V ZDA je leto 2017 ponudilo sporna dejanja in dramatične preobrate nezaslišanih razsežnosti. Predsednik in voditelj republikancev Donald Trump je predlani kot outsider brez vojaških ali političnih izkušenj s spodbujanjem delavskega razreda, razočaranega nad staro elito, nepričakovano izpodbil desetletja volilnih statistik. Po letu vladanja je pod vprašaj postavil temelje ameriške demokracije, načela dvostrankarstva in verovanje v resnice. Zasnova nove politične realnosti?
Trajna politična anomalija
Po novembru 2016 je Hillary Clinton mrzlično iskala razloge za svoj poraz, ki se je zgodil kljub temu, da so imeli opazovalci njeno zmago za pričakovano in neizogibno. Osredotočala se je na razširjanje lažnih resnic, ne da bi izrecno priznala, da je podcenjevala razočaranje in občutek izključenosti ameriških volivcev. Demokrati se danes trudijo graditi novo politično strategijo, republikanci pa so razklani med radikalnimi elementi in predstavniki stare rdeče elite.
Medtem se ameriški predsednik še danes baha, da je zmagal brez aktivne podpore večine voditeljev svoje stranke in z manjšimi sredstvi. Od leta 2015 se je potrudil izkoristiti razočaranje pozabljenih segmentov ameriškega volilnega telesa, obljubil »dreniranje močvirja«, vrnitev v zlato dobo ameriške industrije, predrugačil je tudi ideološka načela svoje stranke. Vseeno pa je po prisegi nastopil čas soočenja s politično realnostjo. Ko se je moral začeti spoprijemati s podrobnostmi reform in delovanja Kongresa, so se parlamentarna aritmetika, bipolarnost in nepremičnost funkcionarjev oglasile kot neizogibna dejstva.
V prvem letu je Donald Trump očitno odkril, da je vladanje »naporno«. Razen znamenitega uspeha imenovanja sodnika Neila Gorsucha na Vrhovnem sodišču je Bela hiša nenehno dokazovala nepripravljenost za vladanje in dosegla premalo uspehov. Naredila je veliko začetnih napak, kot recimo v primeru razrešitve treh višjih svetovalcev v manj kot osmih mesecih. Hiperaktivna komunikacija preko Twitterja je prispevala k nagrmadenju razprav o sposobnosti Trumpovega predsedovanja. Usklajevanje metod z drugimi republikanskimi voditelji še ni končano.
Zmagovalec postfaktične politike
Trump po zmagi na volitvah ni umiril svoje retorike: še vedno uporablja hujskaško izraznost, podaljšuje poteze svoje kampanje, na primer z organizacijo lanskih povolilnih zborovanj, in gre vedno dlje v zanikanju resničnih dejstev. Slovar Oxford Dictionaries »postresnico« opredeli kot »okoliščine, v katerih imajo objektivna dejstva na javno mnenje manjši vpliv kot čustva in osebno prepričanje posameznika«. S tem izrazom je srbsko-ameriški novelist Steve Tesich leta 1992 opisal upanje Američanov, da »jih bo vlada zaščitila pred resnico«.
Donald Trump ustreza tej definiciji: obljubil je vrnitev bogatih časov povojne proizvodne industrije. Ob prisegi je trdil, da je bila množica, prisotna na ceremoniji, največja v zgodovini, kar je Trumpova pomočnica kasneje označila za »alternativna dejstva«. V nasprotju z dokazi je javno izrazil sume, da je predsednik Obama prisluškoval njegovemu volilnemu štabu. Trump se tudi lahko glede katerega koli področja v samo nekaj trenutkih premakne od enega stališča do drugega, in, kar ga razlikuje od svojih prednikov, vse to naredi brez jasne obrazložitve.
Ali so mu volivci v eni od najbolj polariziranih držav na svetu zamerili za takšne premike? Po nekaj nedavnih raziskavah je čutiti, da se volivci večinsko ne odločajo na podlagi svojih ideoloških prepričanj, temveč se raje ravnajo po stališču voditeljev. Trump je tako v veliko primerih (med drugim na primer v primeru odnosov do Rusije, proste trgovine ali davčne politike) namesto, da bi izgubil zaupanje svojih volivcev, celo spremenil javno mnenje in še globlje polariziral ameriško volilno telo.
Modri val za 2018?
Administracija je seveda preživela nekaj hudih političnih porazov. Prekinitev sistema Obamacare in obnova sistema socialnega zavarovanja sta padli zaradi treh republikanskih posebnežev. Republikanci so izgubili sedeže v swing states New Jerseyju in Virginiji ter tudi v rdeči utrdbi Alabami. Trump je izgubil zaupanje zvestih držav partnerk ZDA. Njegovi komunikaciji v izraelskem konfliktu in nastopu do revnejših držav je javno nasprotovala večina sveta na OZN, njegova administracija pa je še vedno nekako disfunkcionalna.
Republikanska stranka je previdna do vodje, ki igra po svojih osebnih pravilih: enega za drugim je osramotil ministra za pravosodje, zunanjega ministra in Kongres. Čez leto se je izključno z demokrati začel pripravljati na kompromis glede »sanjačev«, nelegalnih migrantov, ki so prišli v ZDA kot otroci. Trump ni omahoval prelagati odgovornosti volilnih porazov leta 2017 na Kongres, medije in svoje bivše pomočnike.
A deset mesecev pred vmesnimi volitvami volilna matematika ni naklonjena Beli hiši. Ključni republikanci se bodo upokojili. Celo v rdečih državah so demokrati motivirani po presenetljivi zmagi Jonesa v Alabami, ki je ena od najbolj konservativnih držav v ZDA. Po nekaterih analizah 45 % pozitivnih mnenj predstavlja prag, pod katerim je pričakovati težke izgube na strani vladajočega predsednika. Danes jih ima Trump okoli 38 %. Čeprav modri val ne bo spremenil ravnotežja moči, bo vsaka dodatna zmaga demokratskega kandidata ključna za prehod Senata, kar bi zadoščalo za onemogočenje ključnih reform.
Vodstvo proti bazi?
Leto 2018 bo nedvomno prineslo več presenečenj kot kdaj koli prej. Ideje o razrešitvi stanovalca Bele hiše so že splavale po vodi. Še vedno ne vemo, kakšne bodo posledice današnjega boja proti spolnemu nadlegovanju, ki so marsikaterega politika že stale položaja, kar pa za Trumpa očitno ne drži. Trenutna anketa o ruskem vplivu na kampanjo 2016 se lahko izkaže za mehurček ali za začetek težkih časov za Trumpa.
Demokratski in republikanski voditelji, kot je predsednik spodnjega doma Paul Ryan, so celo manj popularni kot Trump, ki je lahko konec prvega leta v zadnjem trenutku praznoval z največjo davčno reformo v preteklih 20 letih. Predsednik trdi, da je kljub napovedim ustvaril 1,8 milijona novih delovnih mest, pognal borzo vrednostnih papirjev do vrhunca in prispeval k izboljšanju državne industrije, čeprav ti trendi po predsedniških volitvah niso nenavadni.
Seveda pa je med njegovimi obljubami ogromno praznih besed. Trump na primer nikoli ne bo dobil dovolj podpore za financiranje svojega zidu. Edini ključni faktor teh obljub je namen dati iluzijo, da želi zaščititi delavski razred, predvsem v t. i. pasu rje. Vendar pa bo moral, če želi vladati do leta 2024, to iluzijo dajati še naprej. Ali se bodo njegovi podporniki odločali glede na svoja ideološka prepričanja ali pa bodo slepo sledili svojemu voditelju, četudi se ta približuje liberalnim potezam?
Po porazu v Alabami, objavi obremenilne knjige Fire and Fury in oživitvi demokratov je predsednik očitno politično ranjen. Ali bodo njegovi napori padli zaradi zgodovinske moči washingtonskih ustanov ali pa mu bodo, prav nasprotno, pomagali izoblikovati pravila igre?
