Brechtovska gesta v času Covid solidarnosti

»Obča korist je pred lastno koristjo«, zapiše Brecht v svojo knjižico in kritično premišljuje o stavku, ki so ga nacionalsocialisti zapisali na svoj prapor in ga širili med ljudi. Pretkano, si misli Brecht, ko sprevidi, da za zapisanim stavkom stoji slepar, ki se pretvarja, da je solidaren, poln najbolj plemenitih namenov, in da celo ponoči ne spi, ker ga tako zelo »skrbi« skupnost. Brecht se sprašuje: »kdo je ta skupnost, ki ji naj koristi posameznik in katere obča korist naj bi bila pred lastno koristjo? Je to morda samo tista kopica ljudi, ki razširja ta stavek?«. 

V času Covid krize, ki se je začela v najbolj napetem obdobju 21. stoletja, v času že tako hudih in globokih vsesplošnih kriz, ki bi jih kot družba že davno morali vsaj nasloviti, če že ne rešiti, se bolj kot kdaj koli poglablja zev med peščico najbogatejših ter množicami odtujenih in pozabljenih ljudi, katerih realnost je odvisna zgolj in samo še od poteka koronavirusa in vseh njegovih možnih različic, ki jim ni videti konca. Kako lahko sredi Covid krize, v času neoliberalne ideologije, razumemo vse večje pozive k solidarnosti in medsebojni pomoči? V času neoliberalnega kapitalizma namreč skrb za druge in solidarnost veljata za izraz idealistične šibkosti, prevladujoči načeli pa nista medosebna solidarnost in družbena enakost, temveč individualizem, konkurenca in rivalstvo. 

Byung-Chul Han pravi, da solidarnost, ki je sestavljena iz ohranjanja medsebojne razdalje, ni solidarnost; ne omogoča nam, da bi lahko sanjali o drugačni, mirnejši in pravičnejši družbi. Virus nas izolira in individualizira in ne ustvarja močnega kolektivnega občutka. Če v času Covid krize res gre za solidarnost v pravem pomenu besede – ki izhaja iz dveh latinskih izpeljank: salvus, kar pomeni varno; in sollus, kar pomeni celoto – zakaj potem ne prihaja do takšnega masovnega odziva v odnosu do mnogo hujših virusov naše dobe? Zakaj se ne iščejo ustrezne rešitve denimo za lakoto, ki globalno vsako leto terja neprimerljivo več smrtnih žrtev kot koronavirus? Morda prav zato, ker bi globalno krizo lakote lahko brez problema rešili že tako, da bi 20% vseh izdatkov, ki gredo sedaj v vojaške namene, namenili reševanju lakote. 

Skrb za najbolj ranljive v času neoliberalnega kapitalizma ni, ni bila in nikoli ne bo v interesu elit, saj je darvinistična ideja o preživetju tistih najmočnejših danes bolj živa kot kadarkoli prej, in naj nas leporečenje vladajočih, ki ob vseh protikoronskih ukrepih pozivajo k odgovornosti do tistih najbolj ranljivih, ne zavede. Kot pravi Byung-Chul Han, smrt v času Covida ni demokratična, ampak je vezana na družbeni status – v ZDA denimo temnopolti Američani v primerjavi z belopoltimi prebivalci umirajo v nesorazmerno večjem številu, in to ne samo zaradi koronavirusa, temveč tudi zaradi drugih bolezenskih stanj ali razlogov, ki so vezani na politike izključevanja; pandemija ne samo, da je razkrila, temveč je tudi poglobila družbene razlike, zdravstveni sistemi so pred kolapsom, vse več ljudem pa je onemogočen dostop do osnovne zdravstvene oskrbe, neredko za ceno njihovega življenja. 

Brecht pravi, da je najhujša nepismenost politična nepismenost; politično nepismen človek ne sliši ničesar, ne vidi ničesar in ne sodeluje v političnem življenju, hkrati pa ne opazi, da je prav vse odvisno od političnih odločitev. Nevednost in politična participacija rezultira v tem, da na oblast lahko prihajajo politiki, ki jih Brecht označi za lakaje izkoriščevalskih multinacionalnih korporacij. Kot pravi Hannah Arendt tudi najbolj despotska dominacija, kar jo poznamo – to je vladavina gospodarja nad sužnji, ki sicer gospodarja vedno številčno prekašajo – ni temeljila na uporabi močnejših sredstev prisile, temveč na superiorni organizaciji oblasti; na organizirani solidarnosti gospodarjev. 

V času Covid krize je še posebej očitno, da danes ne moremo več govoriti o solidarnosti kot moralnem in političnem načelu, ki nasprotuje individualizmu, egoizmu in razdrobljenosti človeških življenj, temveč o solidarnosti z elitami. Ti namreč zelo dobro vedo, da je t.i. obča korist v skladu s temeljno vrednoto neoliberalizma, ki je neskončno plemenitenje in kopičenje kapitala – za vsako ceno. Ekonomsko izkoriščanje je inherentno kapitalizmu, saj je ta sistem po definiciji nepravičen; tudi zato v imenu Covid krize gospodarji legitimirajo škandalozno kopičenje bogastva, istočasno pa bojkotirajo učinkovite ukrepe za preprečevanje skorajšnje ekološke, socialne, zdravstvene in finančne katastrofe. Ukrepi prav tako ne ščitijo človeških življenj pred virusom, temveč v prvi fazi ščitijo interese kapitala, kajti če bi šlo zares, potem ne bi denarja vlagali v vojaške, temveč v zdravstvene namene, hkrati pa ne bi bilo nikakršnih delnih ukrepov, delnega zapiranja družbe, ki delno omejujejo prenos virusa, ampak bi šlo za popolno zaprtje vseh sfer družbe, brez ene same izjeme. Tako pa smo priča dolgim etapam selektivnih ukrepov, ki istočasno povzročajo propad malega človeka, malih podjetij, kmetij, organizacij, skupnosti ter krepitev velikih podjetij, korporacij in uspešnih posameznikov, ki v času krize le še povečujejo svoje dobičke. 

Po definiciji beseda kriza označuje nekaj, kar je začasno in pomeni prihod na razpotje, na točko, ki terja premislek o možnih alternativah. Kot pravi de Sousa Santos, je konservativna ideja, da alternativa obstoječemu hiperkapitalističnemu načinu življenja ne obstaja, vdrla v močno načet demokratični politični sistem, ki alternativ enostavno več ne premišlja. Če smo si še pred kratkim lahko predstavljali možnost drugačne družbe, se danes soočamo z mankom konkretnih alternativ, tudi v odnosu do Covid krize. Toda alternative bodo v družbo vstopale skozi zadnja vrata pandemične krize, okoljske krize in finančnega kolapsa, ki je pred nami in se bodo vrnile med nas na najslabši možen način in v najbolj kritičnih trenutkih, človek pa je tisti, ki bo moral korenito premisliti in omejiti destruktivni kapitalizem ter svojo neomejeno in uničujočo mobilnost (tako virtualno kot tudi realno), da bi rešil sebe, družbo in planet.

Da pa bi delovali za spremembo, moramo nujno poznati svojo pozicijo, pravi bell hooks, prav tako pa moramo poznati ideološke zakonitosti dobe v kateri živimo; Brecht nam v teh kritičnih trenutkih ponuja radikalno dejanje in nas uči, da družbena razmerja nikoli niso zunaj časa in prostora, in so prav zato spremenljiva. Svet lahko spremenimo le, če gremo v svoji odpovedi dovolj daleč.  Potrebno je torej ravnati bolj ideološko od ideologije – proti njej je potrebno obrniti njeno lastno orožje. Če oblast od ljudi zahteva, da se odpovejo le na pol, kar omogoča ohranjanje statusa quo, bi se ljudje morali odpovedati v celoti; odpovedati bi se morali ne le tistemu delu sebe, ki je navzkriž z obstoječim, temveč tudi tistemu delu sebe, ki je podlaga obstoječega, s čimer Brecht aludira na družbeno spremembo. Človek namreč »mora biti tako radikalen kot je radikalna dejanskost«; ali pa še bolj.