Doktrina pandemičnega šoka in krizni kapitalizem

S pojavom virusa COVID-19 smo vstopili v dobo popolne odsotnosti nadzora nad situacijo in možnosti predvidevanja osebne ali družbene prihodnosti. Prihodnost je odvisna od političnih ter ekonomskih spekulacij, od krivulj in statističnih podatkov, ki prikazujejo število okuženih in mrtvih, na podlagi česar se napoveduje bodisi zaostrovanje bodisi sproščanje ukrepov. Socialna, ekonomska in psihofizična dobrobit marsikoga je odvisna od teh napovedi, takšna vsakodnevna realnost pa vodi množice ljudi v stanje šoka, dezorientacije, individualne in kolektivne travme ter strahu pred smrtjo, kar je več kot odlična priložnost za vpeljavo določenih partikularnih idej. Te ideje, kot pravi Naomi Klein, ne vzniknejo ob pojavu krizne situacije, temveč so vnaprej predvidene in čakajo na primeren trenutek za vpeljavo, njihov namen pa ni iskanje načinov kako bi zmanjšali trpljenje ali zaščitili življenja ljudi, da bi se lahko varno približali k ponovnemu odprtju družbe. Zgodovina 20. stoletja nas uči, da velike gospodarske družbe načrtno izrabljajo različne oblike krize, da bi uveljavile politike, ki omogočajo bogatenje elite. In tudi s to krizo ni nič drugače. Zlorablja se za namen oblikovanja nove kapitalistične paradigme permanentne izolacije, distance ter postopne digitalizacije družbe, ki temelji na politikah ostrega nadzorovanja in kaznovanja. Ime česa je torej doktrina pandemičnega šoka, ki nas vodi v nezavidljivo realnost kriznega kapitalizma?

Čudežno zdravilo sodobnega kapitalizma je doktrina šoka in ‘samo kriza – dejanska ali dozdevna – ustvari resnične spremembe’, je dejal Milton Friedman, sporni arhitekt povojne neoliberalne ekonomije. Gre za doktrino, ki temelji na ideji, da je treba vsako krizo uporabiti za širitev trga in povečevanje dobičkov velikih podjetij, po drugi strani pa predstavlja grožnjo demokraciji, poštenosti n pravičnosti. Po mnenju Naomi Klein je vizija takšne družbe uspešno skrita tudi v jeziku znanosti in se popolnoma ujema z interesi velikih multinacionalk, ki obstoječo globalno COVID-19 krizo izrabljajo za vpeljavo politik, ki jih širša javnost v običajnih okoliščinah nikoli ne bi dopustila. V ‘normalnih’ razmerah se vse odločitve sprejemajo na podlagi nasprotujočih si interesov, korporacije pa zaradi močne opozicije težko vpeljujejo določene regulacije in politike. Za kaj takšnega je potrebna šok terapija, kar COVID-19 vsekakor je. Spomnimo, da je bila uvertura v novo COVID-19 realnost medijsko prikazovanje padajočih ljudi, ki umirajo kar na ulici. Mediji so vsakodnevno prikazovali s trupli natrpane tovornjake in neskončno število krst, kar je na globalni ravni povzročilo šok in čez noč smo se znašli v stanju izrednih razmer, ki jim ni videti konca.

Besedno zveza izredne razmere je čudežna strategija, ki ekonomski, zdravstveni, politični in strokovni garnituri omogoča izmikanje odgovornosti, po drugi strani pa se s tem izkorišča dezorientacijo prestrašenega ljudstva, ki je sankcionirano v kolikor ne upošteva pravil in določil, ki jih plasirajo politiki, zaviti v ogrinjalo stroke ter pod diktatom tehnokratskih elit. Vseprisotna grožnja virusa, prestrašeno ljudstvo in psihološki aspekt zapiranja družbe, ustvarja primerno okolje za razcvet avtoritarnih politik, ki nas vodi direktno v kitajski scenarij totalnega nadzora in odsotnosti individualne volje. Pri vsaki krizi, ki jo politika uspe zlorabiti, gre vedno nekaj hudo narobe in v ozadju je največkrat grozljiv scenarij preoblikovanja sveta. Nahajamo se v času kolektivne travme, ki se zlorablja za namen uresničevanja partikularnih korporativnih interesov. Kot vse kaže, bo tudi tokrat odločil profit.

Tehnologija kot rešitev

Naomi Klein svari, da distanca postaja temelj naše prihodnosti, ‘vizionarji’ prihajajoče dobe  pa so milijarderji, ki želijo zgraditi visokotehnološko distopično družbo – vsako dejanje, beseda ter odnos postaja sledljiv, nadzorljiv in podatkovno dostopen. Oblasti se povezujejo s tehnološkimi giganti – šole, bolnišnice, tudi policija in vojska, za visoko ceno predajajo večino svojih bistvenih funkcij kar v roke zasebnih tehnoloških podjetij. V času lockdowna je bil sprejet tudi načrt za trajno integracijo tehnologije v naše vsakodnevno življenje – primer je New York, ki je poskusni zajček tega načrta. Nekdanji izvršni direktor Googla Eric Schmidt je ob tem dogovoru izjavil, da se svet postopoma pripravlja na novo realnost telezdravstva, teletrgovine, učenja, dela in delovanja na daljavo, ki temelji na širokopasovni povezavi. Eden izmed vodilnih odločevalcev je celo dejal, da ne more verjeti, da imamo ob vsej tehnologiji sploh še fizične prostore in mesta za druženje, ko pa lahko vse opravimo kar od doma, na daljavo. Naši domovi niso več zasebni prostori, temveč postajajo zdravniške ordinacije, šole, telovadnice, banke, hkrati pa tudi zapori ali nekakšen domestičen panoptikum, kjer smo ves čas izpostavljeni nadzoru.

Tehnologija postaja temelj obstoječe dobe in edina rešitev za človeštvo, ali kot je izjavila Anuja Sonalker, direktorica podjetja Steer Tech, ‘ljudje so biološka nevarnost, ne stroji’. S poudarkom, da je človek = virus, se krepi agenda robotizacije, katere temelj je redukcija človeka, ki je po naravi politično, družbeno bitje, ki je sposobno (so)delovanja, združevanja, odločanja o skupnem dobrem in s tem preprečevanja (tudi) političnih in ekonomskih katastrof. Po besedah Hannah Arendt ima radikalno zlo veliko opraviti s fenomenom vzpostavljanja odvečnosti ali neustreznosti ljudi kot ljudi. Če je 20. stoletje mučila ideja o kreaciji novega človeka, se v 21. stoletju soočamo z idejo odstranitve človeka in njegove nadomestitve. Eden izmed obrazov COVID-19 krize je tudi poglabljanje neenakosti med ljudmi, družba pa se deli na privilegirane in deprivilegirane; medtem ko Jeff Bezos kompenzira svoj manko in s falično raketo opleta po vesolju ter razmetava tuj denar, delavci Amazona, ob prepovedi sindikalnega združevanja, stavkajo zaradi pomanjkanja osnovne zaščitne opreme. Za veliko večino virus predstavlja nočno moro restrikcij, za druge pa predstavlja sredstvo za dosego profitov.

Prispodoba obrnjenega reliefa

Uspeli so nas prepričati, da s sprejemanjem ukrepov, ekonomskih ter političnih agend rešujejo človeštvo in ga dvigujejo na najvišjo raven, pod pretvezo, da gre za odziv na COVID-19. V resnici se dogaja ravno nasprotno. Ideja, da je tehnologija temelj prihajajoče dobe, nas spravlja v globel Marianskega jarka. Demokracija več nima mesta, ljudje ne smejo in ne morejo več odločati niti o svojem lastnem telesu, življenje pa vse bolj postaja podobno živemu laboratoriju, v katerem dotik in združevanje nista dovoljena. Soočamo se z ekonomsko prilastitvijo tehnologije, kar vodi v visokotehnološko, digitalizirano realnost, ki temelji na odsotnosti dotika. Na krilih šoka, ki ga je povzročila pandemija, se približujemo viziji odtujene, konfliktne, bolne in vse bolj distopične družbe.

Kaj storiti?

Naomi Klein trdi, da šoki in doktrine ne gredo vedno po poti, ki jo začrta politika. Demokracija predstavlja največjo nevarnost viziji visokotehnološke digitalne prihodnosti velikih korporacij in potek dogodkov je mogoče zasukati z upiranjem normalizaciji skrajnih ukrepov, ki omejujejo javne prostore. COVID-19 kriza nas uči, da je mogoče čez noč uvesti radikalne spremembe in človek lahko doseže te spremembe le z aktivnim delovanjem in združevanjem, z oblikovanjem kritičnih institucij, kritičnih javnih prostorov ter v boju zoper skupno krivico. Kdo bi si mislil, da bo revolucionarno dejanje v 21. stoletju prav medosebni dotik, ki je ključna oblika družbenega veziva.