Grško-makedonski spor v luči politike identitete

Akademiki, politični analitiki in širša javnost v zadnjem letu dni z velikim zanimanjem spremljajo otoplitev odnosov med Grčijo in Makedonijo, katerih razmerja že vrsto let temeljijo zgolj na vprašanju uporabe imena slednje. Grški premier Alexis Tsipras in njegov makedonski kolega Zoran Zaev sta tekom Svetovnega ekonomskega foruma v Davosu nakazala, da bosta storila vse, kar je v njuni moči, da vendarle naposled rešita spor. To gesto so dobro opazovali tudi predstavniki Združenih narodov (ZN), ki so svojega mediatorja konec januarja poslali tako v Atene kot v Skopje, ta pa je bil zadolžen predvsem za grajenje mostov med državama. Navdušenje pa je žal zgolj kratkotrajne narave, tudi zato, ker pri vprašanju grško-makedonskega spora analitiki pozabljajo, da je realpolitično izhodišče v tem primeru inherentno povezano s konstruktivistično podstatjo. V trenutku, ko pozabimo na to, da se že v začetku ne strinjamo z zgodovinskim začetkom spora, smo izgubili realno izhodišče za resen pogovor o tem vprašanju.

ALEKSANDER VELIKI, OTOMANSKI IMPERIJ, DRUGA BALKANSKA VOJNA ALI RAZPAD JUGOSLAVIJE?

Pa poglejmo kako je politika identitete postavljena v samo srčiko spora. Konflikt med Grčijo in Makedonijo ima zgodovinske, kulturne, geografske in politične temelje. Grčija obtožuje Makedonijo, da si prisvaja in upodablja simbole in like, ki so bili del grške kulture (Aleksander Veliki in zvezda Vergina), obenem pa trdi, da se ljudje v Makedoniji, ki govorijo slovanski jezik, nimajo pravice identificirati kot ‘Makedonci’, saj gre za identiteto, na katero se sklicuje nekaj milijonov grško-govorečega prebivalstva. Grki prav tako verjamejo, da uradno Skopje z uporabo imena ‘Makedonija’ zahteva ozemlje grške province, ki nosi enako ime. Na drugi strani pa poznamo tudi makedonske nacionaliste, ki trdijo, da je bila njihova država okupirana, saj so starodavni Makedonci bili drugačni ljudje s svojim jezikom, običaji in identiteto. Nekateri celo trdijo, da je makedonsko ozemlje, ki je nekoč pripadalo Grčiji in drugim državam v regiji, še naprej okupirano. Zgodovina konflikta med državama je bolj ali manj jasna, večkrat pa je odvisna od sogovorca – nekateri bodo začetek konflikta postavili v četrto stoletje pr.n.št. (Aleksander Veliki in Filip II.), nekateri bodo začeli z letom 1870, ko je pod Otomanskim imperijem vzniknil makedonski nacionalizem, nekateri pa bodo začeli z letom 1913, ko so si Grčija, Srbija in Bolgarija v drugi Balkanski vojni pokorile Makedonijo. Velika večina kot začetek grško-makedonskega spora pojmuje leto 1991, ko je prišlo do razpada Jugoslavije, in ko Grčija ni želela priznati mlade Republike zaradi imena, zastave, na kateri je bila upodobljena zvezda Vergina, in Ustave, ker naj bi ta vključevala zahtevo po grškem ozemlju.

Atene in Skopje sta leta 1993 našla kompromis glede imena (Nekdanja jugoslovanska Republika Makedonija), dve leti kasneje pa še glede zastave, ko je Makedonija umaknila zvezdo Vergino. Od takrat naprej je bil spor med državama v znamenju iskanja trajne rešitve, tudi s pomočjo različnih pogajanj in hkrati močno podvržen makedonski želji po članstvu v Evropski uniji (EU) in NATO. Do leta 2000 so bila pogajanja še redna, kasneje pa je grškemu vetu makedonskega članstva v NATO sledilo zaostrovanje nacionalistične retorike s strani konservativne stranke VMRO-DPMNE takrat še Nikole Gruevskega. Ne samo, da se ta ni strinjal z imeni, kot sta ‘Severna Makedonija’ in ‘Zgornja Makedonija’, storil je še korak dlje in preimenoval večino javnih zgradb ter cest po Aleksandru Velikem in Filipu II, prav tako pa ju je začel upodabljati širom države.

Zadnji primer je hkrati najboljši primer politike identitete, ki je, sploh na področju Zahodnega Balkana, izredno močna, saj gre za regijo, kjer sta ravno geografija in zgodovina ustvarili fragmentacijo in konflikt. V tem delu sveta etnično-lingvistične skupine temeljijo na močnem nacionalnem izročilu, ki je uporabljeno za utemeljevanje branjenja ozemlja. Iz tega izhaja tudi legitimnost notranjih politik, ki temeljijo na sovražniku in manipulaciji nacionalne zgodovine. To velja tudi za Makedonijo, ki bo, četudi je Zoran Zaev odločen rešiti spor, slej kot postala družbeno nemirna. Na deklaratorni ravni sicer vsi zagovarjajo reševanje spora, a v trenutku, ko bo prišlo do tega, ko bodo prvega Makedonca poklicali ‘Severni Makedonec’ ali pa ‘Vardarski Makedonec’, bo naklonjenost tovrstni rešitvi spora po tej poti izpuhtela.

ZAKAJ ZORAN ZAEV IN ALEXIS TSIPRAS NE BOSTA DOVOLJ?

Boljši odnosi med Grčijo in Makedonijo so v veliki meri posledica poraza nacionalistične stranke VMRO-DPMNE na volitvah konec leta 2016. Vmes je sicer prišlo do politične krize, ki se je končala v začetku leta 2017 s sestavo levo-sredinske vlade Zorana Zaeva, ki pa je nestabilna, in bo težko preživela resna pogajanja glede imena in potencialno spremembo Ustave. Tukaj velja omeniti tudi predsednika države Gjorgeja Ivanova (VMRO-DPMNE), ki ima možnost veta na morebiten dogovor.

Zaev je svojo strategijo razgalil nekaj mesecev nazaj, ko je podpisal prijateljski sporazum z Bolgarijo, v tem trenutku pa je temeljna zunanjepolitična prioriteta predvsem spor glede imena z Grčijo. Slednja je z Alexisom Tsiprasom na čelu pripravljena na pogajanja, a kaj, ko je Siriza v koaliciji z Neodvisnimi Grki, ki zagovarjajo diametralno nasprotne vrednote, in ostro nasprotujejo kakršnemukoli predlogu, ki vključuje ime Makedonija. Poleg dejstva, da je Siriza razklana pri tem vprašanju, je potrebno omeniti tudi največjo opozicijsko stranko Nova Demokracija, ki nasprotuje kakršnim koli pogajanjem glede tega vprašanja. Za konec velja omeniti še grške nacionalistične organizacije, ki so svoje neodobravanje upodobile na protestih širom države, in Grško pravoslavno cerkev, ki je skeptična glede trenutnih pogajanj.

Četudi sta torej Zaev in Tsipras pripravljena na reševanje spora, bo opozicija zagotovo storila vse, da se o tem vprašanju ljudje izjasnijo na refendumu. Pri tem so lahko upravičeno optimistični, saj si bodo kot precedens sposodili ciprski referendum iz leta 2004. Takrat so na Cipru izpeljali referendum o združitvi otoka, glasovala pa sta tako severni kot južni del Cipra. Rezultat? Južni del Cipra je zavrnil možnost združitve, otok pa je še danes razklan. Če Zaev in Tsipras ne želita ciprskega scenarija, bosta morala rešitev iskati v sklopu iracionalnih argumentov, saj vprašanje imena ni majhna stvar – je vezana na identiteto, katere temeljna gradnika sta tudi kultura in zgodovina države. Za začetek bi bilo dobro razmisliti o tem kaj rešitev spora sploh pomeni za Grčijo – je to, da bo imela prijatelja na severni meji, dovolj?