Skoraj deset tednov po svojem pustolovskem pobegu proti gostoljubni Srednji Evropi in azilu na Madžarskem je Nikola Gruevski, obsojen na dve leti zapora zaradi nelegalnega nakupa 580.000 evrov vrednega luksuznega avta v zadevi »Tank«, še vedno na prostosti. Bivši makedonski premier sicer izkorišča radodarno izjemo v tradicionalno strogi migrantski politiki Budimpešte, ki mu je prošnjo za azil odobrila v rekordnem času. Kaj to pove o stanju evropske politike?
Izvirni grehi makedonskega političnega in sodnega sistema
S prihodom novega levosredinskega premiera na oblast v Makedoniji leta 2017 so se pojavili upi, da se bo država premaknila proti večji demokraciji, spoštovanju človekovih pravic in vladavini prava. Slabo leto in pol po menjavi vlade pa sta makedonska družba in politika čedalje bolj razklenjeni, če ne razočarani. Prejšnja vladajoča stranka VMRO-DPMNE Zaevovi vladi izrecno očita slabo upravljanje z državo, izdajo nacionalne identitete Grčiji in morda celo podvrženost Georgeu Sorosu.
Makedonski konservativci pa so bili od vložitve ovadbe za korupcijska dejanja veliko manj zgovorni glede svojega bivšega šefa, 48-letnega Nikole Gruevskega. Slednji je po odmevni obsodbi izkoristil vsa možna sredstva za prelaganje kazni, preden bi se moral predati policiji za prestajanje zaporne kazni dveh let. Nekaj dni po končni odločbi se je celo zdelo, da se bo res soočil z makedonskim pravosodnim sistemom, na kar so kazale njegove aktivne priprave za prestajanje kazni, nakup oblek za zapor in mirni sprehodi po Skopju.
Dejstvo, da mu je brez aretacije in večjih problemov uspelo pobegniti iz Skopja, nato pa še iz države, in to kljub skoraj stalnemu nadzoru njegovega bivališča, je zaskrbljujoče. Dvig 100.000 evrov v gotovini z bančnega računa nekaj tednov pred pobegom presenetljivo ni ganil protikorupcijskih uradnikov. Ko je bilo jasno, da je Gruevski pobegnil, so pred izdajo tiralice minili vsaj trije dnevi. Že to poudarja pomanjkljivosti makedonskega sodnega sistema oziroma državne politike, glede na to, da še nihče ni prevzel odgovornosti.
Težka cena nepremičnosti
Madžarska ni samo sprejela Gruevskega, temveč mu je tudi pomagala pri pobegu, z zavedanjem, da to ne bo prispevalo k njenemu ugledu na evropskem odru. Izbira Madžarske za Gruevskega ni naključna, situacija je namreč nastala osem let po tem, ko je bivši hrvaški premier Ivo Sanader pobegnil v Avstrijo, od koder so ga poslali nazaj na sodbo. Viktor Orbán pa je izjavil, da je Gruevskemu pomagal le, ko se je ta brez spremstva javil na madžarsko veleposlaništvo v Tirani, in so bili torej upoštevani vse zahteve prošnje za azil.
Madžarska pod oblastjo Viktorja Orbána je peti največji investitor v Makedonijo in ena od najbolj zvestih zaveznic Gruevskega in VMRO-DPMNE. Po besedah madžarskega premiera je Gruevski »eden od redkih, ki je zgradil ograjo« in se boril proti migrantom, oba pa sta se znašla sredi neusmiljenega boja proti domnevnemu vplivu Georgea Sorosa.
Kako odreagirati, ko država članica Evropske unije domnevno ovira sodni sistem kandidatke in obsojencu pomaga pri pobegu? Bruselj ni brez resursov. Predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker je že namignil na možnosti proračunskih varčevalnih ukrepov za tiste države članice, ki ne spoštujejo človekovih pravic in evropskih vrednot. Člen 7. pogodbe o Evropski uniji bi lahko sprožil koristno javno razpravo o trenutni mednarodni aktivnosti naših vzhodnih sosedov. Pričakovati pa je, da bo na pragu evropskih volitev celoten proces kmalu padel v vodo. Zadeva, ki bi morala ostati legalna, je postala popolnoma politična in podvržena nepredstavljivi moči starega političnega sistema.
Prepozno, prešibko, premalo
Ostaja torej le politika. V Bruslju smo zaznali kvečjemu mlahave izjave in razumljivo neodločenost: EU je Budimpešto prosila za pojasnila preko glasu komisarja za širitev in sosedstvo Johannesa Hahna, brez dodatnih izjav. Medtem je v vseh velikih prestolnicah prevladoval moteč molk, in sicer tako v Berlinu kot na Dunaju.
Evropska komisija, ki je leta 2016 Makedoniji očitala pojav »state capture«, »ki vpliva na delovanje demokratičnih ustanov in ključnih družbenih področij«, ni povedala nič drugega. Le ena institucija se je izkazala za dovolj svobodno, da je hitro izrazila skrbi: 15. novembra je Evropski parlament sprejel poročilo o stanju demokracije v Makedoniji, ki so ga madžarski evroposlanci po prvotni podpori nepresenetljivo zavrnili.
Najpomembnejši akter, prva parlamentarna skupina v Evropskem parlamentu, Evropska ljudska stranka (EPP), je po krutih nesoglasjih o Orbánovem primeru ostala zelo tiha. Njen zdajšnji prvak za evropske volitve, nemški evroposlanec Manfred Weber, je bil »zelo razočaran« in brez dodatnih komentarjev, medtem ko so se evropski pogledi zelo hitro premaknili proti francoskim rumenih jopičem.
Politične reforme in ohranjanje upanja
Očitno ta poteza ne temelji le na želji po pomoči prijatelju. Orbán želi testirati Evropsko unijo, da bi preveril, kako daleč lahko gre. Ugotovil je prijetno resnico: v bojazni, da bi lahko vsako sporočilo okrepilo Budimpešto, se je Bruselj zakopal v podaljšan molk. Po udarih na nevladne organizacije in Srednjeevropsko univerzo (CEU) je imel prvi mož v Budimpešti proste roke za sprejetje kontroverzne zakonodaje, ki je povečala število dovoljenih letnih nadur z 250 na 400, s triletnim rokom plačila, in drugega zakona, ki ustvarja alternativni pravosodni sistem pod kontrolo Ministrstva za pravosodje.
Trenutno verjetno ni pravi čas za razvoj dolgotrajne vizije Evrope, ki se zanima za prihodnjo kredibilnost Evropske unije in se zavzema za pogubljeno analizo vloge Evrope v državah članicah. Vsi glavni akterji so pretežno osredotočeni na evropske volitve 2019, pri čemer nihče ne razmišlja o tem, kdo bo zmagal – saj je to že znano –, temveč kako čim učinkoviteje omejiti rast populistov. Še en morebiten dokaz Balkanu, da se kvečjemu slaba polovica Evrope resno zanima za demokratični razvoj regije. Trenutna de facto imuniteta Nikole Gruevskega v Budimpešti je slab znak za prihodnost Evropske unije.
Kje se v tem kontekstu nahaja Makedonija? Makedonski parlament je končal razprave o ustavnih spremembah, ki naj bi omogočale spremembo imena države, reševanje spora z Atenami in morebitno članstvo v Natu in EU. Za učinkovito delovanje svojega sodnega sistema pa lahko Skopje računa le nase.
* * *
Gruevski, ki bi mu lahko grozile tudi nove hujše obsodbe zaradi afere prisluškovanja, je nedavno izjavil, da »nikoli ne bo vrgel puške v koruzo«. Verjetno to verjame tudi Budimpešta. Evropska unija pa je že potegnila črto.
Viri
– Bayer, Lili. 2018. Hungarian intelligence facilitated escape of former Macedonian leader, Politico (povezava tukaj)
– Evropska komisija. 2018. The former Yugoslav Republic of Macedonia 2016 Report (povezava tukaj)
– Evropski parlament. 2018. Predlog resolucije Evropskega parlamenta o poročilu Komisije o Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji za leto 2018 (povezava tukaj)
– Kingsley, Patrick. 2018. Hungary Sheltered a Fugitive Prime Minister. Did It Help Him Escape? New York Times (povezava tukaj)
– Lepeltier-Kutasi, Ludovic. 2018. Nikola Gruevski a obtenu le statut de réfugié en Hongrie, Le Courrier d’Europe centrale (povezava tukaj)
