V jedru delitve med levico in desnico se nahaja fundamentalni spopad med delom in kapitalom. To je verjetno srž socialdemokratske ali socialistične ideje. Spopad med delom in kapitalom je v zadnjih nekaj desetletjih prekinjen, pogosto pa se zdi, da delitev levo-desno ne obstaja več, kar v javnem diskurzu ponazarja parola o tem, da so itak ”vsi isti”.
Žalostno je, da so predpostavko o tem, da alternativna ureditev družbe ne obstaja, sprejele praktično vse leve stranke v Evropi in širše. Namesto priprave alternativnega programa za prihodnost levica nenehno dokazuje, da zna narediti isto, kar dela desnica. Na primer, socialdemokratske stranke v Evropi vztrajajo na tem, da se zadovoljijo potrebe ljudi, ki plačujejo račun za zadnjo gospodarsko krizo, po drugi strani pa vztrajajo na potrditvi ekonomskega modela, ki je to krizo ustvaril.
Desnica je dobila kulturni boj proti levici, ki je v kontekstu zgodovinskega spomina pozabila, da družbena situacija in položaj človeka v družbi nista odvisna od političnih potez, ampak izključno od ideologije, ki predstavlja imaginarij o tem, kako razumemo svetovno ureditev in vrednote, za katere se je vredno boriti (Antonio Gramsci). V eseju ob 150. obletnici socialdemokracije v Nemčiji je Zygmud Bauman zapisal, da zmagoviti buržoazni imaginarij temelji na treh ključnih predpostavkah. Prva je ta, da je povečanje bruto domačega produkta (BDP) panacea za vse probleme v družbi. Za to predpostavko se skriva predpogoj, da je proizvodnja industrijskega blaga neskončna, zato je potrebno nenehno promovirati vrednoto potrošništva kot osnovne gonilne sile v kapitalizmu. Druga predpostavka je, da vse poti do sreče vodijo skozi trgovine. V osnovi takšnega razmišljanja se skriva prepričanje, da je potrošnjo mogoče povečati do neskončnosti pri čemer je potrebno pozabiti na vse druge metode doseganja sreče, ki jih je človeštvo v preteklosti vsekakor spoznalo.
Tretja predpostavka buržoaznega imaginarija je meritokracija. Če se dovolj trudite in pridno delate boste uspeli v življenju. Revščina in propadanje so kazni za tiste, ki so leni in nočejo delati. Gre za ideološki koncept po katerem imamo v Giddensovi strukturalistični teoriji družbe dominacijo mi (agency), pri čemer je okolje v katerem živimo (structure) manj pomembno. Gre za ideološki koncept, ki je vtkan v vse pore zahodne družbe. Velja načelo če nisi sposoben si ne zaslužiš živeti, ne glede na to ali si rojen v Luksemburgu ali v Burkini Faso. To, da nimaš uspešne pevske kariere je rezultat tvoje lenobe. Klasičen primer so resničnostni šovi v katerih je ”talent” sicer povprečnih posameznikov skrit pred notranjim strahom, da se javno izpostavijo, ko ga pa enkrat premagajo postanejo ”zvezde”.
Največja nesreča za današnje protagoniste leve ideje je, da v svetu ne obstaja alternativna vizija, ki bi se manifestirala v obliki utopičnega prepričanja o drugačni ureditvi sveta. Nobena skrivnost ni, da je k temu v prvi vrsti prispeval padec Berlinskega zidu, s čimer se svet (bodimo objektivni) ni rešil grožnje totalitarizma in nuklearnega uničenja. Konec koncev Rusija danes ni nič manjša nuklearna sila kot je to bila pred letom 1989. Ključna stvar je, da je kapitalizem 9. novembra 1989 postal svoboden. To je pomenilo, da je prvič po koncu druge svetovne vojne svet začel živeti brez alternative. Nemški filozof Karl Jaspers (1883-1969) je ob priložnosti dejal, da se boji potencialne integracije človeštva ali neke globalne vlade, pred katero se človek ne bi imel kam skriti. To pomeni, da bomo prej ali kasneje vsi hodili po isti poti. S političnimi procesi, ki so se zgodili ob koncu prejšnjega stoletja se nam je zgodilo točno to.
Pred letom 1989 je obstajalo prepričanje, da bo komunistična družbena ureditev rešila probleme, s katerimi se neuspešno spopada kapitalistični zahod. Na zahodu je tako obstajal strah, da se bodo ljudje – v kolikor se ne naredi nič na področju socialne pravičnosti v svetu kapitalističnih demokracij – uprli v korist alternativne družbene ureditve. Na ta način je komunizem poskušal ponuditi alternativno vizijo o ureditvi sveta, s poudarjanjem boja proti revščini, ponižanju najšibkejših in propadanju. Kompenzacija za vlogo delavskega razreda pri ustvarjanju dodane vrednosti je bila vidna v bonitetah, ki jih je zagotavljala država blaginje.
V Zahodni Evropi je za alternativni načrt skrbela socialdemokracija, ki je v resnici bila bolj uspešna od komunizma. Življenje delavcev se je izboljšalo, zvišal se je splošni življenjski standard, delavske organizacije (sindikati) so se legalizirali in so bili močni. Praktično je socialdemokracija uresničila vse, za kar se je komunizem zavzemal, ampak mu tega ni uspelo uresničiti v praksi. Italijanski politolog Roberto Toscano je nekje zapisal, da je komunizem bil odličen za vse, razen za tiste, ki so imeli to nesrečo, da v njemu živijo.
Tudi v tako imenovanih novih demokracijah v Evropi smo se po letu 1989 znašli v svetu v katerem smo namesto vsesplošnega razsvetljenstva in napredka dobili probleme kot so brezposelnost, revščina, neuspela tranzicija, škandalozna privatizacija, korupcija, pomanjkljivo delujoča pravna država in stalno naraščajoča neenakost. Na eni strani smo dobili sile, kot so korporacije in banke, nad katerimi ni nikakršne oblike (politične) kontrole, na drugi strani pa politike, ki nimajo praktično nikakršne dejanske moči. Moč v tem primeru pomeni možnost, da nekaj narediš. Politika in moč več nista povezani kot nekoč in to je resen problem za protagoniste leve ideje, ki temelji na moči in sposobnosti politike (intervencionizem), da odpravi nepravičnosti, ki nastajajo kot rezultat delovanja trga. To pomeni, da politiki ne morejo narediti veliko. Ne toliko zaradi slabih namer ali osebne pokvarjenosti, ampak bolj zaradi ločitve moči od politike. S tem problemom se soočajo politiki v praktično vseh demokracijah.
Dodaten problem za levico predstavlja propad delavskega razreda, ki naj bi predstavljal jedro njene volilne baze. Po nekaterih podatkih je delež delavcev v Evropi že nižji od 20% celotne populacije. Velikih tovarn v katerih je rojena solidarnost več ni. Tovarne so bile šole družbene solidarnosti kjer so se ljudje učili kako slediti skupnim ciljem. Dodatno težavo predstavlja propad sindikalnega gibanja kot temelja boja za pravice delavcev. Delavski razred v Evropi razpada v eksistencialno negotovost, ki nam ves čas sporoča, da živimo v času kronične nestabilnosti. Občutek prekarnosti zajema vedno večji delež ljudi. Nova pridobitev, ki smo jo postali vajeni so zaposleni revni – torej ljudje, ki delajo in od svojega dela ne morejo (pre)živeti.
Soočamo se z deideologizacijo politike. Tradicionalni razcepi (delo-kapital) izgubljajo pomen, programi političnih strank postajajo vse bolj podobni. V takšnem okolju politično tekmovanje ne temelji ne na strukturnih in ne na institucionalnih razlikah. Politični konflikti se kažejo kot razlike med stališči, ki so lahko okarakterizirana kot norme, prepričanja, mnenja ali vrednote, čeprav so pogosto tudi v teh primerih vzorci povezanosti šibki. S tem se odpira prostor za herestetiko ali politično manipulacijo v volilnih kampanjah. Politični akterji izbirajo teme, o katerih imajo popularna stališča, in s katerimi uspešno prodrejo v zavest volivcev. Volitve tako postajajo farsa, ki ne predstavlja dejanske možnosti za izbiro drugačnega koncepta družbene ureditve.
Naloga, pred katero se nahaja današnja levica v Evropi, je tako zahtevna, da je ne bo mogoče opraviti do naslednjih volitev. Za izgradnjo boljšega sveta ni hitrega recepta, ki bi vnaprej zagotovil objektivni uspeh. Velika večina ljudi, ki sebe smatrajo za nosilce leve ideje, bi najraje pozabila na spremembe, ki so se zgodile 9. novembra 1989, ker se leta in leta ustvarja slika, da smo bili žrtve ene ideologije, čeprav je vse bolj očitno, da smo žrtve, ker smo to ideologijo popolnoma opustili. V civilizacijskem smislu gledano smo se tako rekoč čez noč odrekli večstoletnim prizadevanjem naših prednikov po bolj pravični družbi. Za uspeh levice bo potrebno veliko potrpežljivosti in upanja, da lahko ustvarimo bolj pravičen svet, za katerega se je vredno boriti in tudi žrtvovati.
