki jih ta država v primerjavi s Kitajsko ne skriva dovolj. Nekateri bi se v tem uvidu sklicevali na teorijo iger, ki pravi, da če ena stran v nekem procesu sodeluje, druga pa ne, bo tista, ki ne sodeluje, izgubila največji možni izkupiček glede na vse druge variacije igre. ZDA naj bi bila s svojo odprtostjo (v žargonu teorije iger, s “sodelovanjem“) in težnjami privatnega sektorja po maksimizaciji dobička na globalnem trgu v slabšem izhodišču v primerjavi s Kitajsko, ki ima zelo nacionalistično kulturo in ki prioritizira nacionalni interes, ki je za razliko od nacionalnega interesa ZDA ločen od privatnega (v žargonu teorije iger, z akterjem, ki “ne sodeluje“). Drugi bi rekli, da so tradicije individualizma, kreativne destrukcije in ameriške naravnanosti k profitu, ekonomsko superiornejše kitajskemu načinu vladanja in produkcije, kjer partija preko močne države usmerja in nadzira gospodarstvo.

Katerakoli država bo na koncu slavila, pa je nekaj jasno. Nekatere ideje bodo, v nasprotju z napovedmi Fukuyame, izčrpale svoj moment slave. Mogoče pa bo, kot trdita Berggruen in Gardels v knjigi “Intelligent Governance for the 21st Century: A Middle Way between West and East“, še najbolj smiselno staviti na sintezo idej iz političnih filozofij obeh držav. V katero smer se bo ta tehtnica sinteze prevesla, v ameriško ali v kitajsko, še ne more napovedati noben politolog ali politični filozof.