Evropska komisija je pred nekaj dnevi predstavila novo »Strategijo za verodostojno širitveno perspektivo in okrepljeno sodelovanje EU z Zahodnim Balkanom«. Ali Bruselj po desetletjih omahovanja in znatnih napredkov, ki so jim sledila nazadovanja, končno le ustvarja dolgotrajen pristop do izzivov širitve?
Od sistema zunanjih spodbud do neizpolnjenih obljub
Ko sta se konflikta na Kosovu in v Makedoniji končno umirila, je bila pot Zahodnega Balkana do EU samoumevna. Na solunskem evropskem svetu leta 2003 so evropski voditelji soglasno trdili, da ima celotna regija prihodnost v EU. Po »velikem poku« leta 2004 so jugovzhodne države postale logične naslednje kandidatke za vstop. Takrat se je evropski model soočal z izjemnimi zgodovinskimi razmerami, šibkim gospodarskim stanjem ter izgradnjo modernih demokracij, ki bi spoštovale človekove pravice.
EU naj bi s pomočjo vedno obetavnejših obljub, med katerimi so bile liberalizacija vizumskega režima, stabilizacijski-pridružitveni sporazumi in morebitna pridružitev Uniji, spodbujala dolgotrajno transformacijo in evropsko navdušenje. K temu je dodala znatno finančno podporo, in sicer 8,9 milijarde evrov za obdobje 2007–2017. Do zadnjih let se je zdelo, da bo EU pod vodenjem Evropske komisije pripomogla k prizadevanju zmerne politične elite za resne napore in izboljšanje družbenih, ekonomskih in političnih kazalcev.
Končni rezultati niso dosegli pričakovanj. Kljub vstopu Hrvaške se je demokratična situacija v regiji poslabšala, nazadnje v Makedoniji s hudimi političnimi nemiri. Spoštovanje temeljnih pravic se je poslabšalo v Srbiji ter v Bosni in Hercegovini (BiH), kjer zasebni politični interesi hromijo trajnostne spremembe. Črno goro je pretresel poskus državnega udara. Kosovo se še danes sooča z bistvenimi vprašanji, Albanija pa se počasi trudi postaviti na noge z pravosodno reformo in bojem proti organiziranim oblikam kriminala.
Korenčku in palici ni uspelo izvabiti preobrazbe
Ob ponovitvah evropskih poročil o napredku z istimi neupoštevanimi priporočili pa Zahodni Balkan ni bistveno bližje pridružitvi EU kot pred desetimi leti, z omembe vredno izjemo Hrvaške. Jean-Claude Juncker je že leta 2014 prepovedal nove vstope med svojim mandatom in vsaka država tako tava v skoraj blokiranih pogajanjih. Kosovo in BiH se kljub optimizmu prebivalstva ne približujeta statusu držav kandidatk. Socialna situacija je še vedno zaskrbljujoča, z grozljivo ravnjo brezposelnosti, vztrajno revščino in prenizko kupno močjo.
Na uspeh modela vpliva več faktorjev: določenost pogojev, velikost in hitrost ponujenih nagrad, kredibilnost groženj in obljub ter lokalne cene sprememb. Vendar pa sta kredibilnost in doslednost pogosto odsotni. EU je z balkanskimi državami poleg tradicionalnih »kopenhagenskih kriterijev« za vstop dodala še druge pogoje, kot so meddržavno sodelovanje in sodelovanje s kazenskimi sodišči. EU je včasih ovinkarila z izročitvijo »nagrad«, ki so bile prezgodnje, pretežke ali pa niso bile ustrezne v primerjavi z opravljenimi napori.
Prav tako so se spremenile strategije in prednosti politike širitve, kar je izpodbijalo kredibilnost sistema. Med najpoznejšimi primeri sta leta 2014 London in Berlin sprejela »novo strategijo« za Bosno, osredotočeno na gospodarske reforme. Štiri leta kasneje je Jean-Claude Juncker v svojem nagovoru o stanju v EU dal »absolutno prednost« pravni državi in temeljnim pravicam. Politično stanje ni pripomoglo k hitrim reformam: še danes čutimo negativne posledice šibkih mirovnih sporazumov in neizpolnjene sprave.
Popravni izpit
Nova strategija EU vsebuje šest vodilnih pobud glede pravne države, varnosti in migracij, socialno-ekonomskega razvoja, prometne in energetske povezljivosti, digitalne agende in dobrih sosedskih odnosov ter sprave: toliko poudarkov, ki so že bili stebri prejšnjih pristopov, toliko že znanih tehničnih faktorjev. Obžaluje se lahko spraševanje o kredibilnosti dosedanjih metod kot priznanja, da dosedanji politiki širitve ni sledilo lokalno gibanje do temeljnih družbenih, političnih in gospodarskih sprememb.
A dokument ima tudi nekaj novosti. S trditvijo, da bi lahko bili »Srbija in Črna gora pripravljeni za vstop do 2025«, Komisija stavi na vodilni vpliv dveh najnaprednejših držav. Postavlja več rdečih niti: v nasprotju s preteklimi dokumenti opozarja na povezave med vladnimi strukturami in organiziranim kriminalom. Zahteva absolutno skladnost z evropsko zunanjo politiko. Izogiba se prizanesljivosti do avtokratskih prestopkov lokalnih voditeljev. Odločno si prizadeva, da bi lahko kandidati upali na integracijo le »z doseganjem sprave in reševanjem odprtih vprašanj, zlasti sporov o meji«.
Pogosti so tudi bolj tehnični predlogi, med katere spada večje vključevanje kandidatk v neformalna in strokovna posvetovanja, določena časovnica za nove konkretne akcije, izpeljane med 2018 in 2020, ter zvišana finančna podpora na 1,07 milijarde evrov za 2018. Strategija oznanja tudi potrebo po boljši uporabi pogojev v pogajanjih. Še pomembneje, nanaša se tudi na regionalne projekte, kot sta regionalni gospodarski prostor ali regionalni urad za sodelovanje mladih, katerih načelo je bilo sprejeto lani.
Skupna prihodnost
Kako bomo lahko ocenjevali učinkovitost te strateške spremembe? Čeprav kredibilne reforme ostajajo vodilni motiv, nov pristop sicer ne nudi natančnega okvira za boljše ocenjevanje uspehov in neuspehov ter se ne opredeli glede najtežjih vprašanj, kot je na primer status Kosova. Evropska unija, kot že tolikokrat pred tem, od kandidatk zahteva pogoje, ki niso izpolnjeni niti v marsikaterih državah članicah, tako starih kot novih – neusmiljen boj proti korupciji, reševanje bilateralnih sporov, meddržavno solidarnost.
Evropa čuti vpliv drugih sil, kot so Turčija v svojih nekdanjih provincah, Rusija s pravoslavnimi državami, nenazadnje tudi Kitajska. V Srbiji in BiH je manj kot polovica državljanov prepričana, da bi bilo članstvo v EU dobro zanje. Vendar ima EU še vedno neprekosljive prednosti, saj še danes uživa v veliki podpori večine držav – 37 % Kosovcev še vedno pričakuje, da bo njihova država do leta 2020 vstopila v EU. EU je največji trgovski partner regije in najpomembnejši donator, Rusija kot Turčija ne predlagata sistemskih alternativ.
Zahodni Balkan je tudi ključen za EU kot rastoč trg z 18,2 milijona ljudmi, ki danes množično bežijo iz svoje države, a bi se lahko vrnili z boljšimi upi. Geografsko je regija usojena Evropski uniji. Balkan je prav tako postal ključen za reševanje migracijskih vprašanj in varnostnih izzivov. In kljub mnogim razočaranjem so zdaj vsi kandidati in možni kandidati razen Kosova izrazili zadovoljstvo glede ponujene priložnosti.
Regija si očitno zasluži večjo pozornost na prihodnjih srečanjih, še posebej na prvem vrhu EU o Balkanu po letu 2003. Kmalu se bo videlo ali gre še vedno za nerazumevanje regije ali raje za nov zagon procesa, prepotrebnega za Evropski projekt.
Viri
Bieber, Florian. 2018. A Way Forward for the Balkans? Foreign Affairs. Dostopno prek:
https://www.foreignaffairs.com/articles/southeastern-europe/2018-02-06/way-forward-balkans
Eder, Florian and Andrew Gray. 2018. Brussels’ new Balkan strategy: Tough love. Politico. Dostopno prek:
https://www.politico.eu/article/europe-balkan-membership-new-strategy-tough-love/
Evropska Komisija. 2018. A credible enlargement perspective for and enhanced EU engagement with the Western Balkans. Dostopno prek:
https://ec.europa.eu/commission/publications/eu-western-balkans-strategy-credible-enlargement-perspective_en
Schimmelfennig, Frank, and Ulrich Sedelmeier. 2004. Governance by Conditionality: EU Rule Transfer to the Candidate Countries of Central and Eastern Europe. Journal of European Public Policy 11 (4): 669–687.
