V zadnjih dveh tednih, ko se je žarišče COVID-19 prestavilo iz Kitajske v Evropo oz. zahodni svet, je bilo prestavljeno, suspendirano ali odpovedano veliko število športnih tekmovanj, kot so NBA, Premier League, Champions League, Formula 1 itd. Kulminacijo, vsaj v Evropi, je dosegla torkova odločitev UEFA, da bo nogometni EURO prestavljen v 2021. Toda v svetu športa še vedno gori bakla upanja: olimpijske igre (OI) v Tokiu.
V torek, 17. marca 2020, je Mednarodni olimpijski komite (MOK) sporočil, da bodo nadaljevali z organizacijo OI v Tokiu kljub tveganju, ki ga predstavlja pandemija COVID-19. Upanje tako gori do konca maja, ko bi naj bila sprejeta končna odločitev.
Globalna športna senzacija bi bil več kot potreben (mentalni) odklop za svet in “izpušni ventil” za frustracije, ki trenutno dominirajo v zvezi s karantenami, omejitvami gibanja in ostalimi posledicami koronavirusa. Prižig ognja bi signaliziral zmago človeštva nad virusom, natrenirani olimpijci, ki stremijo k “Citius, Altius, Fortius”, bi povrnili vero v zdravje in moč človeškega telesa, in stiski rok svetovnih voditeljev bi ponovno utrdili vizijo globalnega sodelovanja. Olimpijsko gibanje ima lahko neverjetno moč generirati upanje.
Preložitev odločitve generira upanje tudi za športnike, državo gostiteljico in seveda sponzorje in nosilce televizijskih pravic. Odpoved iger je najmanj željena opcija – vse vložene milijarde, čas in delo ter treningi bi splavali po vodi. Prestavitev na kasnejši, npr. jesenski datum, predstavlja problem za nosilce televizijskih pravic – NBC je za pravice predvajanja OI med 2014-2020 plačala 4,38 milijarde dolarjev. Toda NBC ima za jesen že sklenjene pogodbe z NHL in ostalimi ameriškimi tekmovanji, predvajanje OI jeseni pa bi jim prineslo nižjo gledanost in s tem nižji zaslužek iz naslova oglaševanja. Tretja opcija je seveda ohranitev poletnega datuma tekmovanja, ki pa tvega prazne tribune – tudi ob predpostavki konca pandemije do poletja bodo posamezniki v sebi nosili strah pred letenjem, javnim transportom in množicami ljudi, zlasti tujcev, precej dlje od julija. Da o tveganjih za javno zdravje tako med tekmovanji kot med pripravami in organizacijo niti ne govorimo. A okrnjena prodaja vstopnic stane MOK manj kot izguba ali zmanjšanje prometa iz naslova televizijskih pravic, ki so glavni vir MOK-ove dolgoročne finančne stabilnosti.
Odločitev ne bo lahka in bo na tehtnico postavila javno zdravje, sanje športnikov, pogodbene obveznosti, milijardne vložke in duh olimpizma, ki je lahko kot argument uporabljen tako za kot proti prestavitvi iger. Na koncu bosta razvoj pandemije in pogajanja med ključnimi akterji zares pokazala, kdo bo nosil zlato medaljo.