Evropske volitve, Maščevalci in Igra prestolov

Ob spremljanju volilnih kampanj, predvsem televizijskih in drugih soočenj kandidatov, lahko, čeprav se ti ljudje motijo, včasih precej sočustvujem z naraščajočim deležem tistih, ki demokracije ne vidijo več kot nujnega pogoja za dobro življenje. Zaradi narave svojega dela sem moral skoraj nujno spremljati večje dogodke v zadnjih volilnih kampanjah, in še posebej ob gledanju televizijskih soočenj me je vedno pogosteje zamikalo, da bi enostavno preusmeril svojo pozornost na kaj bolj pametnega in sproščujočega. Predvsem kampanja za volitve v Evropski parlament pogosto ni spominjala na nekaj, čemur pravimo kvalitetna vsebina.

Kandidati tekom volilne kampanje volivcem pripovedujejo zgodbe. Te poleg argumentov predstavljajo enega od dveh modelov našega kognitivnega delovanja, ki gradita in osmišljata realnost. Funkcija političnih zgodb je, da na eni strani gradijo percepcijo realnosti, po drugi strani pa skušajo prepričati in motivirati občinstvo za odhod na volitve. A glede na upadanje zanimanja za politiko lahko utemeljeno sklepamo, da zgodbe, ki jih pripovedujejo (naši) politični kandidati, predvsem novinci, pač niso zanimive. Ne gre za to, da bi bila retorika teh kandidatov slaba v smislu elokucije strateško pripravljenega apela. Gre za to, da je bila vsebinsko p(o)razna. Kaj naj bi torej izgledala dobra zgodba, ki pritegne pozornost in odobravanje občinstva?

Zgodba je največkrat kronološki opis dogodkov in njihovega razvoja. Zgodbe namesto statističnih podatkov posredujejo informacije o akterjih, areni, dogajanju in temi. V zgodbi poleg protagonistov oziroma herojev nastopajo še antagonisti, katerih funkcija je ustvarjanje konflikta, ki vodi odvijanje zgodbe. V fokusu zgodbe naj bi bil vedno konflikt med antagonistom in protagonistom. Drugi element zgodbe je situacija, torej čas, kraj in širši kontekst, v katerega je situacija umeščena. Tretji element zgodbe je dogajanje, ki predstavlja sekvenco dogodkov in smer, v katero peljejo, namen dogajanja pa je, da ohranja pozornost gledalcev in ojača osrednje sporočilo zgodbe. Liki, situacija in dogajanje skupaj tvorijo vseobsegajočo temo zgodbe. Ta forma se nato napolni z vsebino, ki lahko občinstvu pusti bodisi pozitivne bodisi negativne občutke.

Zakaj so politične zgodbe pogosteje konotirane negativno kot pozitivno? Prvič zato, ker je inkluzivno pozitivno zgodbo zaradi frakcijske razdrobljenosti elektorata izjemno zahtevno sestaviti, drugič pa zato, ker se kandidati ne trudijo peljati zgodbe v smeri razrešitve konflikta, temveč le-tega ustvarjajo in poglabljajo z namenom ustvarjanja razlik med kandidati in polarizacije volilnega telesa oziroma javnega mnenja. Takšne politične zgodbe so namenjene prepričevanju tistih, ki politiko že tako ali tako spremljajo oziroma so jo pripravljeni spremljati brezpogojno, ne jemlje pa v zakup dejstva, da mnoge državljane takšne zgodbe odvračajo od spremljanja politike. To se je do neke mere odrazilo tudi v nizki volilni udeležbi na evropskih volitvah, širše pa se tudi odraža v tem, da vedno manj državljanov zaupa političnim institucijam ter da so do družbenih vprašanj cinični, do volilnih rezultatov pa brezbrižni.

Zaradi slabih zgodb in rezultatov politike, ter tudi zaradi razvoja družbe v smeri avtomatizacije, lahko politika ob nespremenjenih trendih postane le še semi-zanimiv gledališki šov za geeke in navijače, ostali državljani pa bodo svojo pozornost raje preusmerili na konkurenčne teatralne vsebine. Ker v kolikor recimo televizijsko soočenje kandidatov v volilni kampanji ne ponudi vsaj uporabnih, če že zabavnih vsebin ne nudi, potem državljan nima nobene koristi od tega, da se 90 minut muči z gledanjem teh tragedij. In tudi, če človek nekaj volitev zapored spremlja dogajanje v kampanjah, v njih pa nastopajo dologočasni in prazni politični kandidati, se mu v podzavest nehote prikrade vprašanje, če nam je tega sploh treba.

Treba je. Volilne kampanje in televizijska soočenja so več kot le sredstvo kandidatov, s pomočjo katerega informirajo volivce. So oblika ljudskega gledališča, za katerega Michelet pravi, da s samoreferencialnimi zgodbami služi kot sredstvo moralne kultivacije ljudi in ljudstva. Volilne kampanje kot politični teater pa ne služijo zgolj politični kultivaciji ljudstva, temveč so eden najpomembnejših inštrumentov demokracije za politično deliberacijo in demokratično postavljanje agende za prihodnji mandat. Kljub eksistencialnemu pomenu demokracije in spremljajočih ritualov za dobro življenje pa se državljani za (dobre) zgodbe raje obračajo na zabavno industrijo. Kako se torej konkurenca politike v tekmi za pozornost loteva svojih zgodb, ki jih tako uspešno prodaja?

Zadnje desetletje sta na sceni filmov in TV serij nedvomno kraljevala Marvelova franšiza Maščevalci in HBO-jeva Igra prestolov. Če nam oba fenomena kaj sporočata, je to dejstvo, da lahko takšno publiko, kot sta jo ustvarila, pridobiš le z ustvarjanjem privlačne realnosti in dobrih zgodb. Filmi prvih so redno dosegali rekordne zaslužke v kinematografih, Igra prestolov pa je postala najbolj gledana HBO serija in največkrat ilegalno pretočena prek spleta. Oba kulturna produkta sta ustvarila svoj domišljijski svet za množice, ki naj bi se po napovedih nadaljevala še desetletja. Vse to je omogočila nova tehnologija spremljanja ljudskega gledališča – televizija in računalnik, kot podporni sistem za dostopnost vsebin in pritegovanje pozornosti pa še internet in socialna omrežja.

Oba produkta lahko uvrstimo v žanr fantazijske pripovedi, s tem da gre v primeru Maščevalcev za fantazijski svet, umeščen v prostor in čas realnega sveta, zgodba Igre prestolov pa je postavljena na izmišljen svet Zahodnega. Protagonisti Marvelovega vesolja so superjunaki z nadnaravnimi močmi, s katerimi branijo človeštvo severozahodnega dela Zemeljske oble pred vsemi vrstami zlikovcev, vseobsegajoča tematika Maščevalcev pa je pravljični boj dobrega in zla. V Igri prestolov nastopajo bolj ali manj navadni smrtniki, ki so vpeti v boj za oblast v namišljenem kraljestvu, motiv tega političnega trilerja pa je zero-sum igra enakovrednih, dvoumnih in antagonističnih političnih frakcij oziroma plemiških družin ter likov. Obe zgodbi gradita suspenz tudi na vprašanju, kdo bo umrl, čeprav pri Maščevalcih gledalec spremlja zgodbe z zanimanjem o tem, kako bodo junaki zmagali, Igra prestolov pa za narativ uporablja vprašanje o tem, kdo od protagonistov bo zmagal.

Temu primerni so po zaključku obeh zgodb bili tudi odzivi javnosti. Zaključek Maščevalcev je naletel na odobravanje tako kritikov, oboževalcev in splošne publike, Igra prestolov pa se je zaključila z izrazitim nezadovoljstvom mnogih gledalcev, ki so bili razočarani nad razpletom zgodbe, v katero so investirali toliko svojega časa. Bolj upravičeno jezni so bili sicer tisti, ki jih je motilo hitro odvijanje zgodbe, kršenje konvencij pripovedovnja, površnost produkcije in podobno, kakor tisti navijači, katerih kandidat ni zmagal politične igre. Vsakokratno (delno) razočaranje nad razpletom je namreč neodtuljiv del političnih zgodb.

Funkcionalna demokracija naj bi namreč vedno sprovedla rezultat, s katerim morajo biti vsi malo zadovoljni, malo pa tudi ne, saj to drži demokracijo pri življenju in družbo v ravnovesju. Zdrava demokracija od državljanov terja tudi to, da so se zmožni sprijazniti s “porazom”, vsaj za nekaj časa, dokler demokratični volilni postopki ponovno ne stečejo. A nezadovoljstvo nekaterih nad zaključkom serije Igre prestolov je bilo tako veliko, da so oboževalci pripravili celo peticijo za ponovno snemanje zadnje sezone, ki jo je podpisalo več kot milijon ljudi.

Evforija z Maščevalci in Igro prestolov se je sicer začela mnogo pred koncem obeh zgodb. Mnogi oboževalci serije so proučevanju zgodovine namišljenega kontinetna Zahodni namenili več časa, kakor proučevanju zgodovine lastnega kraja, države ali realnega kontinenta. Prav tako so množično producirali neštete teorije tako o preteklosti kot o sedanjosti zgodbe Igre prestolov. Oboževalci Maščevalcev pa so ob večkratnem gledanju filmov radi pridno iskali “velikonočna jajca” in svoje ugotovitve zvesto objavljali na internet v obliki videov in blogov. Obe zgodbi sta  bili tudi vir neštetih popularnih memov. In ravno tukaj se skriva bistvo fenomena Maščevalcev in Igre prestolov, in sicer nivo angažmaja za fantazijske zadeve, ki sta ga s svojimi zgodbami ustvarila pri gledalcih oziroma oboževalcih. Ko bi se le ljudje tako angažirali tudi za stvari, ki imajo dejanski vpliv na njihova življenja!

Kaj bi se torej lahko politika naučila od Maščevalcev in Igre prestolov? Prvič, aktivne gledalce politike lahko razdelimo v dve skupini: odločene, ki jih zanima, kako se bo njihov kandidat odrezal oziroma kako bo zmagal, ter neodločene, ki zbirajo informacije o različnih alternativah in jih vodi vprašanje o tem, kdo bo zmagal. Prvi so že prepričani, drugi pa lahko, če ne dobijo kvalitetnih zgodb, hitro postanejo volilni abstinenti.

Poleg problema neprivlačnih zgodb v volilnih kampanjah so v tem kontekstu pomembni še rezultati politike, ki jih ustvarjajo izvoljeni predstavniki ljudstva in v veliki meri določajo, ali je naše kolektivno življenje dobro ali slabo. Lahko bi trdili, da gre uspeh obeh kulturnih fenomenov v zadnjem desetletju delno pripisati ravno potrebi ljudi po eskapizmu, torej bežanju pred “kruto” realnostjo in obiskovanju fantazijskih svetov, ki so od prve Platonove jame bolj prijetne. Krivdo za takšno stanje realnosti prvega reda nosi politika, katero smo ljudje izumili ravno z namenom zagotavljanja pogojev za dobro življenje.

A dejstvo demokracije je tudi, da sta politična moč in odgovornost za to stanje v rokah tako ljudstva kot elite, torej državljanov in nosilcev političnih funkcij. Prvi volimo, kakor pač volimo, drugi pa preveč pogosto ne znajo niti pripovedovati niti izpeljati dobrih zgodb. Politika se mora ponovno dokazati ljudstvu, če želi ponovno pridobiti njihovo zaupanje, politiki pa morajo ponuditi kvalitetno in privlačno vsebino ter ustvarjati zadovoljstvo državljanov z rezultati, kar sta zagotovo dve izmed najboljših strategij pri zasledovanju tega cilja. V kolikor politika v prihodnje tega ne bo znala dostaviti, bi znala postati le še eden izmed neštetih resničnostnih šovov, namesto ena izmed temeljnih sestavin človeškega življenja, spektakel volilnih kampanj pa bo vedno bolj podoben Waldotu iz serije Black Mirror.

Odgovornost za prihodnost demokracije pa je tudi na ramenih državljanov. Mešanica prekomernega političnega nihilizma in hedonizma namreč vodi v anarhijo, iz katere se po klasični ljudski modrosti vedno razvije tiranija. Naša državljanska odgovornost do politike in demokracije je torej ta, da v podporo in spodbudo našim voljenim predstavnikom namenimo vsaj nekaj svoje pozornosti, sivih celic in energije za spremljanje politike ter vsakokratni odhod na volitve. Pa tudi za druge oblike aktivnega državljanstva. Demokracija pač pride s svojo ceno, ki pa, roko na srce, ni tako gromozanska.