Za nami je prvi krog lokalnih volitev in večina občin je že dobila župane. To pa ne drži za 56 slovenskih občin, med katerimi so tudi Maribor, Koper, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Ptuj, Jesenice, Domžale, kjer nobeden izmed kandidatov ni dosegel 50 % + 1 glas. Tam bo potreben drugi krog, v katerem volivci največkrat odločajo med aktualnim nosilcem funkcije in njegovim izzivalcem. Izhodišče kandidiranja strukturno determinira volilno kampanjo, saj izhaja iz političnega okolja, posledično pa kaže na različne strategije političnih akterjev v lokalni volilni kampanji.
Izhodišče kandidiranja pomembno determinira lokalne volilne kampanje, saj imajo aktualni nosilci funkcij, torej župani, številne prednosti pred ostalimi kandidati – izzivalci. Poleg obeh omenjenih izhodišč kandidiranja pa obstaja tudi tretja možnost in sicer, ko politični akterji naskakujejo odprto mesto, kjer nosilec funkcije ne kandidira več oz. se ni uvrstil v drugi krog volitev. Slednje je v praksi v Sloveniji prava redkost, saj veliko nosilcev funkcij politično podpre (eng. endorsement) enega od izzivalcev, zato je kampanja de facto primerjiva s klasično tekmo med silami kontinuitete (status quo) in silami, ki kličejo po spremembah, torej bitko med aktualnimi nosilci funkcij in izzivalci.
Najbolj pomembna prednost aktualnih županov, ki želijo ponovno izvolitev, je sooblikovanje in interpretiranje političnega okolja v katerem poteka volilna kampanja. Župani imajo pred začetkom kampanje štiri leta časa za izpostavljanje določenih vsebin in problematik ter še pomembneje, reševanje in interpretacijo le-teh. To omogoča manipulacijo s političnim okoljem celo do skrajne mere, ki zapira aktivnosti in prizadevanja protikandidatov, kakor tudi reševanja problematik določenih političnih, ekonomskih in družbenih interesnih skupin. Pri tem pa je potrebno izpostaviti tudi druge županske strategije, in sicer možnosti zaposlovanja, zlorabo občinskih virov (kadrovskih, finančnih), odpiranje občinskih infrastrukturnih projektov v času kampanje in poudarjanja dosežkov mandata preko občinskih glasil. V prid aktualnih nosilcev funkcij pa igra tudi prepoznavnost in priljubljenost, vzpostavljeni odnosi z mediji, soodvisen odnos z drugimi kandidati in strankami, kakor tudi z interesnimi skupinami v občini.
To predstavlja velike probleme izzivalcem, ki imajo zgolj mesec dni časa formalne kampanje za poskus prevzema oblasti v občini. Številne prednosti nosilcev funkcij izzivalcem ne ponujajo veliko priložnosti, zato slednje iščejo v slabostih. Izzivalci iščejo svoje priložnost skozi opozarjanje na slabe odločitve nosilcev funkcij, zamujene priložnosti, slabe izvedbe projektov in neuresničene obljube. Pri tem pa izkoriščajo nepopustljivost in pričakovanje medijev od aktualnih nosilcev funkcij. Poleg tega volivci velikokrat ne poznajo pristojnosti posameznih predstavnikov in jih enačijo ter tako krivijo aktualne politične predstavnike za vse probleme določenega okolja, četudi spremembe niso v njihovi moči. Kar izzivalci izkoriščajo v obliki izpostavljanja splošne potrebe po spremembah.
Praksa slovenskih lokalnih kampanj kaže, da je aktualnega nosilca politične funkcije izjemno težko premagati, v kolikor slednji ni okužen z različnimi političnimi, ekonomskimi ali družbenimi škandali. Kljub temu pa drži, da se z večanjem pomena volilne tekme zmanjšuje pomen prednosti, ki jih imajo politični akterji, ki kandidirajo s položaja nosilca politične funkcije v primerjavi z izzivalci. To drži tudi za drugi krog lokalnih volitev, kjer sta aktualni nosilec funkcije in izzivalec v volilni tekmi (po navadi) precej bolj izenačena kot v prvem. Pri tem je pomembno izpostaviti tudi čas trajanja mandata oz. število mandatov aktualnega župana, kjer velja, da se z večanjem mandatov nosilca funkcije zmanjšuje možnost reelekcije. Volivci, še bolj pa ostali politični akterji, namreč vedno bolj glasno kličejo po spremembah. Ta prelom se začne jasno kazati, ko si aktualni nosilci prizadevajo za izvolitev v tretji ali četrti mandat.
Razlikovanje strategij političnih akterjev glede na izhodišče kandidiranja se v lokalni kampanji kaže skozi politično komuniciranje, natančneje politična sporočila kandidatov. Aktualni nosilci funkcij tekom kampanje izpostavljajo številne izpeljane projekte, rešene probleme in druge pozitivne eksternalije njihovega delovanja. S tem predstavljajo dosežke zadnjega mandata in na tem temelju iščejo podporo statusu quo oz. ponovni izvolitvi. Osrednja sporočila kampanje se vrtijo okoli nadaljevanja zastavljene poti in prej omenjene kontinuitete trenutnega delovanja. Izzivalci po drugi strani glasno opozarjajo na problematike in nepravilnosti v občini ter kličejo po spremembah. Pri tem pa se večkrat koalicijsko povezujejo z drugimi kandidati in listami, ki si želijo spremembe na najpomembnejši funkciji v občini. Politična sporočila izzivalcev navadno temeljijo na antipodu javne podobe župana in spremembah kot glavno paroli. Tako je osrednja os političnega boja znana.
Volivci v drugem krogu lokalnih volitev simplificirano odločajo med dvema alternativama, in sicer med poznano oz. preizkušeno alternativno, za katero vnaprej vedo kaj lahko pričakujejo, ter nepreizkušeno alternativo, ki kliče in predstavlja potrebne spremembe v občini. Z večanjem števila mandatov aktualnega nosilca funkcije in njegove ranljivosti imajo izzivalci veliko možnosti za naskok na sicer težko osvoljivo funkcijo. Za volivce pomemben dejavnik volilne odločitve je tudi strankarska identifikacija, ki mobilizira podpornike posameznih strankarskih in nestrankarskih list, z mrežo v lokalnem okolju. Tako so koalicijske povezave pred drugim krogom volitev pomemben dejavnik, ki vpliva na rezultat volitev, kakor tudi na kasnejše koalicije v občinskih oz. mestnih svetih. O tem, ali bodo volivci iskali spremembe oz. status quo, pa bo odločal drugi krog volitev, že čez nekaj dni. Varnih kandidatov ni. Demokracija lahko vedno preseneti!