31. decembra bo prenehalo delovati Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (ICTY). Njegovo vlogo bo prevzel rezidualni mehanizem Mechanism for International Criminal Tribunals (IRMCT). V 25 letih delovanja je sodišče v sodnih procesih uporabilo več kot 2,5 milijona strani zapisov, 161 obtožb in 4650 prič, kar predstavlja najnaprednejšo vojno dokumentacijo v zgodovini. Vendar pa bo marsikomu po koncu postopkov v mislih ostala le podoba samozastrupitve obsojenega hrvaškega generala Slobodana Praljaka med branjem sodbe. A namesto zadnjega obupa vojnega zločinca je ta dramatičen sklep zgolj izpostavil mnoge pomanjkljivosti in nesposobnosti mednarodnega sojenja.
Preprečevanje nadaljevanja vojne in postavljanje temeljev globalnega pravosodja
ICTY je nastalo pomladi leta 1993 po dveh letih diplomatskih neuspehov, kršitev mednarodnega prava in nezadostnega dela Komisije strokovnjakov, ustanovljene leta 1992. Četudi so se velesile na koncu 20. stoletja bale vpliva novega sodišča, je bil mednarodni pritisk nekaterih nevladnih organizacij odločilen. Takrat je bilo očitno, da bodo pogajanja o načrtu Vance-Owen padla, ko bo Republika Srpska izrazila svoje nestrinjanje z njim. Dodatnih možnosti za hitro reševanje konflikta ni bilo.
Sodišče je bilo po Nürnbergu in Tokiu (1945–1946) prvič v zgodovini namenjeno odvračanju kriminala in obtoževanju vojnih zločincev v danem konfliktu, in sicer za Hrvaško osamosvojitveno vojno, vojno v Bosni in kasneje na Kosovu. Imelo je mandat za obsojanje štirih zločinov: genocid, zločin proti človečnosti, kršitve vojnega prava in grobe kršitve ženevske konvencije. Po resoluciji 827 Varnostni svet OZN naj bi »prispevalo k vzpostavitvi in ohranitvi miru« in za svoje privržence je upodobilo začetek konca nekaznovanosti. S tem je mednarodna pravica končno dobila eno od glavnih vlog pri reševanju in upravljanju konfliktov. Kritike, po katerih bo začetek sojenj oviral pot do miru, so se sprva izkazale za pretirane: sodni postopki so potekali istočasno kot mirovna pogajanja pred podpisom Daytonskega sporazuma.
Vseeno pa je haaško sodišče s skromnim proračunom in omejeno zunanjo podporo že od začetka imelo številne pomanjkljivosti. Dejstvo, da sodišča ni ustanovila Generalna skupščina OZN, je spodkopavalo legitimnost celotnega procesa. Sodišče do danes za nekatere velja za roko Nata, za druge pa pooseblja prekomeren vpliv posameznih velesil na mednarodno sodstvo. Poleg tega so se zunanji akterji bali, da bo mednarodno sodišče namesto pospešitve miru zaviralo stabiliziranje, v kolikor bi bilo v procesih dokazano, da je en narod bolj »kriv« od drugih. V prvih letih delovanja je sodišče tako predstavljalo le bled nadomestek za uporabo moči.
ICTY se je tako moralo boriti ne samo za vladavino prava, temveč tudi za svoje preživetje. Nekajkrat je skoraj prenehalo delovati in do aretacije generala Ratka Mladića leta 2011 je bilo očitno, da glavnih akterjev vojne ne bodo nikoli ujeli.
Zaostrovanje napetosti
Zadnja leta so dokazovala zaskrbljujoče pomanjkljivosti, zaradi katerih niti Bosanci niti Srbi in Hrvati nikoli niso bili naklonjeni delu ICTY-ja. Sodišče je skoraj razpadlo zaradi sumov selektivne pravice: glavni odgovorni v večini sodb niso bili omenjeni ali pa so dobili relativno nežne obsodbe. Oprostilne sodbe kosovskega generala Ramusha Haradinaja, hrvaškega častnika Anta Gotovine in srbskega načelnika Momčila Perišića so po mnenju marsikoga veljale za izdajo žrtev. Obsojeni so pametno ravnali z obsodbami, saj so jih predstavljali kot sodbe proti svojemu narodu. Radovan Karadžić in Ratko Mladić sta v nekaterih krogih še danes narodna heroja v Srbiji, tako kot Franjo Tuđman na Hrvaškem.
Kar je zadevalo glavne akterje vojne v bivši Jugoslaviji, so bili postopki večinoma strašno dolgi. Praljaka so obsodili za dejanja, storjena med letom 1993. Milošević je umrl v svoji celici, kar bo za vedno zmanjšalo uspeh sodišča. Pojavili so se tudi sumi cenzuriranja, kot recimo v primeru obsodbe Florence Hartmann za nespoštovanje sodišča, ko ta je razkrila, da so se sodniki odločno izogibali dokumentom, ki so bili bistvenega pomena za analizo vloge Srbije v vojni.
Tako je Haag moral postati simbol mednarodne pravice, vendar pa so ga druga regionalna sodišča, ki so nastala po podobnih grozodejstvih, spodkopavala. Kmalu po nastanku ICTY-ja so rasla sodišča, ki so bila pristojna za Sierro Leone, Ruando in Kambodžo pod vladavino režima Rdečih Kmerov. Te ustanove so po letih delovanja stale na stotine milijonov evrov za le peščico obsodb.
Neuresničena pričakovanja
Namesto da bi se mednarodna pravica razvijala, je ta postopoma začela upadati, kot se je zgodilo v primeru mednarodnega kazenskega sodišča (ICC), kateremu ni uspelo obsoditi zločincev, kot je na primer sudanski predsednik Omar Al-Bashir. Še danes smo priča burnim debatam in poskusom manipulacije mednarodnih sojenj, na državni ravni kot v mednarodnih forumih.
Ali je haaško sodišče torej doseglo namen, zaradi katerega je bilo ustanovljeno? Mednarodna sodišča so le redko kdaj prava rešitev, vendar niso pristojna za spravo in zagotavljanje miru: lokalna sodišča predstavljajo višjo legitimnost, ki je bolj lokalna in v narodnem lastništvu. Lokalni voditelji še nimajo želje po avtentični spravi, čeprav se bo ta nedvomno našla na terenu, in upi, da bi sodbe prispevale k spravi, verjetno niso bili realistični.
Obstaja pa tudi nekaj uspehov: odgovornost zločincev je postala pravilo namesto izjema. Sodišče je prispevalo k mednarodni sodni praksi, na primer s priznanjem, da so spolni zločini enakovredni vojnim zločinom in zločinom proti človečnosti, ali z oblikovanjem pojava »skupnih hudodelskih združb«. Sodbe so v neki meri spodbujale lokalna sojenja zločincev manjše pomembnosti, nato pa še nadaljnje državne iniciative, ki legitimno posredujejo lastništvo procesa državam. ICTY je tudi razglasil genocid, kar sta storila tudi Evropsko sodišče za človekove pravice in Meddržavno sodišče. Vsaj nekateri od glavnih zločincev so bili priznani kot odgovorni za hudodelska dejanja, kar lahko mogoče predstavlja vsaj nekakšno tolažbo za žrtve.
Po mnenju nekaterih bo razvoj mednarodnega sojenja pripeljal do globalnega pravosodja, ki bo dolgoročno in sistemsko oviralo množična grozodejstva. Spet drugi pa so mnenja, da bodo nadaljnja sodišča bodoče poveljnike odvrnila od takšnih dejanj. ICTY verjetno ne ustreza nobeni od teh dveh teorij. Edino, kar lahko očitamo sodišču, je, da čas sprave prihaja šele danes. Danes se začne za Balkan nova doba, v kateri ne bo nadaljnjih sodb, ki bi zagnale medijske viharje ali balkanske voditelje spodbudile k prilivanju olja na ogenj. ICTY je bilo ustanovljeno med vojno in za vojno. Zdaj je morda čas za mir.
Viri
Angelovski, I. 2017 Hague Prosecutor: Balkan States Still Celebrating Criminals. Balkan Insight – Balkan Transitional Justice. Dostopno prek:
http://www.balkaninsight.com/en/article/hague-prosecutor-balkan-states-still-celebrating-criminals-12-15-2017
Hoare, Marko A. 2008. Genocide in Bosnia and the failure of international justice. Helen Bamber Centre for the Study of Rights and Conflict. Dostopno prek: http://eprints.kingston.ac.uk/5511/1/Hoare-M-5511.pdf
Subotic, J. 2009. Hijacked Justice: Dealing with the Past in the Balkans. New York: Cornell University Press.
United Nations. General Assembly and Security Council. 2017. Report of the International Tribunal for the Former Yugoslavia, A/72/266–S/2017/662. Dostopno prek: http://www.icty.org/x/file/About/Reports%20and%20Publications/AnnualReports/annual_report_2017_en.pdf
United Nations. International Tribunal for the Prosecution of Persons Responsible for Serious Violations of International Humanitarian Law Committed in the Territory of the Former Yugoslavia since 1991. 2009. Updated Statute of the International Criminal Tribunal for the Former Yugoslavia. Dostopno prek: http://www.icty.org/x/file/Legal%20Library/Statute/statute_sept09_en.pdf
Vinjamuri, L.. 2013. International Justice and the Prevention of Atrocities. European Council on Foreign Relations. Dostopno prek: http://www.ecfr.eu/page/-/ECFR115_International_Justice_Report.pdf
