Erdoganova Turčija: pretorianstvo, demokracija in avtoritarizem

Koncept pretorianstva (angl. pretorianism) uporabljajo politologi in sociologi, ki preučujejo odnose med civilno oblastjo in vojsko, natančneje poseganje vojske v civilno oblast. Pojem pretorianstva izvira iz obdobja rimskega imperija in se nanaša na pretoriansko gardo, elitno vojaško enoto, katere primarni namen (za časa Avgusta) je bila zaščita cesarja in njegove družine. Šlo je za neke vrste privatno vojsko cesarja, ki je kmalu postala odgovorna za izvajanje specializiranih varnostnih in drugih, civilno-administrativnih nalog. V poznejšem obdobju rimskega imperija so civilne politične sile oslabele, senat pa je razpadel. Zaradi naraščajočih pritiskov barbarskih ljudstev na meje imperija ter notranjih bojev za cesarski prestol, ki so ga zaznamovale spletke in umori vplivnih posameznikov, je imperij postajal vse bolj nestabilen. V takšnih okoliščinah so se cesarji, zaradi varnostnih razlogov ter v želji po ohranitvi oblasti pričeli vedno bolj opirati na pretoriansko gardo. Čez čas sta trajnost in učinkovitost vladanja postali popolnoma odvisni od odnosa med cesarjem in pretoriansko gardo. Ta je cesarja podpirala, varovala in se zanj borila dokler je uresničeval obljube – interese pretorianske garde, v nasprotnem primeru je prešla na stran drugega pretendenta za prestol. V t.i. pretorianski državi (angl. pretorian state) vojska regulira, omejuje politični prostor tako, da podpira politične stranke, ki sprejemajo »pretorianski politični sistem« ter nasprotuje, preganja ali prepoveduje delovanje političnih strank in drugih civilnih organizacij, ki bi skladno z zaznavo vojske takšno politično ureditev utegnile ogroziti. V primeru, da civilna oblast preneha upoštevati interese vojaških elit ter se oddalji od njihove družbeno-politične vizije države, vojska z uporabo sile odstavi civilno oblast, sama prevzame oblast ali po vojaškem posegu to prepusti drugim (novim) političnim strankam, ki uživajo njeno zaupanje.

Turčija je od Attaturkove vzpostavitve moderne, sekularne države v dvajsetih letih prejšnjega stoletja veljala za tipično pretoriansko državo. Vojska je namreč v slabih štiridesetih letih kar štirikrat posegla v politiko z vojaškimi udari; v letih 1960, 1971, 1980 in 1997. Ti so pogosto uživali precejšnjo podporo javnosti. Motivi vojaških posegov zajemajo širok razpon – od (preproste) želje vojaških elit po ohranitvi vplivnega in uglednega položaja vojske v turški družbi ter zagotavljanja varnosti in preprečevanja, da bi politično nasilje med levimi strankami in desničarskimi nacionalističnimi ekstremisti preraslo v državljansko vojno, do obrambe sekularizacije ter boja proti širjenju političnih ideologij kurdskega nacionalizma, sovjetskega komunizma in političnega islamizma. Evropske države so ostro kritizirale kršitve človekovih pravic, ki so sledile turški okupaciji severnega dela Cipra leta 1974. Še bolj pa so v mednarodni skupnosti odmevale grozote in zločini skoraj dvajset let trajajočega konflikta med turško vojsko in Kurdsko delavsko stranko (PKK). Navkljub sindromu pretorianstva ter kršenju človekovih pravic nad ciprskim in kurdskim prebivalstvom – kar oboje iz  perspektive zahodne liberalne demokracije tradicionalno velja za nelegitimno in nedopustno – se je Turčija do konca 20. stoletja v očeh zahodnih držav (članic EU in NATO) uveljavila kot sekularna, varnostno stabilna in prozahodno usmerjena država. Geostrateška lega Turčije, ki je z začetkom hladne vojne postala izrazito pomembna za ZDA, v kontekstu omejevanja širjenja vojaškega vpliva Sovjetske zveze (SZ) v Sredozemlje, teritorialne ambicije SZ, ki so vključevale tudi turška ozemlja, ter pluralizacija politike, katero so zaznamovale ustanovitve številnih novih političnih strank ter prve svobodne volitve leta 1950, so državo potisnile v zahodno politično hemisfero. Turčija je po 2. sv. vojni opustila politiko nevtralnosti, ki je zaznamovala vladavino Attaturka ter leta 1952 postala članica Nata. Članstvo v zavezništvu je Turčijo povezalo z večino tedanjih evropskih demokratičnih držav (članic NATO) na podlagi tedaj temeljne, skupne varnostne potrebe – vzajemne, kolektivne obrambe pred grožnjo sovjetske vojaške agresije. Varnostna partnerstva, v katerih države uresničujejo varnostne interese običajno narekujejo gospodarsko povezovanje. Ta odnos med varnostno odvisnostjo in gospodarskim sodelovanjem se je odrazil tudi na primeru Turčije, ki je leta 1963 z Evropsko gospodarsko skupnostjo (EGS) podpisala pridružitveni sporazum ter leta 1987 zaprosila za polnopravno članstvo v EGS. Medtem ko se je z uvedbo carinske unije leta 1996 ter pridobitvijo statusa države kandidatke za polnopravno članstvo tri leta kasneje dolgoletna želja turške politike po pridružitvi EU naenkrat zdela uresničljiva. Pridružitev Turčije EU pa sta podpirali tudi vojska in javnost.

Vzpon Erdoganove Stranke pravice in razvoja (AKP) je zaznamoval začetek konca pretorianstva v Turčiji. Vojaški udar leta 1997 je povzročil razpad prve pro-islamistične vladne koalicije v zgodovini moderne Turčije ter iz političnega prostora odstranil islamistične stranke. S posegom je vojska ponovno udejanjila svojo politično moč ter turški politiki in javnosti jasno nakazala, da ne odstopa od sekularne ureditve države. Tega se je dobro zavedal tudi Erdogan, ki je bil v vlogi carigrajskega župana leta 1998 obsojen na zaporno kazen zaradi domnevnega podpihovanja verskega sovraštva. Tako je bila leta 2001, po vzoru italijanskih in nemških krščanskih demokratov, ustanovljena muslimanska demokratična stranka AKP, ki se je uradno zavzemala za spoštovanje načel EU in demokracije ter enakopravnost državljanov. Liberalna in pro-evropska politična agenda AKP naj bi uživala dovoljšne zaupanje vojske za ohranitev oblasti. Po prepričljivi zmagi AKP na volitvah 2002 je Erdoganu, (od leta 2003) v vlogi predsednika vlade uspelo poenotiti tako liberalce in levičarje kot tudi islamistične reformiste, v skupnih prizadevanjih za turško priključitev EU. Poleg tega mu je z demokratično in pro-evropsko politiko uspelo pridobiti podporo evropskih institucij, katerih moč je uporabil kot »zaščito« pred posegi vojske. Po letu 2005 je Turčija v okviru pristopnih pogajanj za priključitev k EU je pridobila »dragocena evropska finančna sredstva«. Ta so omogočila obnovo oslabljenega turškega gospodarstva, kar je AKP spretno unovčila. Vzporedno je PKK leta 2004, po enostranski prekinitvi premirja, pričela izvajati bombne napade, turška vojska pa je bila do leta 2006 ponovno polno angažirana v oboroženem konfliktu s kurdskimi uporniki. V takšnih okoliščinah so vplivni člani AKP, vključno s predsedniškim kandidatom in soustanoviteljem stranke Abdullahom Gulem postopno pričeli razkrivati »resnični, islamistični obraz stranke«. To je sprožilo množične demonstracije podpornikov sekularnosti, ki pa niso zalegle. Erdoganu je namreč s spretnim političnim manevriranjem ter navkljub grožnjam vojske z (novo) intervencijo uspelo doseči prepričljivo zmago na predčasnih parlamentarnih volitvah leta 2007. Ta je utrdila oblast ponovno izvoljenega predsednika vlade, ki je končno lahko obračunal z »dolgoletno sovražnico« – vojsko. Sledilo je zatiranje političnih nasprotnikov in njihovih podpornikov, ki naj bi domnevno sodelovali v protivladni zaroti, cenzura časopisov ter podrejanje in ukinjanje medijskih hiš. V masovnih sodnih procesih je bilo do leta 2013 zaprtih okrog 300 novinarjev, akademikov in pripadnikov vojske. K Erdoganovemu »podrejanju države« sta pomembno pripomogli ustavni spremembi iz leta 2008 in 2010. Ti sta povečali pristojnosti predsednika države in parlamenta pri imenovanju pravosodnih funkcionarjev, zmanjšali politični vpliv in nedotakljivost vojaških elit ter ukinili nekatera sekularna ustavna določila – kot je prepoved nošenja ženskih pokrival v javnih ustanovah.

V letih po izvolitvi na položaj predsednika Turčije (avgusta 2014), so bila Erdoganova notranjepolitična prizadevanja usmerjena predvsem v krepitev predsedniških pristojnosti. Poskus »sumljivega«, spodletelega državnega udara julija 2016, je zopet zgolj okrepil Erdoganov avtoritarni položaj v Turčiji ter sprožil val ogorčenja in nasprotovanja EU. Ta je kot odgovor na kršitve človekovih pravic ter zaradi ogrožanja vladavine prava novembra 2016 začasno zamrznila turška pristopna pogajanja. Erdogan je dejanje potihoma pozdravil ter ga izkoristil za odmik od EU. Slednje ni več potreboval, saj je bila vojska že pokorjena in ni več predstavljala grožnje njegovi avtoritarni vladavini. Aprila 2017 so turški državljani, s tesnim izidom na referendumu podprli povečanje pristojnosti predsednika države. Referendum naj bi uradno zaznamoval prehod iz parlamentarnega v predsedniški politični sistem. Referendumska odločitev je bila implementirana po predčasnih parlamentarno-predsedniških volitvah junija 2018, na katerih je AKP v zavezništvu s Stranko nacionalističnega gibanja (MHP) dosegla absolutno večino. S tem je  Erdogan tudi uradno postal vodja države, ki predseduje turški vladi – z referendumom je bila namreč ukinjena funkcija predsednika vlade, predsednik pa po novem imenuje in razrešuje ministre ter samostojno izdaja uredbe z zakonsko močjo.  Na ta način kroji politično prihodnost Turčije skladno s svojo ideološko-politično vizijo – kombinacijo avtoritarizma, nacionalizma in islamizma.

Ob pogledu na Erdoganov politični vzpon nam dokaj hitro postane jasno, da ta nikoli ni bil pristaš demokracije, temveč je slednjo zgolj uporabil kot sredstvo za prevzem oblasti. Trditvi botruje tudi njegov odmeven citat iz devetdesetih: »demokracija je kot vlak, ko dosežeš cilj iz njega izstopiš«. S poudarjanjem demokratičnih načel, ki so krojila politično retoriko AKP v prvih letih po prevzemu oblasti je Erdoganu uspelo pridobiti naklonjenost institucij EU. Podpora slednjih mu je omogočila obnoviti turško gospodarstvo, utrditi volilno bazo AKP ter zagotoviti varnost pred posegi vojske. S spretnim »političnim manevriranjem med EU in islamistično-nacionalistično naravo AKP«, populističnimi ukrepi, postopnim prevzemanjem in cenzuro medijev, korupcijo v sodstvu in političnimi depešami ter ob poudarjanju gospodarskega vzpona Turčije, je Erdogan pridobil notranjepolitično moč, s katero mu je uspelo spodkopati temelje moči vojske v turški družbi. Erdogan si za odpravo pretorianstva ni prizadeval, ker je to v nasprotju z ideali sodobne demokratične države, za katero se je dolgo, navidezno zavzemal, temveč, ker mu je pretorianska vloga vojske – glavnega obrambnega stebra sekularizacije onemogočala uresničitev politične vizije – to je avtoritarne, nacionalistične in islamistične Turčije, ki v marsikaterem pogledu spominja na čase iz obdobja otomanskega imperija.