V kolikor danes, v letu 2019, v javnem prostoru, v medijih ali na kakem srečanju rečete, da je nekaj fašizem, ali nekomu, da je fašist, boste zagotovo deležni očitkov s strani nekaterih posameznikov, ki zgroženi nam vašim nepoznavanjem zgodovine in politike lamentirajo na dejstvih, ki nekoga, ki ste ga etiketirali za fašista, ločujejo od ideologije, ki je dominirala v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Ti zgroženi posamezniki v glavnem nimajo prav.
Največja zabloda nekritičnega definiranja demokracije je, da bodo politični akterji, ki se potegujejo za prevzem oblasti, mirno igrali tekmo, pri čemer bodo upoštevali načela fair playa, brez, da bi poskušali vplivati na dejavnike, ki vplivajo na rezultat volitev. Iz te napačne predpostavke se razvija cel spekter mehanizmov zlorabe demokratičnih dosežkov, predvsem s strani političnih akterjev, ki so za prevzem oblasti pripravljeni storiti tudi najhujše barabije. Tovrstnim strankam in/ali politikom nekaj takega sploh ni težko, saj so že po naravi nagnjeni k tovrstnim dejanjem. Vpeti so v vnaprej determinirano politično tekmo, pri čemer intimno sanjajo o dejanskem absolutizmu in oligarhiji najbolj nesposobnih posameznikov, ki so si prigrabili oblast.
Skupina ljudi blizu tej politični opciji svojo ideologijo temelji na šovinizmu, ki ga izenačujejo z nacionalizmom, nimajo tolerance do drugačnih, obenem pa propagirajo vsaj na videz svobodno ekonomijo in trg, ki ju pravzaprav poganja moč kombinacije politike in kapitala. V plastičnem politološkem žargonu bi lahko rekli, da gre za ”desnico”, ki ji ne odgovarjajo ideje ”levice”, v jedru katere je (naj bi bila) solidarnost, ki je nasprotujoča ideja od akumulacije kapitala in povečevanja socialnih razlik med ljudmi. Vse skupaj je prefinjeno zavito v sivino strankarskega tekmovanja, ki ga v glavnem ponazarjajo voditelji, ki v pošteni politični bitki nikoli ne bi uspeli zmagati. Gre za politike, ki nagovarjajo svoje podpornike s floskulami in izmišljenimi pojmi; tarnajo o svoji ogroženosti oziroma o ogroženosti nacije, ki ji pripadajo; grozijo s političnim samomorom in koncem zgodovine nekega naroda, v kolikor oni ne bodo na oblasti. Okrog sebe po navadi zbirajo polpismene posameznike, ki jih vodijo čustva na ravni živalskega instinkta, in ljudi, ki samo v takem sistemu lahko profitirajo.
Postavlja se logično vprašanje, od kod se je vzel sodobni fašizem v današnji politiki in družbi, kot temeljni odklon od demokracije? Najprej je potrebno jasno poudariti, da za fašizem niso značilna samo koncentracijska taborišča in množični poboji pripadnikov različnih etničnih in drugih skupin. Fašizem se začne z zastrupljanjem družbe, veliko bolj subtilno oziroma na način, da določene ideje vceplja širšim družbenim razredom. Te ideje sčasoma postajajo sprejemljive. Prihaja do brisanja meja v korist lastnih struktur, pri čemer po navadi pride do zanemarjanja moralnih in civilizacijskih načel, ki bi v nekih drugih okoliščinah morale biti neomajne. Tako se družba v zgodnjem fašizmu počasi kuha kot žaba, ki ne skače iz lonca, ker se voda počasi segreva. Vsako zviševanje temperature se upravičuje kot na videz racionalno, vsaj iz perspektive večinskega prebivalstva, ki postaja sokrivec v zločinu.
Fašizem je zato potrebno prepoznati v zgodnji fazi in ga odprto označiti kot takega. Proti njemu se je potrebno boriti na začetku, ker je borba v kasnejši fazi veliko težja in zahteva dolgoročni angažma s tveganjem, da se v tej bitki nikoli ne uspe. Napačna je predpostavka, da se s fašizmom ne more primerjati nič, kar ne vključuje dokončne rešitve (Endlösung). To preprosto ni točno in v tem je temeljna napaka tistih, ki omejujejo uporabo besede ”fašizem” v današnjem vsakdanjem (političnem) govoru.[i] Prav tako je potrebno nenehno obsojati grafično ali kakšno drugo primerjavo posameznih javnih osebnosti z nekaterimi zgodovinskimi figurami fašizma.[ii] Živimo v prepričanju, da se grozote fašistov, ki so se zgodile pred nekaj desetletji, ne morejo ponoviti, ampak čas bo potrdil, da to ni povsem točno. To, da je preteklo nekaj časa od določenih dogodkov v zgodovini, preprosto ne pomeni, da fašizma danes ni oziroma, da ga ne more biti. Ali kot je to leta 1949 nekje zapisal George Orwell: ”če želiš izvedeti prihodnost človeštva, zamisli vojaški škorenj na človeškem obrazu – v neskončnost”.[iii]
Ni torej dovolj ugotoviti, da fašizma ni in da je vse v naši družbi v redu, ker za enkrat ne nosimo trakov okrog roke, ali, ker naše sosede z nekoliko drugačnimi imeni ali barvo kože vozijo na vlakih in kamionih v neznano smer. Te končne faze fašizma ne smemo dovoliti. Zato je ne samo dobro, ampak nujno, v današnjem času nenehno izpostavljati vse, kar fašizem je. In fašizem je vsako delovanje države, posameznika, organiziranih in neorganiziranih skupin, ki bi brez objektivnih kriterijev in zakonske podlage prevzeli stvari v svoje roke. Fašizem je lahko tudi državna politika ali sile v družbi, ki delujejo nemoteno z blagoslovom države. Odgovorni so tudi mediji. Nadzor političnih sil nad mediji sam po sebi ni fašizem, lahko pa postane plodno polje za razcvet fašistične ideologije. Zato so oddaje, v katerih nastopajo raznorazni ”Brščiči” in ”Ušajeve”, soodgovorne za razpihovanje sovraštva in propagiranje fašistične ideologije.
Fašizem temelj na ideji izključevanja po principu ”pekel – to so drugi” (J. P. Sartre). Fašizem je zaničevanje vsega in vsakogar, ki misli drugače. Gre za ukinitev države in zakonov s ciljem uresničevanja interesov manjšine. Fašizem je tudi spreminjanje antifašistične preteklosti in pisanje alternativne zgodovine, po kateri so narodni heroji posamezniki, ki se slikajo in rokujejo s fašisti.
Zato je potrebno biti previden. Vzpon fašizma ni nekaj, kar preprosto spremljamo na televiziji. Gre za veliko bolj subtilne mehanizme in sporočila, ki preko različnih medijev prihajajo v naše domove in se tičejo vseh nas. Zato je potrebno imeti ničelno toleranco do vseh posameznikov in/ali idej, ki ponazarjajo idejo fašistične ideologije, ki ne pelje v nič drugega kot v razmejevanja, delitve, tiranijo in vsesplošni kolaps. Ni konca zgodovine. Niti približno.
[i] Pred kratkim je to na javni RTV Slovenija počel en »ugledni« novinar.
[ii] Glej tekst kolegice N. Toplišek objavljen na portalu Homopolitikus: https://ipm.si/homopolitikus/kaj-se-dogaja-v-mojem-velenju/, 20. 9. 2018.
[iii] Orwell, G. (1992) Nineteen Eighty-Four. London: Everyman’s Library.
