Bosna in Hercegovina – na poti kam?

Položaj Bosne in Hercegovine (BiH) v mednarodni skupnosti je od konca vojne in daytonskega sporazuma leta 1995 v veliki meri določen z notranjimi medetničnimi trenji, interesi sosednih držav ter interesi globalnih velesil. Upanje, da bo mir vzpostavil tudi pogoje za postopno stabilizacijo države in za blaginjo ljudi, je po skoraj treh desetletjih od konca vojne vse bolj oddaljeno. Disfunkcionalnost političnega sistema in različni interesi domačih in tujih političnih in ekonomskih elit so privedli do tega, da je povojna BiH vse bolj propadla država (failed-state), pri čemer ni nikakršnega znaka, da bi se to lahko v bližnji prihodnosti lahko spremenilo. 

Velik problem predstavlja izjemno zapleten politični in upravni sistem, ki dela državo popolnoma disfunkcionalno.V BiH obstajajo številne ravni odločanja, pariteta in etnične kvote v vseh ključnih institucijah, podvajanje odločanja itd., pri čemer vsaka izmed treh etničnih skupnosti lahko blokira odločitve. Sistem kot je bil vzpostavljen v BiH z daystonskim sporazumom bi bil lahko blizu koncepta konsociativne demokracije. Ta koncept je razvil nizozemski politolog Arendt Lijphart in približno temelji na ideji, da v globoko razdeljenih družbah (po etnični, verski, lingvistični ločnici) različne družbene skupine medseboj nimajo preveč stičnih točk, vsa raven sodelovanja in dogovarjanja je na političnih elitah, ki druga drugo nadzirajo in omejujejo. To bi pomenilo sodelovanje etničnih elit v BiH in pa možnost vzajemnega nadzora in omejevanja. Vendar, daytonski sistem ne le, da ne daje takšnih rezultatov, temveč se je v pogojih odsotnosti jasne perspektive – ob podžiganju nacionalističnih strasti od znotraj in zunaj – ta sistem izrodil v paralizo države. 

Dodano nestabilnost za državo predstavlja funkcija visokega predstavnika za BiH, ki jo trenutno zaseda Christian Schmidt, dolgoletni politik nemške konservativne stranke CSU. Položaj sedanjega visokega predstavnika Schmidta je problematičen zaradi ne povsem jasne definicije, kaj je potrebno, da bi le-ta lahko zasedel položaj. Namreč, zaradi nepotrditve Schmidta v Varnostnem svetu OZN Rusija, Kitajska in srbska stran zagovarjajo stališče, da le-ta nima mandata OZN-a, medtem ko ga bolj kot ne ves preostali svet, pa tudi hrvaška in bošnjaška stran, sprejemata kot visokega predstavnika za BiH. Vendar četudi spregledamo te pravno formalne zaplete glede imenovanja sedanjega visokega predstavnika, pa so že sam obstoj in pristojnosti visokega predstavnika izjemno problematične. Namreč vse od sprejetja bonnskih pooblasti položaj visokega predstavnika v marsikateri točki spominja na kolonialnega upravnika tujih sil, ki lahko sprejema zakone onkraj ali  mimo interesov in strinjanja političnih blokov in celotnega ljudstva. Ideja, da bi se ravno prek posredovanja zunanjih instanc lahko presegla blokada delovanja države, je hkrati spremljana z globokim nestrinjanjem, da tujci odločajo z dekreti o prihodnosti države. 

In tako pridemo do etnične oz. nacionalistične politike, ki ima v BiH izjemno plodna tla. Sosedni državi – Srbija in Hrvaška – imata lastne interese in zdi se, da poskušata ohraniti status quo, saj jima to daje legitimnost za različne politične zahteve. Za celotno regijo pa ostaja problem, ki je prisoten že več stoletij in ki se simbolno preslikava na BiH tudi danes. Balkan je namreč že od nekdaj bil ključen za velesile zaradi geostrateške lege. In tudi danes ni nič drugače, kar se kaže na primeru BiH zelo jasno. Različne velesile podpirajo različne rešitve za državo, ki pa jih potem poskušajo uveljaviti domače politične elite. Posebnost je ta, da ta cepitev na osnovi tujih interesov, ki jih zastopajo domače politične elite, v veliki meri odslikava nacionalne delitve. Primer različnih non-paperjev o prekrajanju meja na Balkanu v širšem kontekstu rešitve kosovskega vprašanja, je možnost za prekrajanje meja postavil kot vse bolj realno, pri čemer je zelo očitno da obstajajo precej različni pogledi med različnimi velesilami (ZDA, Kitajska, Rusija) medtem ko pa EU nikakor ne najde ustreznih rešitev.

In ravno dolgo časa je Evropska unija in perspektiva članstva za BiH v EU predstavljala nekakšno luč in upanje, venda zdi se, da se možnost skorajšnjega članstva BiH v EU vedno bolj oddaljuje. Slovenski predsednik vlade Robert Golob je na junijskem vrhu EU utemeljeval pripravljenost Slovenije, da, če je treba, do jutra vztraja glede podelitve statusa kandidatke BiH. Vendar se to ni zgodilo. Status kandidatke je dobila Ukrajina, BiH pa ne. Neizpolnjevanje kriterijev EU ni sporno, vendar vprašanje političnega sporočila, ki bi bilo dano z dodelitvijo statusa kandidatke, je očitno bilo prezrto. Možnost in tudi nujnost neke pozitivne spodbude od zunaj, ki bi odprla vsaj nekakšno perspektivo za premik, je tako splavala po vodi. Nova priložnost za to se kaže že zdaj decembra, vendar pa je sporočilo z junijskega vrha precej jasno in se glasi, da čeprav tudi druge države ne izpolnjujejo pogojev za status kandidatke, ga lahko dobijo ob ustrezni koncentraciji vojaških in političnih interesov.

BiH je tako danes predvsem talka zgodovinskih procesov ter geopolitičnih in nacionalističnih interesov. Vse bolj se zdi, da je to zgolj zamrznjen konflikt v času in prostoru. Notranja etnična protislovja še dodatno poslabšujejo tudi velike neenakosti in odsotnost vsakršne gospodarske perspektive in verjetja v možnost bolj kakovostnega in stabilnega življenja znotraj BiH. EU, ki ne ve kako bi sama pristopila do problema BiH in ki je, čeprav tudi simbolno, dala prednost Ukrajini v procesu podelitve statusa kandidatke, jasno kaže na nezainteresiranost za to področje. Če je Balkan bil vedno sod smodnika Evrope, potem lahko le upamo, da ne bo BiH vnovič tisti del soda, kjer bo prišlo do eksplozije.