Demokracija je proces stalnega preizkušanja skupaj sprejetih odločitev. Ne gre za neko vnaprej determinirano raven, kar pomeni, da se je za demokracijo in demokratične vrednote potrebno vedno znova boriti. Pri tem morajo seveda obstajati neka pravila. V primeru odhoda Združenega kraljestva (ZK) iz Evropske unije (EU) preizkušanje brexita v obliki drugega (ponovljenega) referenduma ni dobra rešitev. Takšen korak je lahko nevaren za demokracijo in njena načela, na katerih temelji ves zahodni svet.
Danes se tako protagonisti brexita kot njegovi nasprotniki čutijo prevarani. V javnosti in intelektualnih krogih se razpravlja o mehkem in trdem brexitu ter o scenarijih po katerih bi/bo izhod ZK iz EU potekal(1). Vse skupaj je verjetno zelo pomembno za dejanski razvoj situacije in implementacije odločitve dobrih 17 milijonov Britancev, da zapustijo EU. Po drugi strani se tako v javnosti (medijih) kot pri intelektualcih praktično ne postavlja vprašanje ali in kako bi imel ponovljeni referendum o brexitu negativne posledice za demokracijo. Ponovno glasovanje o istem vprašanju bi potrdilo občutke nekaterih državljanov, da politika instrument referenduma zlorablja, oziroma da se demokracija spoštuje samo takrat, ko se uresničuje volja dela politične elite. To je nevarno.
V osnovi ne obstaja nič slabega v organiziranju novega referenduma v primeru zelo pomembnega političnega vprašanja. Tako imenovani referendumi v dveh fazah so nekaj uveljavljenega v razvitih demokracijah, v katerih velja načelo, da se državljani ne smejo odločati v naglici in potem obžalovati svoje odločitve. Na Novi Zelandiji je na primer v letih 1992 in 1993 potekal referendum v dveh fazah o spremembi večinskega volilnega sistema. Državljani so v prvi fazi odločali o tem, ali želijo alternativno in kakšna naj bi le-ta bila, in nato v drugi fazi o tem, ali so morda vseeno za to, da se nič ne spremeni. Na prvem referendumu je velika večina glasovala za spremembo in prehod na kombinirani proporcionalni sistem. Na drugem referendumu je odločitev, da vse ostane po starem, prepričala veliko večje število državljanov kot na prvem referendumu, ker je bila vmes predstavljena konkretna alternativa. 20 let kasneje so državljane ponovno vprašali, ali se strinjajo s svojo prvotno odločitvijo, po referendumu pa so ustanovili celo posebno strokovno komisijo, ki je imela za nalogo izboljšati kombinirani proporcionalni volilni sistem. Poudarek je torej na strokovnosti, s ciljem, da se uresniči volja ljudstva ter zmanjša prostor za dileme in kasnejša obžalovanja(2).
Na žalost zgoraj prikazan, izrazito racionalen model, ne gre uporabiti v primeru brexita. V primeru Nove Zelandije se je drugi referendum navezoval na prvega. To pomeni, da se je veliko ljudi lahko odločilo za spremembo, ker so vedeli, da imajo možnost, da si premislijo v drugem krogu. Drugi referendum za potrjevanje ali zavračanje brexita bi bil nekaj popolnoma drugega. Ustvaril bi se občutek, da so izidi prvega referenduma rezultat potegavščine in da ne gre za napako (kot to trdi del politike in javnosti v ZK). Napake so sestavni del demokracije oziroma demokratične politike, vendar niso nujno potegavščina. Situacija je toliko slabša, ker v primeru brexita ne obstaja možnost vračanja na staro stanje. Ta priložnost je izginila za vedno. Potrebna so nova pogajanja, da bi ZK eventuelno nekega dne ponovno postala članica EU.
Gre za širši problem, kar pomeni, da je vprašanje brexita veliko bolj kompleksno od primera referendumskega preverjanja volje ljudstva o spremembi volilnega sistema. Brexit vključuje širši mehanizem odločanja. Zahteva pogajanja z državami članicami EU, kar pomeni, da je končni rezultat brexita odvisen tudi od volje državljanov in politike drugih držav članic EU. Državljani ZK tukaj nimajo zadnje besede. To pomeni, da so z odločitvijo na referendumu sprožili proces, nad katerim nimajo nadzora. To prav tako pomeni, da drugi referendum za ZK v nobenem primeru ne bi predstavljal vračanja na prvotno točko. Predstavljal bi le še en korak v smeri dogovorov o brexitu. V kolikor bi do ponovljenega referenduma zares prišlo in bi hipotetično zmagala opcija, ki se zavzema za obstanek v EU, posledice te odločitve ne bi bile nič bolj jasne od trenutnih, s katerimi se soočata tako ZK kot EU. Korak v smeri ponovnega odločanja o izglasovanem brexitu bi bil le še en korak v neznano – še en korak v smeri globlje krize demokracije.
Potrebno se je zavedati, da je način sprejemanja neke odločitve pogosto enako pomemben kot sama odločitev. Ni nenavadno, da si državljani premislijo. Vendar pa bi spreminjanje stališč do tako pomembnih vprašanj, v izjemno težkem trenutku tako za ZK kot za EU, dobilo prizvok neresnosti. Države članice EU bi morda sprejele vrnitev ZK, a za določeno ceno. Če enkrat rečeš, da si za brexit, potem pa to svojo že sprejeto odločitev spremeniš, to ne pomeni, da brexita nikoli ni bilo. To je enako kot da bi rekli, da več ne vemo, kaj si pravzaprav želimo. Nevarnost tovrstne neodločnosti bi bila pomemben dejavnik v vsaki naslednji kampanji za referendum o kateremkoli vprašanju. Ljudje si torej lahko premislijo, ampak to le povečuje njihove dileme in zmanjšuje možnost odločanja. Demokracija ni idealen sistem in zahteva neke odgovornosti, ali kot je nekje zapisal J. P. Sartre ”svoboda (demokracija, op.p.) je zastrašujoča, saj je v njej vse mogoče”.
Zaradi vsega tega je potrebno na tak ali drugačen način, ki je vprašanje dogovora med ZK in EU, izvesti brexit in prevzeti odgovornost za njegove posledice. Za to je potrebno, da se brexit preprosto zgodi. Ponovitev referenduma ni korak v smeri konstruktivne rešitve. Morda se bo v prihodnosti rodila priložnost, da se državljani ZK ponovno vprašajo o možnih alternativah, ampak to bo pokazal čas. Do takrat bo o naši usodi odločala konvencionalna volilna politika, ki temelji na utrjenih demokratičnih procedurah in normah, katere je potrebno kategorično spoštovati.
(1) Glej npr. tekst Paula Masona »As Act III of Brexit begins, the time has come for Labour to back a second referendum«, New Statesman, 13. september 2018; ali tekst Yanisa Varoufakisa »Democratizing Brexit«, Project Syndicate, 28. september 2018.
(2) Runciman, D. (2018) Too Few to Mention. London Review of Books 40(9), 23-26.
