Od osamosvojitve dalje je bila država ves čas vplivna lastnica slovenskih medijev. Država – oziroma pripadniki političnega razreda na oblasti v njenem imenu – je svoj vpliv ohranila predvsem na področju sprva državne in kasneje javne radiotelevizije. Kot osrednji element sistema javnega oddajanja – značilnega za medijske sisteme praktično vseh evropskih držav – radiotelevizija zavzema osrednje mesto tudi v medijskem sistemu. Deluje kot ključna institucija posredovanja, prevzemanja in obdelave določenih tem in mišljenja ter kot posrednik informacij med državljani in političnim sistemom. To pomeni, da ima javna radiotelevizija osrednjo vlogo pri postavljanju agende in vplivu na javno mnenje.
Najbolj zgovoren podatek o tem, kako pomembna je bila radiotelevizija predvsem v času neposredno po osamosvojitvi Slovenije – v dobi, ko ni bilo interneta – je podatek iz raziskave SJM 1991/1, v kateri je 52,4 odstotka anketiranih izjavilo, da vse dni v tednu gleda televizijsko oddajo Dnevnik. Podatki iz iste ankete kažejo, da kar 83,5 odstotkov anketiranih televizijsko oddajo Dnevnik med tednom gleda vsaj tri- ali večkrat(1). Kako pomemben je ta podatek za politične akterje, ki so nastopali na volitvah v tem obdobju, kaže dejstvo, da je imela država v istem obdobju izrazit nadzor nad radiodifuzijo oziroma podeljevanjem frekvenc. Javna radiotelevizija je torej predstavljala osrednji ali bolje rečeno edini elektronski medij, preko katerega so stranke in kandidati lahko nagovarjali volivce. Da so se tega politični akterji dobro zavedali, priča podatek, da so leta 1992 za predsedniške in volitve v Državni zbor stranke in kandidati oziroma njihovi volilni štabi naredili največ političnih TV oglasov, predvajanih v času volilne kampanje na RTV Slovenija(2).
Poleg političnih TV oglasov, nad oblikovanjem katerih imajo stranke in kandidati popoln nadzor, je za promocijo in ustvarjanje pozitivne podobe zelo pomemben informativni program na radioteleviziji. Gre za orodje ali bolje rečeno mehanizem, nad katerim politični akterji v demokratičnih sistemih nimajo popolnega nadzora. To pomeni, da so si politični akterji kot najvišja instanca političnega vpliva v državi, naklonjenost novinarjev in urednikov informativnega programa morali zagotoviti drugače, z drugimi sredstvi. V Slovenskem primeru jim je to zagotovilo spreminjanje zakonodaje, točneje Zakona o radioteleviziji Slovenija (Ur. l. RS, št. 96/05), ki se je od leta 1990 do danes spreminjal šestkrat, zadnjič leta 2005.
Praktično vsako spremembo zakona o javni RTV Slovenija od leta 1990 do leta 2005 so spremljali pomisleki, da bo ta medij postal neke vrste ”paradržavna institucija”. Poglavitni razlog za politična in druga trenja ob vsaki spremembi tega zakona sta bila sestava in imenovanje organov upravljanja RTV Slovenija. Druga sprememba zakona iz leta 1990, ki jo je sprožila in izpeljala takratna koalicije v okviru republiške skupščine, je po mnenju liberalne opozicije pomenila prevlado političnega vpliva strank iz takratne Demosove vlade na RTV Slovenija. Na informativni program in poročila iz tistega obdobja je politika vplivala v tolikšni meri, da so nekatere oddaje, intervjuje in pogovore lahko vodili le politično ”pravilno usmerjeni” novinarji, ki so bili všeč gostom v teh oddajah(3).
Pozivi k spremembi zakona o RTV Slovenija so vrhunec dosegli v letu 2003, ko je 86 znanih osebnosti napisalo pobudo ”Nekaj je treba storiti”. Z napisano pobudo so podpisani pozivali k oblikovanju javnega konsenza o popolni neodvisnosti nacionalne televizije in radia. Svet RTV naj bi bil sestavljen tako, da bi bil v interesu javnosti. Po spremembi oblasti v letu 2004 je nova desnosredinska vlada že v prvem letu mandata pripravila nov zakon o RTV Slovenija, o katerem praktično ni potekala javna razprava. Največ sporov so ponovno izzvali predlogi o sestavi in imenovanju organov upravljanja. Zakon je bil sprejet julija leta 2005, v septembru pa ga je večina volivcev (50,3 %) potrdila tudi na referendumu. Po novem zakonu v najvišji organ upravljanja, programski svet RTV Slovenija, Državni zbor imenuje 21 od skupno 29 članov. Poleg petih predstavnikov političnih strank (neposredni vpliv politike) parlament imenuje tudi 16 predstavnikov gledalcev in poslušalcev ter organizacij civilne družbe in univerz.
Zakon o RTV Slovenija iz leta 2005 je prinesel spremembe tudi v primeru funkcije generalnega direktorja, ki je po novem imel pristojnosti na programskem področju, kar dotlej ni bila praksa. Generalnega direktorja je po novem imenoval svet RTV Slovenija – prejšnja različica zakona je predvidevala njegovo potrditev v parlamentu – kar je odprlo številne kritične odzive predvsem strokovne javnosti, ki je v času pred referendumom pripravila tudi zbornik razprav z naslovom ”Za javno radiotelevizijo Slovenije”(4).
Spreminjanje zakonodaje o RTV Slovenija se je pokazalo kot učinkovito orodje vpliva in nadzora politike nad osrednjim radiotelevizijskim medijem v državi. Temu bi lahko dodali financiranje javnega zavoda RTV Slovenija, ki je še eno od orodij, s katerim politika vsaj do neke mere lahko nadzoruje delovanje medija. Enako velja za program, ki je odvisen predvsem od urednikov, te pa imenuje svet RTV Slovenija, prek katerega politika posredno vpliva na izbiro vsebin, ki določajo javno agendo in agendo volilne kampanje. Nenazadnje bi lahko dodali še novinarje, ki so se v preteklosti prek novinarskega sindikata borili za svoje pravice. Od leta 2002 so vsi redno zaposleni novinarji na javni RTV Slovenija uvrščeni med javne uslužbence. Z uvrstitvijo v sistem javnih uslužbencev so novinarji postali neposredno odvisni od politike oziroma vlade, ki določa višino njihovih plač. Kljub osrednjem mehanizmu samofinanciranja s prispevki naročnikov so se novinarji na javni RTV Slovenija z uvrstitvijo v sistem javnih uslužbencev še za korak oddaljili od ideala neodvisnosti in neposredne odgovornosti javnosti. Boj za socialno varnost je sam od sebe vzpostavil mehanizem za zagotavljanje odvisnosti novinarjev javne RTV Slovenija od vsake vlade.
V luči demokratizacije komuniciranja v neodvisni Sloveniji so proces preoblikovanja državne radiotelevizije v javno zaznamovali številni politični spori in institucionalne krize, ki so vedno nastajale kot posledica nadzora politike nad upravljanjem, financiranjem in kadrovanjem. Stranke na oblasti RTV Slovenijo vidijo kot ”podaljšano roko politike,” katere cilj je vpliv na oblikovanje javne agende, in oblikovanje tematskih okvirov, znotraj katerih bodo potekale politične tekme. Vzorec takšne povezanosti med politiko in javno radiotelevizijo je viden tudi v oddajah tipa ”Intervju”, v katerih pod taktirko predvsem enega novinarja gostujejo subjekti, za katere celo zgodovina ni fiksna komoditeta. Ti posamezniki živijo od relativizma. V njihovem diskurzu in delovanju ne obstajajo splošne vrednote: etične, estetične itd. Obstajajo samo relativne. Revizionizem kot ideologija je postal živ v družbi v kateri resnica več ni pomembna (post-truth society). Vsebina in format omenjene oddaje na javni RTV tako predstavljajo prostor za politično obračunavanje, ki ima (lahko) pogubne posledice za družbo na sončni strani Alp.
(1) Toš, Niko in drugi (1991) Slovensko javno mnenje SJM 1991/1: Demokratizacija v Vzhodnoevropskih državah [datoteka podatkov]. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja, Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij [izdelava], 1991. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija], 2000.
(2) V obdobju od 1992 do 2011 je na javni RTV Slovenija bilo skupaj predvajanih 227 političnih TV oglasov med volilnimi kampanjami za 11 različnih volitev. Od tega so 62 oglasov (dobrih 27 %) naročili politični akterji, ki so nastopili na predsedniških volitvah in prvih volitvah v DZ leta 1992.
(3) Bašić-Hrvatin, S. in Petković, B. (2007) In temu pravite medijski trg? Vloga države v medijskem sektorju v Sloveniji. Ljubljana: Mirovni inštitut.
(4)Splichal, S. in Hvala, I. ur. (2005) Za javno radiotelevizijo Slovenije: zbornik razprav. Ljubljana: Društvo Občanski forum.
