Kot vsako leto je tudi letošnji mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami tiho minil v poplavi drugih, pomembnejših in zabavnejših novic, ki so nam poskušale odvrniti pozornost od javnega, glasnega in kritičnega preizpraševanja o položaju, ki ga v slovenski družbi ženske zasedamo danes. Namesto da bi poslušali o povezavah med spoštovanjem žensk kot enakovrednih članic družbe in upoštevanjem naših pravic ter stopnjo demokratičnosti v naši družbi, smo, zopet poslušali o številkah.

Statistika je znana in nas očitno niti ne preseneti, niti ne razburi več: vsaka druga ženska v Sloveniji je bila do svojega petnajstega leta že žrtev nasilja, od tega jih je bilo največ žrtev psihičnega nasilja (49, 3 %), sledijo žrtve fizičnega nasilja (23 %), nato premoženjskega nasilja (14, 1 %), omejevanja gibanja (13, 9 %), spolnega nasilja (7 %) in omejevanja svobode (6, 1 %) (MDDSZ 2010). Dodajmo tem številkam še 95 % žensk, ki so žrtve nasilja, a pomoči nikoli ne bodo poiskale in 7 % moških anketirancev iz Slovenije, ki so za raziskavo Evropske komisije o nasilju med spoloma, navedli, da je spolni odnos brez privoljenja upravičen, če je oseba (žrtev) pomanjkljivo oblečena. Kot se za napredno državo v osrčju evropske skupnosti spodobi, je Slovenija dobro leto nazaj (oktobra 2016) sprejela novelo Zakona o prepričevanju nasilja v družini (le-ta je sicer v veljavi od leta 2008 in velja celo za prvi zakon, ki je nasilje natančno opredelil in prepoznal njegovo večcvetnost), ki je nasilje eksplicitno prepovedala.

 

“Nasilje nad ženskami je skupaj z javnim govorom o tem nasilju produkt obstoječih ideologij in mitologij, ki nam nalagajo normalne in naravne vloge, ki jih v družbi in družini zasedamo ženske in moški.”

 

A to so bile, kot smo že zapisali, zgolj številke. Poskusi preštevanja izvajanja dominacij, ki s(m)o jih prepoznali kot nasilne, ne morejo odražati širšega družbeno – političnega konteksta izvajanja nasilja nad ženskami, v katerem bi v resnici morali iskati vzroke za njegov nastanek. Nasilje nad ženskami je skupaj z javnim govorom o tem nasilju produkt obstoječih ideologij in mitologij, ki nam nalagajo normalne in naravne vloge, ki jih v družbi in družini zasedamo ženske in moški. Nasilno vedenje zato ne more biti odvisno od bolj ali manj srečne roke pri izbiri naših partnerjev, ampak je posledica enega izmed temeljev današnjega sveta, družbeno vzpostavljenega binarizma med moškim (racionalnim, stabilnim, močnim, kulturnim, …) in žensko (iracionalno, spremenljivo, šibko, naravno …), ki je prvega postavil nad Drugo. Položaj žensk in vlogo ki jo (lahko) zasedamo nam ideologije predstavljajo tudi v podobi mitologij (mitologije razumemo kot povezano celoto mita – zgodbe in ideologije), ki postanejo ponarodele in s tem za ženske – normalne in naravne.

Takšen je na primer lik Cankarjanske matere, velikega arhetipa slovenskega naroda, ki ga je Ivan Cankar (sicer skoraj sto let nazaj) popisal tako dobro, da so mnogi izmed nas še vedno prepričani, da je temeljno poslanstvo žensk tekanje za vozom. Sicer je mit o materi v slovenski družbi podedovan iz krščanske mitologije Marije – matere božje (pomislimo ob tem na največje slovensko svetišče na Brezjah, ki je posvečeno prav njej). Poenostavljeno rečeno, zato, da je lahko Marija (mati) ustrezno slavljena, mora obstajati njen antipod, v podobi Eve (grešnice), ki je kot mati slab(š)a, ali pa, še huje – si mati sploh ne želi postati. Če pogledamo petdeset let v preteklost, lahko vidimo kako so se zaradi konkretnih sprememb življenjskih okoliščin (pri tem imamo v mislih predvsem spremembe družbeno – političnega reda (in s tem spremembe poglavitne ideologije, ki interpretira svet), vstopom žensk na trg delovne sile in naraščajočo kompleksnostjo ustroja kapitalizma), spreminjala življenja Francke, Marije in Eve. Če je sto let nazaj veljajo, da je naloga slovenske matere svojemu potomcu v telo in duha zapisati takšen občutek dolga (do njene žrtve, seveda), da se bo naposled vrnil za domačo mizo, je naloga današnjih mam (žensk) še odgovornejša. Nad nami danes nista več le Bog in domovina, nad nami je družbeno – politični sistem, ki se z deklariranjem aspolnosti že a priori odmika od vprašanja spolne neenakosti in se osredotoča samo na doseganje čim večjega uspeha in dobička (pa čeprav vemo kakšna je spolna obremenjenost delitve obojega).

 

“Takšen je na primer lik Cankarjanske matere, velikega arhetipa slovenskega naroda, ki ga je Ivan Cankar (sicer skoraj sto let nazaj) popisal tako dobro, da so mnogi izmed nas še vedno prepričani, da je temeljno poslanstvo žensk tekanje za vozom.”

 

Ženskost je tako od nekdaj pogojevana z rojevanjem, tokrat zglednih državljanov, novih potencialnih tvorcev zgodb(e) o uspehu in usrediščena okoli individualne krivde za izbiro nasilnega partnerja, za neuspeh v poklicu in za neuspeh v družini. Morda se ravno zaradi individualiziranega duha našega časa, ki se, ponovimo, skriva za masko spolne razbremenjenosti, o širjenju svobode za ženske sploh (več) ne govori. Očitno je, da je pri tem na delu zelo redukcionističen pogled na koncepta kot sta enakost oziroma demokracija; če namreč obojega ne jemljemo zgolj kot praznih deklarativnih izjav, temveč kot aktivne preizkuse v vsakdanjih življenjskih praksah, potem lahko, najočitneje na primeru pravice do splava, vidimo kako se javni diskurz o tem vprašanju zgodovinsko spreminja in tudi izrablja. S tem ko smo ženske po eni strani v bivši državi dosegle pomembno zmago leta 1974, ko je z ustavo določena postala pravica žensk do umetne prekinitve nosečnosti, smo bile po drugi strani z nastopom samostojne Slovenije, ki je želela pomeči z vsem kar je dišalo po socializmu, kolateralna škoda politične igre (predvsem) moških, ki je pod pretvezo vrnitve prave morale žensk in družin, pričel z napadanjem najpomembnejših civilizacijskih dosežkov naše družbe, kar pravica do splava nedvomno je. Še danes (spomnimo se samo nedavne kampanje za zasedanje položaja moralne avtoritete našega naroda) se s to pravico manipulira in se jo ugrablja za doseganja partikularnih političnih interesov. Pod pretvezo za skrb za prihodnost slovenskega naroda se po eni strani napada pravico zapisano v 55. členu ustave Republike Slovenije (»Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok«), po drugi pa se jo poskuša braniti z argumenti kot so upadanje števila opravljenih prekinitev nosečnosti, kar nam kaže jasen negativen predznak uživanja te ustavne pravice. Argumenti takšnih (političnih) moči so si podjarmili sodoben govor o ženskah in, podobno kot tradicionalno izvajanje molitev pred Ginekološko kliniko v Ljubljani, nič ne prispevajo k večanju enakopravnosti žensk, še manj pa k stopnji demokratičnosti naše družbe. Namesto tega stigmatizirajo in tabuizirajo dejanja tistih, ki so se za ta korak odločile in ob tem zgolj uveljavile svojo ustavno pravico.

Ne gre samo za prihodnost nas in naših hčera, ki šele prihajajo, ker gre za prihodnost naše celotne družbe se moramo vsak dan znova truditi in boriti, da se našega glasu ne utiša. Dan boja proti nasilju nad ženskami je namreč vsak dan kadar se nam poskuša omejevati, kršiti ali odvzemati že priborjene pravice.

 

Uporabljeni viri

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije. 2006. Nasilje v družinah v Sloveniji, rezultati raziskave. Dostopno prek: http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/r_nasilje_v_druzinah_rezultati.pdf (26. 11. 2017).

Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND-A). Ur. l. RS 68/2016. Dostopno prek: https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2016-01-2931?sop=2016-01-2931 (26. 11. 2017).