Frankofonija po Macronovo

”Identiteto francoskega jezika razumem skozi prizmo soobstoja z drugimi jeziki, njihovimi prevodi in njihovim izročilom” – Emmanuel Macron na frankfurtskem knjižnjem sejmu oktobra leta 2017.

”Frankofonija ni francoska frankofonija, saj je že dolgo nazaj ušla izpod našega nadzora. Želim si močno in vplivno frankofonijo, ki pripada vsem nam. Koristimo jo s ponosom” – francoski predsednik o prihodnosti frankofonije v osrčju Afrike (Burkina Faso) novembra leta 2017.

”Središče frankofonije je nekje blizu Konga, brez dvoma!” – mladi francoski vodja o središču frankofonije na začetku leta 2018 v Dakarju.

Nekdo, ki mu angleščina predstavlja materni jezik, se težko vživi v svet nekoga, katerega materni jezik ni angleščina, saj je slednja danes primarno rabljeni jezik praktično povsod, pa naj bo to v podjetništvu, znanosti, tehnologiji ali pa inovacijah. Gre za resnično dinamično in globalno silo, ki predstavlja del vsakdana več kot poldrugi milijardi svetovnega prebivalstva. Zanimivo pa je, da v tem primeru govorimo o močnem in visoko decentraliziranem angleško-govorečem svetu, saj vodilno anglofonsko mesto ne obstaja. Za slednjega bi se danes lahko mirno potegovali denimo London, New York, Toronto ali pa Sidney.

Pri francoščini pa je zadeva malce drugačna, saj bi vsak, brez resnejšega premisleka, dejal, da je prestolnica frankofonskega sveta Pariz. Mesto luči je nedvoumno ekonomska, vojaška, uradniška in kulturna os francoskega jezika. Čeprav poznamo druge, bogatejše frankofonske države, kot so denimo Belgija, Švica in Luksemburg, in bolj poseljene frankofonske države, kot je Demokratična Republika Kongo, pa je Francija še naprej tista, ki je nesporna voditeljica frankofonskega sveta, v dobrem in v slabem. Ta svet je danes bolj nepovezan kot še nikoli doslej, saj so stare strukture, ki so ga držale skupaj, bodisi oslabljene bodisi popolnoma uničene. Frankofonski svet, ki se je včasih raztezal od Afrike, Azije pa do Novega sveta, je danes le še bleda senca samega sebe, predvsem zaradi voditeljev novih generacij, ki jim, za razliko od starih, ni v interesu ohranjati močnih povezav s Parizom, četudi je francoščina njihov materni jezik. Francoščina se umika od svoje galske podstati, z njo povezan svet postaja vse bolj raznolik, zato se je v Francoski akademiji prižgal rdeči alarm. Emmanuel Macron, na pomoč.

MACRONOVI VELIKI NAČRTI

Francoski predsednik Emmanuel Macron se je odločil, da bo storil vse, kar je v njegovi moči, da obudi ta izgubljeni svet, četudi bi on moral biti zadnji, ki bi si zadal tovrsten ambiciozni načrt. Nekdanji finančnik je namreč eden redkih francoskih voditeljev, ki aktivno govori več tujih jezikov, s svojim znanjem angleščine pa resnično osvaja vso svetovno javnost, četudi velja za enega izmed največjih patriotov in promotorjev tako francoskega jezika kot francoske kulture. Macron, sicer diplomant filozofije, se svojo mladostjo in realističnim pogledom na politiko ter kozmopolitskim dojemanjem družbe odmika od preteklih francoskih voditeljev, ki so v globalizaciji in ‘amerikanizaciji’ videli grožnjo. Sam je trdno prepričan, da se bo frankofonski svet širil in poglabljal samo takrat, ko bodo ljudje govorili dva ali več jezikov. Takrat bo bolj verjetno, da bo nekdo poleg angleščine in denimo španščine govoril še francosko.

20. marca letos je imel Macron v Francoski akademiji, ki je bila ustanovljena leta 1663 s strani kardinala Richelieuja, udaren govor, v katerem je začrtal vizijo ponovne umestitve francoščine v globalni kontekst, ključ do tega pa vidi v krepitvi šibkih izobraževalnih sistemov v več kot dvajsetih frankofonskih državah v Afriki. V teh državah je Francija v zadnjem obdobju več pozornosti namreč posvečala krepitvi vojaških in varnostnih kompleksov. To je podkrepil s primerom Malija, kjer je francoščina sicer uradni jezik, in dejal, da ta ohranja svoj primat s pomočjo ameriškega financiranja, saj vsak poskus krepitve angleščine v Afriki sproži dodatno utrjevanje francoskega vpliva v bivših kolonijah.

JE FRANCOŠČINA RES KLJUČ DO MOČNE FRANCIJE?

Statistični podatki Francoske akademije kažejo, da naj bi do leta 2065 več kot milijarda prebivalcev živela v državi, kjer je francoščina uradni jezik. A težava nastane, ker bo velik del populacije še vedno živel v državah v razvoju, s čimer se vpliv Pariza ne bo mogel krepiti, kakor bi se krepil v primeru, da bi šlo za razvite države. Francoski politični analitiki namreč trdijo, da sta ugled in moč Pariza v veliki meri odvisna od moči elit v drugih frankofonskih državah, četudi je na račun teh širša populacija (v teh državah) dobesedno sovražila Francijo in predvsem Pariz.

Krepitev francoščine na starem kolonialnem dvorišču pa ni edini cilj Macrona, ki je na svoj govor povabil tudi veleposlanika Gane in Nigerije. Slednji veljata za državi, kjer večina prebivalstva govori angleško, skupaj pa štejeta 216 milijonov prebivalcev. Obe državi sta sicer obkroženi s frankofonskimi sosedi, zato si še kako želita večje integracije v francoski vsakdan, tudi zaradi lažjega trgovanja s sosedami. S to gesto je Macron hkrati nakazal, da si v zunanji politiki ne želi zgolj utrjevanja francoščine, temveč tudi (raz)širjanja slednje.

Frankofonska politika je torej realnost, a še vedno razpeta med idejo o agensu za kulturno sodelovanje, in idejo o močni Frankofonski mednarodni organizaciji (Organisation internationale de la Francophonie), ki v tem trenutku združuje 48 držav članic in opazovalk na petih kontinentih, s čimer si želi postati ”druga OZN”. V kolikor Macronu uspe za sodelovanje v tem projektu prepričati ljudi, kot so Habib Bourguiba, Leopold Senghor, Boutros Boutros-Ghali in Abou Diouf, bo frankofonija, ki stavi na kulturno in lingvistično raznolikost, zares zaživela, hkrati pa postala ključni zunanjepolitični instrument Francije, ki po Napoleonskih časih nikoli zares ni znala obuditi ideje o ”francoski veličini”.

Mlademu Macronu Francija očitno ni dovolj, želi si postati vodja frankofonskega sveta. Mapo sveta si je do potankosti ogledal in ugotovil, da ima veliko rezerv predvsem v Afriki, kjer pa so vlade pred njim večino denarja vlagale v varnostne in vojaške strukture. Macron jezik vidi kot okno (demografske) priložnosti, s tem pa bo tako za Pariz kot za Francijo, v smislu globalnega vpliva, storil veliko več, kot bi ga z vlaganjem v varnostni in vojaški kompleks lahko kadarkoli.