Kaj nas lahko nauči zmaga HDZ in Andreja Plenkovića?

V času, ko je koronakriza ohromila javno življenje v praktično vsej Evropi, so bile oči političnih analitikov uprte v tistih nekaj držav, ki so se navkljub težki situaciji odločile za razpis rednih volitev in organizacijo volilnih kampanj. Ena izmed takšnih držav je bila Hrvaška, ki je poleg Španije, Italije in Grčije ena izmed tistih držav članic Evropske unije (EU), ki so jo posledice krize v gospodarskem smislu najbolj pretresle. Na volitvah je (pre)močno slavil Andrej Plenković, sicer predsednik Hrvaške demokratske skupnosti (HDZ), ki je pravzaprav ”pometel” s konkurenco. Takšnega volilnega rezultata ni pričakoval praktično nihče, sploh zaradi izrazito negativne kampanje, ki sta jo zoper HDZ vodila predsednika Socialdemokratske stranke (SDP) Davor Bernardić in Domovinskega gibanja Miroslav Škoro.

Takšna zmaga je precej presenetila tudi avtorja teh vrstic, sploh če v zakup vzamemo dejstvo, da je Andrej Plenković v prejšnjem mandatu zamenjal 15 ministrov (11 zaradi suma korupcije), praktično vsak mesec podoživljal novo koalicijsko krizo, mandat oddelal z manjšinsko vlado, v začetku letošnjega leta pa še izgubil predsedniške volitve. A obstajajo vsaj trije razlogi, ki lahko to zmago nekako osmislijo.

Prvi razlog je zagotovo ta, da si ljudje v obdobju vsake krize želimo stabilnosti, in to so hrvaški volivci očitno prepoznali v Plenkoviću. Drugi razlog gre iskati v volilni udeležbi, ki je bila najnižja v zgodovini sodobne Hrvaške (47 %), tretji razlog pa je malce bolj kompleksen, in je odraz prepletajočih in sovpadajočih osebnostnih profilov Plenkovića, Bernardića in Škora. Večina hrvaških političnih analitikov je namreč tekom celotne kampanje opozarjalo na nekarizmatičnost in politično nespretnost prvaka SDP, ki se nikakor ni mogel vživeti v ideološki okvir lastne stranke, kar najbolj nazorno pokaže njegovo obtoževanje Plenkovića, da zaradi njega bosanski Hrvati v Bosni in Hercegovini nimajo svoje politične entitete. Bernardiću pri tem na roko ni šlo niti novo levo-zeleno gibanje ”Možemo”, ki je osvojilo sedem poslanskih sedežev, in pokazalo, da bodo v prihodnosti resna konkurenca vse bolj mlačnemu SDP, ki ga pravzaprav pesti ”sindrom” socialne demokracije po vsej Evropi, ki zaradi vznika novih levih (delavskih gibanj) postaja politična ideja brez barve, vonja in okusa.

Če smo do Bernardića lahko kritični, pa obstaja tudi objektiven dejavnik, ki mu ni šel na roko, in to je osebnostni profil Andreja Plenkovića, ki mu je v obdobju od marca do julija uspelo dvoje. Prvič, s tem ko je na marčevskem kongresu dobil zaupanje več kot 70 % članov HDZ, se je hkrati znebil lastne (desne) opozicije v stranki, ki se je zbrala okoli Miroslava Škora in Domovinskega gibanja. Drugič, s tem, ko je mu je uspelo to, se je v očeh javnosti postavil kot desno-sredinska politična sila po vzoru modernega evropskega konservativizma. Tam skratka, kjer se Plenković najbolj udobno počuti – v družbi Evropske ljudske stranke (ELS). Plenković je torej precej bolj predvidljiv od Miroslava Škora, ki je po vzoru sedaj že dobro poznanega modernega vala evropskega desnega populizma skušal postati nova realnost hrvaške vlade. A to mu ni uspelo, saj bo Plenković novo vlado sestavil in vodil praktično sam, saj se bo zanašal na parlamentarne glasove predstavnikov manjšin (8) in dveh glasov, ki jih imata Hrvaška narodna stranka (HNS) in stranka Reformistov. S tem bo hrvaška vlada v prihodnjih štirih letih torej bolj stabilna, manj odvisna od t. i. ”veto igralcev” in politične trgovine ter posledično imela enega ”krivca”, v kolikor ne bo sprovedla ključnih reform – od davka na prihodke, drugega pokojninskega stebra, debirokratizacije, zmanjševanja strukturne odvisnosti hrvaškega BDP od javnih in državnih podjetij ter kompleksne lokalne samouprave.

A s Plenkovićem situacija ni tako zelo rožnata, kot jo volilni rezultati kažejo, zato je potrebno to zmago in prihodnja štiri leta postaviti predvsem v regionalni kontekst, ki se neposredno tiče tudi nas. Za izhodišče nam najbolje služi njegova prva povolilna izjava iz volilnega štaba HDZ, ki ne samo, da ni upoštevala lastnih epidemioloških ukrepov, temveč je vsebovala elemente anti-evropskosti in preteklosti. Plenković je namreč poudaril, da bo stranko vodil po vzoru dr. Franja Tuđmana in v skladu s suverenizmom, ki domala pomeni manj EU oziroma samo tam, kjer je to potrebno. Gre za signala, ki v regionalnem smislu ne pomenita pravzaprav nič pretirano pozitivnega. Plenkoviću je sicer poleg Janeza Janše med prvimi čestital tudi srbski predsednik Aleksandar Vučić, a z opazko, da bi lahko bili odnosi med državama boljši. A odnosi v regiji zaradi takšnega zavestnega pogleda v preteklost, ki pravzaprav ni potreben, ne bodo nič kaj prida boljši. Sploh, če v zakup vzamemo odprte mejne spore Hrvaško tako s Slovenijo, Srbijo in Bosno in Hercegovino in projiciranje ideje Plenkovića v Bruslju o Hrvaški kot mostom med državami nekdanje Jugoslavije in EU.

V tem oziru se moramo vsi distancirati od prežvečene floskule o tem, da Slovenija v odnosu do hrvatov ne zmore doseči političnega konsenza glede nacionalnega interesa. Že res, a takšno ”složnost” med hrvaško politično elito ne gre iskati v tem, da je zunanja politika do Slovenije tako zelo pomembna, temveč v tem, da bi Hrvaška, v kolikor bi sprejela takšno arbitražno odločitev, ki dopušča tudi najmanjši sum kontaminacije procesa, odprla nevaren precedens za nadaljno reševanje mejnih sporov s Srbijo in Bosno in Hercegovino. Tam so namreč politični odnosi močno obremenjeni s kolektivnimi imaginariji, ki nepovratno vplivajo in vzbujajo močne reakcije hrvaškega volilnega telesa. Tudi zato bo vprašanje mejnega spora s Slovenijo v tem oziru najverjetneje ostal zamrznjen, ne glede na večkrat izrečeno tezo o tem, da bodo pogovori zdaj ”lažje stekli”, saj sta Janez Janša in Andrej Plenković (nad)strankarska kolega.

Za konec velja izpostaviti tudi to, da je Hrvaška v obdobju koronakrize prvič predsedovala Svetu EU in s tem ponudila makro-uvid v hrvaško pozicioniranje tako v regionalni kot evropski kontekst. Hrvaško si bomo zapomnili po treh zadevah. Začetek hrvaškega predsedovanja pred koronokrizo si bomo zapomnili po resoluciji Evropskega parlamenta, ki je Hrvaško pozval, da naj ne zavira nadaljevanje EU sankcij zoper Madžarske in Poljske. Ta je takrat odgovorila, da ne verjame v sankcije zoper Poljsko in Madžarsko, kar lahko štejemo kot prvi veliki madež predsedovanja, ki neposredno načenja kredibilnost evropske širitve v odnosu do držav kandidatk na področju nekdanje Jugoslavije. Drugi madež predsedovanja je hrvaška pasivnost v času, ko je prihajalo do vse večjega razkrajanja evropske solidarnosti, pri čemer bi Hrvaška lahko izkoristila priložnost in aktivno zagovarjala težave evropskega juga, ki so pravzaprav njihove skupne. Tukaj govorimo predvsem o Španiji, Grčiji in Italiji, ki denimo z izgubo turistične sezone izgubljajo pomemben del BDP (turizem ustvari denimo 11% španskega BDP, 13% italijanskega BDP, 20% grškega BDP in 25% hrvaškega BDP), a se je odločila drugače in čakala na evropski sever. Pozitiven pa je bil predvsem digitalni zagrebški vrh o Zahodnem Balkanu, ki je poskrbel za Zagrebško deklaracijo, ki daje smernice nadaljnega sodelovanja med državami nekdanje Jugoslavije in Albanije ter EU. To, da je Hrvaška visoko na svojo agendo umestila Zahodni Balkan, je torej dobro, a predpogoj za vse je dober odnos s Srbijo, ki je v zahodnih diplomatskih krogih razumljena kot ”faktor stabilnosti”. Tudi zato bo v prihodnosti ključen predvsem odnos Hrvaške s Srbijo, ki je podobno kot Hrvaška nedavno imela volitve. Tam je sicer še bolj prepričjivo in ob odsotnosti opozicije zmagal Aleksandar Vučić, ki je podobno kot Plenković izjemno predvidljiv. A ta predvidljivost je za regijo izjemno problematična, saj gre ta v smer nenehnega ustvarjanja krizne situacije, pa naj bo ta notranja ali zunanja. Tudi zato bodo aktivnosti Hrvaške in Slovenije v odnosu do evropske integracije regije še toliko bolj pomembne v prihodnjih mesecih in letih.