Biti ženska in (pre)živeti epidemijo

Še nekaj dni in spomnili se bomo, da je od razglasitve epidemije, ki je 12. marca sledila nevarnemu ter hitremu širjenju koronavirusa, minilo že leto dni. Še nekaj dni prej, 8. marca bomo obeležili mednarodni dan žensk, ki ga ženske letos živimo obtežene z bremeni nove normalnosti. Biti ženska v pandemiji – biti na prvi bojni liniji v borbi proti virusu v službi; izgubiti delo; zapustiti delo, ker moraš skrbeti za dom, družino, gospodinjstvo in obolele; delati od doma in zraven delati za dom; skrbeti za lastno zdravje in zdravje tistih, za katere moramo skrbeti kadar zbolijo; biti doma prestrašena, v strahu pred nasiljem in v strahu pred negotovo prihodnostjo – nič nenavadnega, kajne?

Kje je ženski mesto?

Na svetu je v sektorju zdravstva in socialnega varstva zaposlenih več kot 230 milijonov ljudi, med njimi je 67 % žensk, kljub temu moški, zaposleni v zdravstvu, zaslužijo 28 % več od žensk, pri čemer lahko dejstvu, da ženske oddelajo manj ur, pripišemo 7, in dejstvu, da moški opravljajo drugo delovno mesto, 10 % plačilno vrzel. 11 % razlika v plačilu ostaja nepojasnjena, skrita v prepričanjih, da je žensko delo manj pomembno, manj vredno in celo, da je žensko primarno okolje drugje. Kje? Gotovo ne za omizjem Svetovne zdravstvene organizacije, za katerim sedi in odloča zgolj 20 % žensk.

Je to okolje dom, kamor smo se v strahu pred virusom, morali zapreti? V tem domu zdaj, če nismo ene izmed 47 milijonov žensk, ki bodo zaradi izgube zaposlitve, ki bo posledica epidemije, padle v ekstremno revščino, delamo od doma za službo, v kateri smo plačane manj od moškega sodelavca in zraven opravljamo še povečano gospodinjsko in skrbstveno delo, ki ga je doma nujno opraviti. Zanj seveda nismo plačane, smo ga pa že pred epidemijo opravljale nekajkrat pogosteje od moških, s katerimi si dom delimo.

Raziskava, ki jo je napravila Univerza v Sussexu je matere kot primarnega starša, na katerega pade vsa skrb za otroka v času zaprtja, identificirala v 74 % primerov, ta številka pa se ni bistveno znižala, če so te matere opravljale tudi delo od doma – takšnih je bilo 67 % žensk! Mogoče pa od doma sploh ne delamo, mogoče smo na čakanju, ali pa zaradi dejstva, da se ženske koncentrirano zaposlujemo v podcenjenih sektorjih, ki jih bo kriza najbolj prizadela (turizem, gostinstvo, trgovina, …) z nesigurno obliko zaposlitve, svojega prihodka, ki bi nam omogočal neodvisnost, več nimamo. Postale smo ujete v odvisnost od drugega in o svoji prihodnosti razmišljamo omejeno, pravzaprav podrejeno.

Kako smo (pre)živele?

Že pred razglašeno epidemijo je po podatkih, ki jih je objavil NIJZ – torej v času pred porastom stisk, ki jih je povzročil ali poglobil COVID-19, v Sloveniji pa jih je sprejemljivo reševati z zlorabo alkohola – čezmerno pilo 250.000 ljudi. Ker vsak tak človek prizadene 4 ljudi v njegovi bližini to pomeni, da smo v epidemijo, negotovost in vsesplošen stres vstopili z milijonom prebivalstva, ki posredno trpi zaradi alkoholizma – tudi takšni so domovi, v katere smo se zaprli.

Po drugi strani ima 73 % Slovencev  izkušnjo z nasiljem v družini. Za psihičnim nasiljem trpi več kot polovica žensk v Sloveniji, vsaka druga pa je, kot vemo, do dopolnjenega 15. leta doživela fizično in/ali spolno nasilje – to je realna slika pravljičnosti slovenskih domov, ki postane še jasnejša, če dodamo, da manj kot 40 % žensk, ki so žrtve nasilja, o tem spregovori s prijatelji ali družino, na formalne institucije, kakršna je denimo policija, pa se obrne manj kot 10 % žrtev. Od kod takšne številke in kako kar naenkrat pride do strašne tragedije, ko pa sosedi po navadi nič ne vidimo in nič ne slišimo?

Smo opazili porast nasilja nad ženskami, o katerem je poročala tako slovenska policija (20%) kot nevladne organizacije, ki nudijo pomoč in podporo žrtvam v zadnjem obdobju, oboji pa so ob tem opozarjali še na dejstvo, da je bilo ob prvih zaprtjih klicev manj kot so pričakovali, kar bi nas moralo takrat še posebno skrbeti? Nam je (bilo) dovoljeno o stiskah, ki jih doživljamo vsak dan, govoriti, smo bile spodbujene, da se z njimi soočimo, prosimo za pomoč? Ali pa nam je bilo sporočeno, da moramo za ta podarjeni čas z družino biti hvaležne in da so bili s pomočjo virusa in ukrepov poustvarjeni pogoji za pravljično idilo? Kakšna ženska pa si, če ne uživaš, kadar si doma? Kakšno družino si si ustvarila, če v njej niste srečni?

Eno leto življenja v epidemiji je postreglo z neštetimi tekmovanji za razlago najpomembnejše stvari, ki bi jo v epidemiji veljalo zaščititi, a dejstvo, da je ob tem le redko kdo pomislil na to, da je v teh razmerah, ob tem zgodovinskem spominu in ob nevarnostih praks mnogih držav, izvoznic demokracije in enakosti, ki so izredne razmere izkoriščale za kršenje temeljnih pravic žensk, nujno potrebno zavarovati vse tiste korake, ki smo jih vsi – tako ženske kot moški in kot družba – napravili za to, da je naš položaj manj neenak, kaže, v kako trdovratne patriarhalne vzorce mišljenja smo vpeti. Kakšna mati pa si, če ti ni dragocen vsak dodaten trenutek z otrokom?

Zakaj se moramo spreminjati ženske, namesto, da bi spremenili sistem?

Od žensk se pač pričakuje drugačno žrtvovanje v procesu reševanja vsakega problema, tudi če je ta problem svetovna družbeno-ekonomska kriza ali zdravstvena epidemija. Kot da ne bi z enako pozornostjo in enakimi očmi opazovali zdrsov na področju naših pravic, našega položaja na trgu dela, s tem naše (mogoče) svobode in naše vloge v partnerstvu in družini, se še vedno (pre)mnogim zdi, da ne bo nobene tragike v tem, če ženske iz epidemije izstopimo tako, da se vrnemo nazaj, domov, v skrb za druge. Tam, kamor smo bile poslane že večkrat in od koder se nato s težavo, ob kupu ovir premikamo naprej.

Naj nam bo zato dovoljeno, da vsaj ob 8. marcu, mednarodnem prazniku žensk, dnevu, ki obeležuje stoletja našega poguma in naše moči, ko smo iz ničesar počasi postajale nekdo – nekdo s pravicami, z glasom, z zahtevami in vizijo, da opozorimo na to, da bi bilo morebiti primerno, da se že končno spremeni kolesje tega sistema, ki nas na vsakem koraku poustvarja v drugotne, namesto da poslušamo tiste, ki nam pridigajo, da bi se morale spremeniti me same. Kakšna ženska pa si, če nimaš otrok in o tem vsem sodiš?