Patricija Jereb Gojković, mag. medkulturnega menedžmenta
Arhaične ločnice med elitno in popularno kulturo v obdobju postmodernizma postajajo vse bolj blede. V splošni percepciji kulture pa popularno kulturo pogosto spremlja močan negativen prizvok. Mnogi jo, tudi v akademskih krogih, razumejo kot inferiorno in zanemarljivo kulturo za množice brez dragocene in smiselne estetske in kulturne vrednosti. Nekateri popularno kulturo razumejo kot izključno komercialno kulturo, kulturo masovne produkcije za masovno potrošnjo – torej manipulativno formo, ki jo potrošniki konzumirajo otopelo in pasivno. Menim, da so ločnice med visoko in popularno kulturo neupravičene, saj gre le za stereotipe, ki oropajo kulturo njenega bistva. Prehajanje med umetnostjo in popularno kulturo, ki je značilno za postmodernizem, je znatno vidno tudi v popularni glasbi v drugi polovici dvajsetega stoletja.
Na začetku 60-tih let popularna glasba ni bila obravnavana kot resna umetnostna forma. Le nekaj let kasneje pa so fundamentalne družbeno-politične spremembe v Ameriki in drugod po svetu privedle do tega, da je bila popularna kultura deležna več pozornosti. Umetniki so začeli opozarjati na nepravice in grozote vojne, govorili so o državljanskih pravicah, cenzuri, establišmentu, izkušnjah z drogo, seksualnosti itd. V centru sprememb je bil Bob Dylan.
Mnogi so z zavračanjem pospremili podelitev Dylanove Nobelove nagrade za književnost, ki jo je prejel leta 2016, najverjetneje prav iz razloga, da je le pop pevec s kitaro in nič več od tega. Podelitev je razburkala javnost – nekateri so se veselili, drugi so pod vprašaj postavljali njeno relevantnost. Kako je mogoče, da je najprestižnejšo nagrado na področju literature prejel popularni glasbenik-besedilopisec? Ali lahko ikono popularne glasbe umestimo skupaj z velikani svetovne književnosti? Če spoštujemo literaturo kot pristno umetnost za ljudi in ne zgolj za visoko izobražene elite in akademike, nagradi ne moremo oporekati. Očitno se tudi tako konservativna institucija, kot je Nobelov komite, odpira in priznava različne literarne žanre.
Dylan je umetnik, ki je uspel in še vedno uspeva na sofisticiran in popolnoma edinstven način z glasbo in poezijo izraziti duh časa in vso kompleksnost človeškega bitja. Dylan je avtor in izvajalec brezkompromisne integritete v opisovanju človekovega položaja. Ustvaril je lasten svet imaginacije, ter revolucionarno spremenil pomen poezije in literature. Rečemo lahko, da je Dylan redefiniral in ponovno obudil poezijo ter jo približal ljudem. Za mnoge ljudi njegove generacije in številne naslednje generacije je Dylan bil in ostal glasnik, prerok, kultna figura antiestablišmenta in kontrakulture, s pomočjo katere so posamezniki in skupine oblikovali svoje identitete. V njegovih kontroverznih in provokativnih besedilih najdemo teme, ki se zavzemajo in podpirajo individualnost, nekonformizem, nezaupanje do oblasti in establišmenta ter kritike struktur dominacij v kapitalistični družbi.
Dylan se nikoli ni pustil omejevati – od začetka svoje kariere se je upiral konvencijam in kategorijam, ki so omejevale njegovo umetniško ustvarjanje ter tako z novostmi, ki jih je vpeljal, redefiniral avtorsko glasbo in njeno celokupno ustvarjanje. Od samega začetka je rušil zidove omejitev glasbenega ustvarjanja. Na ta način je popularni kulturi oziroma rock ‘n’ rollu omogočil da postane sofisticirana umetniška forma širokih dimenzij. Z Dylanom popularna glasba preide na višjo raven – pop pesmi so strmele k intelektualnemu nivoju umetnosti in niso bile le klišejske ljubezenske pesmi za zabavo in ples. Novi slog pisanja besedil in premikanje meja in struktur je za vedno spremenilo sodobno besedilopisje na področju pop glasbe. Dylan je z združitvijo svoje avtorske glasbe in poezije pokazal, da je lahko popularna kultura kultura z veliko estetsko in literarno vrednostjo, s katero je mogoče izraziti najgloblja človeška občutja ter človekov položaj v svetu in tako odpirati različna antropološka, sociološka in filozofska vprašanja.
Pomembno se zdi poudariti, da so za Dylanovo biografijo prav tako kot glasbeniki npr. Elvis Presley in Chuck Berry esencialni tudi literarni velikani. Že kot najstnika ga je privlačila literatura, od francoskega simbolizma, kot je poezija Arthura Rimbauda, pa do bitniške literature, kot so dela Allena Ginsberga, Jacka Kerouaca in Williama S. Borroughsa. Njihovi vplivi so v Dylanovi poeziji močno opazni. Rekli bi lahko, da je bitniška generacija literarna predhodnica Dylana oziroma Dylan poslednji bitniški pesnik. Za razliko od bitniških pesnikov in piscev, ki so vsi bili visoko literarno izobraženi, Dylan tega znanja ni imel, dosegel pa je precej večjo slavo, njegova dela so se dotaknila precej večjega števila ljudi. Tako, kot so literati vplivali na Dylana in oblikovanje njegovega pesniškega izraza, je tudi Dylan vplival na literaturo. Allen Ginsberg je na primer pod Dylanovim vplivom svojo poezijo poskušal uglasbiti. Tako so se bitniki spoznali s samimi koreninami poezije, ki je bila peta. Obudili so staro tradicijo, ki je bila po trubadurjih izgubljena in pozabljena. Sedaj so strmeli k ideji, da naj se poezija piše tako, da jo bo mogoče tudi uglasbiti.
Ko preučujemo Dylanova besedila postane jasno, da imajo mnogo skupnega z modernizmom. Literarni kontekst, ki je dominiral v drugi polovici 20. stoletja in ga lahko opazujemo kot odgovor na vprašanje o smislu v vse bolj nesmiselnem in odtujenem svetu. Prav ta modernistična nit Dylanovo poezijo ohranja aktualno tudi za današnjo družbo. Dylan v svojih besedilih tako bliskovito opiše mučen položaj sodobnega človeka in stanje sodobne družbe. Njegova dela so filozofsko poglobljena, polna dilem o eksistenci sodobnega človeka in njegovega odnosa do sveta, družbe, tudi države in establišmenta. Pogosta tema Dylanove poezije je odtujitev sodobnega človeka – posameznik ujet v družbi, poln občutka nemoči in obupa zaradi družbenih in političnih struktur moderne družbe. Poglejmo si le njegovo mojstrsko delo Desolation Row – nadrealistični enajstminutni monolog, dolga in poglobljena refleksija odtujene sodobne družbe, na glavo obrnjenega sveta, degradacije vrednot, izkušnje izgube identitete, vere, smisla in gotovosti – to so teme, ki so danes prav tako aktualne kot davnega leta 1965, ko je Dylan opisal svojo in našo Ulico obupa na albumu Highway 61 Revisited.
Dylan ni samo glas generacije šestdesetih let, Dylan je glas, ki je še vedno močno aktualen. Kot vedno v svoji karieri, distanciran od konservativne forme, osvobojen pritiska vladajočih in splošno razširjenih tendenc in tradicij opazuje svet in individuuma v njemu z druge perspektive. Gre za podobe, ki ne izražajo emocij, ampak jih v nas prebujajo. Ne gre za suhoparno kopičenje odgovorov na družbene dileme, ampak nas vodi in spodbuja k razmisleku. Kritike globokih rasnih in družbenih problemov Amerike šestdesetih let, kritike agresivnega konzumerizma, militarizma ter nacionalizma, ki jih lahko brez težav prenesemo na današnje dni. Dylan postavlja mnogo vprašanj, ne nudi pa nam konkretnih odgovorov in alternativ. Dylan nam prepušča, da odgovore poiščemo sami. Vedno me je navduševalo dejstvo, da nam Dylan nikoli ne narekuje kako bi morali živeti, misliti ali ravnati. Dylan ne ponuja dokončne rešitve za dokončanje norosti, ampak nam odpira vedno nova vprašanja. Dylan nas samo opozarja, da smo vsi del omenjene Ulice obupa. Hkrati pa nas njegova glasba opogumlja ter vliva upanje in zaupanje v lastne občutke in intuicije.
