Japonska: na pragu velikih sprememb

Oktobra me je čakalo dolgo pričakovano potovanje po Japonski, o katerem sem sanjala, odkar sem na treningu juda prvič stopila na tatami. Sanjarila sem o skrbno urejenih minimalističnih vrtovih. Predstavljala sem si duh zena, ki se sprehaja po templjih in svetih krajih, ki jih varujejo vrata Torii. V mislih sem imela svetost čajnega obreda. Predstavljala sem si posvečeno tišino podeželja, ki še ohranja star način življenja, kakor tudi hrup megalomanskih mest, ki so tehnološko izredno napredna in nastopajo kot protiutež vsemu skromnemu in tradicionalnemu. Vse to sem na poti tudi odkrila in prepričana sem, da je lahko vsakdo navdušen nad to deželo in tamkajšnjo kulturno raznolikostjo, vendar bi se rada dotaknila tistega, česar kot obiskovalci ‘ne želimo videti’. V tem trenutku je pred japonskimi vrati huda socialna kriza, ki bo v nekaj letih močno preoblikovala način življenja, prav tako pa na površje prihajajo še druge krize, ki smo jim priča povsod po svetu. Kot je dejal Nishida Kitaro, eden najpomembnejših japonskih filozofov »živeti pomeni doživljati, doživljati pomeni bivati v svetu, bivati v svetu pa pomeni sodelovati pri dejanju ustvarjanja sveta, kajti realnost ni nekaj fiksnega, temveč je v konstantnem gibanju, in jo je zato mogoče spreminjati«. Po Nishidi je zato najvišja oblika védenja tista, ki vodi v spremembo delovanja, prav takšen pa je tudi namen mojega pisanja o Japonski.

Kakor pred vsakim potovanjem sem tudi tokrat nekaj časa namenila branju novic. Ob preletu naslovov sem opazila, da izredno visoke temperature, ki so letos nekaj povsem normalnega, niso prizanesle niti Japonski. Letošnje poletje je bilo najbolj vroče v zgodovini meritev, japonska vremenska agencija pa je konec poletja napovedala, da nas čaka izredno vroča jesen; v Tokiu so denimo sedmega novembra izmerili kar 27,5 stopinje Celzija, temperaturni rekordi pa so padali po vsej deželi. Dr. Yoshihiro Tachibana, profesor z oddelka za podnebje in dinamiko ekosistemov na univerzi Mie, je ob tem izjavil, da je pred nami nova podoba Japonske; nestanovitno vreme in ekstremni vremenski pojavi bodo postali nova normalnost, Japonska pa bo postala dežela dveh sezon, poletne in zimske. Lepota pomladnega cvetenja japonskih češenj in lepota barvitega jesenskega listja, kar vsako leto privablja številne turiste, naj bi bila v nekaj letih preteklost, in tudi to jesen se je slavni jesenski spektakel imenovan Kōyō, ki označuje čudovito barvito jesensko listje, zaradi previsokih temperatur časovno zamaknil globoko v jesen in zimo. Podnebne vplive sem opazila prav povsod na poti; ko sem se denimo ob večeru sprehajala po filozofski poti v Kyotu, je tišino noči polnil zvok čričkov, kar me je bolj spominjalo na poletni večer v Istri, kot pa na jesen v Kyotu. Dr. Tachibana zato svari, da bodo poletja postala tako nevzdržna, da bodo Japonsko prenehali obiskovati tudi najbolj trdoživi turisti, s tem pa apelira, da je čas, da kot družba in posamezniki nemudoma ukrepamo. Ta svarila se ob aktualnih ekstremnih vremenskih pojavih sicer pojavljajo povsod po svetu, a se vse manj slišijo zaradi družbenega gonila, kapitala, ki še naprej ostaja na čelu današnje družbe. Na eni strani smo tako soočeni z dejstvom, da lahko kot posamezniki marsikaj naredimo, vendar smo sočasno soočeni s praksami velikih onesnaževalcev, ob katerih se napori posameznikov zdijo neznatni, saj veliki onesnaževalci mirno nadaljujejo s svojimi problematičnimi praksami, in to ob podpori vlad.

Prav zaradi tega me je močno presenetila odločitev japonske vlade, da sprejme ukrep in začne v morje spuščati radioaktivno vodo iz Fukušime. Vse od jedrske nesreče leta 2011 pa do danes se je v rezervoarjih v Fukušimi nabralo kar 1,34 milijona ton radioaktivne odpadne vode, ki jo je Japonska vlada začela izpuščati v morje konec avgusta. Ta odločitev je močno poslabšala odnose s Kitajsko in Južno Korejo, slednji pa sta že prepovedali uvoz rib iz okolice Fukušime, prav tako pa sta izrazili skrb zaradi hudega onesnaženja morja. Na Japonskem sicer večjega odpora glede te odločitve ni bilo videti. Zanimalo me je, zakaj je tako, delček odgovora pa sem dobila od domačina, ki prebiva v okolici gore Fuji, in pravi, da so Japonci precej konformni; namesto da bi ustvarili svoje lastno mnenje in izrazili pomisleke, raje zaupajo odločitvam vlade. Na Japonskem zato tudi ni veliko protestov, ti pa se smatrajo kot nespoštljivi. Edini protest, ki sem ga doživela, je bil protest proti genocidu nad Palestinci. Kljub temu da sem na Japonsko potovala po začetku vojne v Palestini, takšnega protesta nisem pričakovala. Nanj sem naletela v Hirošimi, na mestu, kjer je bila pred oseminsedemdesetimi leti odvržena atomska bomba, ki je vzela več kot 80.000 življenj. Prav na tem mestu so profesorji, učitelji, aktivisti ter mnogi mimoidoči, ki s(m)o se protestu pridružili, opozarjali na genocid, ki ga Izrael izvaja nad Palestinskim ljudstvom. Protest je potekal prav v dneh, ko je izraelski minister grozil z uporabo atomske bombe in s tem odprl globoko rano japonske preteklosti.

V pogovoru z nekaterimi profesorji, ki so se udeležili protesta, sem izvedela, da Japonsko pesti tudi huda socialna kriza; Japonska je hitro starajoča se država, več kot četrtina ljudi je starejših od 65 let, stopnja rodnosti pa z vsakim letom upada. Najbolj očitno sem to dinamiko opazila med taksisti, večina taksistov je namreč starejših od 75 let, vlada pa namerava še povišati upokojitveno dobo. V tem trenutku je najstarejši delavec na Japonskem zaposlen v McDonaldsu in šteje kar 95 let. Na drugi strani pa so mladi v nezavidljivem položaju; pri mnogih mladih se pod značilno japonsko priučeno uvidevnostjo in prijaznostjo, skrivata naveličanost in nezadovoljstvo – delež depresivnih se povečuje, najbolj pogost vzrok smrti v populaciji, stari med 10 in 39 let, pa je samomor. Kot kaže, se vse razvite dežele, ki poleg tega, da mladim ne morejo ponuditi kakovostnega življenja, spopadajo s podobnimi težavami, ki jih prinaša predvsem negotova prihodnost, pretiran materializem in otopelost zaradi ujetosti v brezkončno virtualno realnost, ki povzroča vse večjo odvisnost in s tem vse hujše osebne stiske.

Kljub temu da so mladi večinoma ujeti v »virtualno realnost«, pa je moč opaziti zanimivo oviro pri uvedbi digitalizacije ter vse večjega tehnološkega napredka. Glede na to, da se Evropa hitro pomika v smer brezgotovinskega plačevanja in s tem popolnega nadzora nad državljani, pa je na Japonskem nekoliko drugače. Zaradi hitro starajočega se prebivalstva, se tudi tehnologija omejuje predvsem na mlade uporabnike; mnogi starejši tehnologije ne znajo uporabljati in tudi pri plačevanju za svoje storitve raje kot kartice sprejemajo gotovino. Četudi je pri nas praksa drugačna, je na Japonskem skorajda povsod možno zaslediti napise cash only, ki označujejo plačevanje z denarjem in ne s karticami, kar me je močno presenetilo.

Vsa svoja doživetja, tako tista, ki kažejo Japonsko v vsej njeni kulturni mogočnosti, kakor tudi tista manj »lepa«, ki se skrivajo pod površjem, sem sklenila z obiskom starodavnega templja Eiheiji, ki se skriva globoko v objemu japonskega gozda, kjer sem skupaj z zenovskimi menihi sedela v tihi kontemplaciji. Ob vsem tehnološkem napredku in hrupu velikih mest, ki sem jim bila priča na poti, je bilo neverjetno sedeti v popolni tišini, med ljudmi, ki so si za svoje bivanje na zemlji izbrali pot popolne samorefleksije, v družbi posvečene prisotnosti in tišine. Morda pa bi prav z več samorefleksije ter posvečene prisotnosti in tišine lahko rešili marsikatero krizo, s katero se kot posamezniki in družba v tem trenutku soočamo.