Kaj si želimo v novem letu? O besedah, dejanjih in udomačevanju odtujenega sveta

Pred leti sem v neobjavljeni kritiki Filipčičevih Problemov zapisal: “[literarna] Beseda, ki je dovolj močna, da spelje hrepenenje in prizadevanje na isto točko, četudi prihaja iz ust nesrečneža, ne zavedajočega se, da se je po časovnem kolapsu spremenil v čisto trajnost in ima več veljave kot kadarkoli poprej, taista beseda, kakav, konj, Muca, gem, set, match, brk ali druže, je postulat, baza, če hočete, temelj ustvarjanja. Kličem veliko igro besed, da mi napišejo novo delo, novo življenje.”

Pa vendar, kaj se zgodi, ko beseda zdrsne z reda strukture praxis in se kot neubogljivi označevalec razloči od idej kot fluidnih pomenskih določitev v zgodovinski družbeno-politični stvarnosti? Kaj se zgodi, ko razglabljanje o pomenu besede izgubi uvid v historično razsežnost bivanja in se razkriva kot možni činitelj reifikacije družbenih procesov in reprodukcije spektakla?

V prejšnjem zapisu sem opozoril na problem fetišizacije presežnega označevalca, na primer Boga, Zakona ali Države. Namen sestavka ni bil toliko v izpostavitvi pozitivnih določil, ki naj bi vodila ustrezen proces uveljavitve skupne volje, temveč v razgrnitvi kompleksnih širjav pravnih in političnih sodb, ki, če uporabimo Kantovo izrazje, ne morejo biti določujoče, torej takšne, ki posebno le subsumirajo pod neko dano obče 1, pač pa zahtevajo interpretativno refleksijo pomena posebnega, torej nekega edinstvenega zgodovinskega primera, ki se izraža kot odsenčenje dinamične tradicije, kolikor se ta aktivno potrjuje in spreminja v skladu z delovanjem njenih deležnikov 2. Nadalje sem opozoril na normativno razsežnost problema postvarjanja koncepta demokratičnosti in potencialne navzočnosti nasilja kot posledice prevlade izsvetovljenih in neizprašanih simbolov ter motene komunikacije v skupnosti, v kateri se glas Drugega utopi v imenu Ideje. V pričujočem besedilu si bomo ogledali, kako se tovrstne oznake izražajo v delovanju sodobne družbe in si na koncu voščili novo leto z upanjem, da v javni razpravi prevladajo skupni in racionalni interesi, ki težijo k spremembi in ne potrjevanju obstoječega stanja.

Ko se besede – izrazi, koncepti – kot abstrakcije zgodovinskega udejstvovanja družbe izmaknejo razumevajoči aplikaciji v konkretnih življenjskih okoliščinah, je vselej prisotna nevarnost, da se razprava o vsebini izrečenega – torej o teoretičnih in normativnih razsežnostih določenega koncepta – trivializira v semantično diskusijo o goli formi izrekanja. Če uporabim terminologijo J. L. Austina, pomemben postane perlokucijski učinek izrekanja (torej dejanje, storjeno kot posledica izrečenega) in ne racionalna razprava o smislu posameznih konceptov v življenjskem svetu, v katerem se porajajo govorna dejanja. Poplitvenje javne razprave poteka na osi, ki jo determinira negibnost politike identitete, kolikor ta postvarja model odnosov v objektivizirani družbi. Instrumentalistična kolonizacija življenjskega sveta družbe s pomočjo sistemskih medijev denarja in moči 3 se že samo-vzpostavlja na način prepričanega vzdrževanja in potrditve reda spektakla.

Na tak način je odprta pot do nečesa, kar imenujem ponotranjenje delovanja logokracije – ne kot vladavine razuma, temveč tega, kar je Hannah Arendt opredelila kot utemeljujočo značilnost totalitarizma: vladavino logičnih procesov, v katerih forma izrečenega zasenči pomen idej 4. Argument , da je v post-faktični, ali pa recimo, post-razumni družbi izvor posredovane resničnosti v navidezni domeni zasebnega jezika, je notranje neskladen z intersubjektivno naravo jezikovnosti: gre torej za različne načine doseganja strateškega obvladovanja družbe in ne za različen tip govorice na sebi 5. Kar je pomembno je, da je učinek izključenosti iz sodelovanja v oblikovanju tradicije sorazmeren z (de facto in ne de jure) izključenostjo iz javnega prostora, krhanjem intersubjektivnih vezi in postvarjanjem družbenih odnosov.

Kolikor se s trivializacijo in formalizacijo komunikacije, ki poteka tako na ravni politike kot na ravni medijev, obnavlja logika povnanjenih razmerij v družbi, se forma političnega prešije  z življenjem v skupnosti, vendar ne na način Berlinovega razumevanja pozitivne svobode 6, temveč kot odtujitev,  v kateri se koncepti političnega, svobode ali pripoznanja reducirajo na njihove zgolj formalne dvojnike v estetizirani zavesti. Razvrednotenje razmerja med resničnim in neresničnim se razkriva v potrditveni drži: jaz! jaz! jaz! ali mi! mi! mi!, v kateri je mehanika ponavljanja osrediščena okoli namišljenega objekta, ki posameznikom in skupnostim podeljuje formo identitete 7. Zmožnost ustvarjanja imaginarnega se ukloni samolastni moči imaginarnega objekta 8.

Kar se izgubi, je razumevanje temeljnega človeškega odnosa do sveta, ki ga Heidegger ponazarja s pojmom skrbi [Sorge]. Skrb predhodi vsakršni znanstveni obravnavi in objektivizaciji sveta ter odnosov v njem: človekovo delovanje v vselej že preddoločeno s praktičnim udejstvovanjem v svetu, v katerega je vržen. Axel Honneth iz poudarjanja eksistenciala skrbi in Lukacsovega pojma reifikacije izpeljuje prvenstvo pripoznanja kot praobliko odprtosti do sveta, drugega in do sebe kot pogoja družbene pravičnosti in solidarnosti 9. Tu se ne moremo ozirati na nekatere inherentne probleme Honnethovega zastavka, ki jih obravnavam na drugem mestu – kar je za nas v tem primeru pomembno je, da je smiselno vzpostaviti povezavo med brezobrazno odtujitvijo v operativnem ustroju kapitalizma ter ne-pripoznanjem sebstva in drugega v sferi življenjskega sveta.

Kolikor je človek bistveno družbeno bitje, je vselej tudi zaznamovan s prisotnostjo medčloveških odnosov in samo-postajanja v skupnosti. Pristnost medsebojnih vezi ima v tem primeru normativno silo, ki jo v semantični blodnji površinskih konstrukcij medijskega spektakla prekriva suverena moč [potestas] gole forme političnega, ki s svojo instrumentalno govorico z učinki prazne retorike obnavlja podložništvo im-potentne legije prikrajšanih.

In kaj je torej moja želja v novem letu? Da bi si znali priznati, zakaj  nas določene besede zabolijo in ne le mehanično ponavljali njihovo zunanjo podobo; da bi pojme, ki osmišljajo naše bivanje, vključili v življenjski kontekst – zgodovinski čas in prostor – ter v skladu s prepoznanjem idej, ki jih sporočajo, reflektivno vzpostavljali in ne slepo subsumirali naše identifikacije; in da bi namesto nevednega potrjevanja statusa quo družbe spektakla prešli k politiki bistvenega, v kateri imajo prednost v javnem diskurzu teme, v katerih se najbolj izrazno zrcali družbena usoda. Morda se zdi, da je upanje, da politično preneha biti obrazec prekinjene strateške komunikacije in obrtnega obvladovanja družbeno-političnih procesov ter se razvije v neizključujočo politiko, ki izhaja iz racionalne komunikacije življenjskega sveta, pretirano utopično; a vendar je takšna utopija lahko plemenita regulativna ideja.

V takšnem političnem svetu je možna človekova predramitev iz sena nemoči in koordiniran upor proti samonanašalni logiki ekonomije, ki se zgolj desetletje po globalni krizi vrača v samopašne tirnice, ki so pripeljale do zloma. Tu je moč dati prednost razpravi o Trumpovi davčni reformi, konkretnemu Dejanju in ne le Besedi, ki najbogatejšim eksponentno povečuje dobičke in zaradi katere preti luknja v izdatkih za socialno zaščito, pred semantičnim razglabljanjem o pomenu tvita ob medijski analizi dostojno zasidranih agentov. Daleč od tega, da zanikana identifikacija, porušena integriteta in sovražni govor ne predstavljajo problema – obratno, so tvorni vzroki ne-pripoznanja, ki zavira družbeno svobodo. A vendar je odlika razumnega ravnanja v tem, da razkrije in prednostno izpostavi tiste probleme – ekonomske, ekološke, sistematična kršenja človekovih pravic – ki kar najaktivneje posegajo v delovanje človeka in družbe in na najusodnejši način določijo dediščino posamezne zgodovinske družbe. Kolikor družba spregleda usodnost tovrstnih dejanj, se lahko razkleni veriga vzrokov, ki potencirajo napetosti v totalitarno nevzdržnost.

Za konec naj omenim možno vodilo javne razprave s pomočjo pojma, ki so ga stari Grki poznali pod izrazom isegoria: le-ta ne ponazarja le svobode govora, pač pa tudi politično enakost, ki se razkriva v možnosti, da je posameznikov glas slišan. Ko svoboda živeti vključuje tudi svobodo udeleževanja v pomenskem javnem in političnem diskurzu, je grožnja nasilja, ki je vselej prisotna v pravni in politični stvarnosti, še najbolj nedolžna. In takrat ne pristopimo le Mi kot brezoblična gmota za-ostalih, pač pa Jaz in Ti, ki naju Tretji potrjuje v najinem pripoznanju.

1 Prim. Kant, Immanuel. 1999. Kritika razsodne moči. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, str. 19. V nasprotju z določujočo reflektirajoča razsodna moč pričenja pri posebnega in zanj aktivno išče obči zakon ali pravilo. Na tem mestu pomena reflektirajoče razsodne moči za razumevanje sfere političnega ne morem nadalje razviti, opozarjam pa na delo, ki sta ga v tej smeri opravila Hannah Arendt in Alessandro Ferrara.

2 V tem smislu bi bilo nemara umestno opozoriti na misel Ronalda Dworkina, ki v okviru kritike pravnega pozitivizma izpostavlja  nevarnost “semantičnega pika”, ki ga zagrešijo teorije, ki menijo, da obstajajo splošna merila veljavnosti, ki decentralizirajo interpretativno os in spore v in o pravu reducirajo na periferna nesoglasja o njihovi uporabi, s tem pa, da se možnost nesoglasja v aplikaciji prava izčrpa z nepoznavanjem enotnega kriterija uporabe postavljenega prava (Dworkin, Ronald. 1986. Law’s Empire. Cambridge: The Belknap Press of Harvard University Press, str. 43-46). Nadaljnje razglabljanje o tej precej kontroverzni naznaki presega okvir dane razprave, vendar naj služi kot opozorilo o interpretativni naravi pravnega in političnega delovanja, ki presega obrtno pripisovanje kontingentnega dejstva pod občeveljavno pravilo.

3 Prim. Habermas, Jürgen. 1987. The Theory of Communicative Action, Volume Two: Lifeworld and System: A Critique of Functionalist Reason. Boston: Beacon Press.

4 Prim. Arendt, Hannah. 1954. Diskussionsbeitrag. V “Totalitarianism: Proceedings of a Conference Held at the American Academy of Arts and Sciences, March 1953,” uredil Friedrich, Carl J. Cambridge, MA: Harvard University Press, str. 134. Glej tudi Arendt, Hannah. 2003. Izvori totalitarizma. Ljubljana: Študentska založba, str. 564-570.

5 Tega argumenta seveda v kratkem sestavku ne morem razviti. Wittgenstein bi, seveda, potrdil nemožnost disociacije jezika iz njegove družbene provenience in neobstoj zasebnega jezika.

6 Glej Berlin, Isaiah. 1992. “Dva shvatanja slobode”. V Četiri ogleda o slobodi, avtor Berlin, Isaiah. Beograd: Filip Višnjić, str. 200-259.

7  Zanimiva je misel, da se prav neironična, zavestna samopotrditev – kot trash, “ki smo in kar smo,” recimo na primeru glasbe Die Antwoord – razkriva kot pravznik dospele zavesti z možnostjo pretvorbe v dejavno produkcijo družbenih smotrov. O tem kdaj naslednjič.

8 To smo obravnavali že v prejšnjem zapisu. Glej tudi Nancy, Jean-Luc. 2012. Singularna pluralna bit; Lepota. Ljubljana: KUD Apokalipsa, str. 76.

9 Honneth, Axel. 2008. Reification: A New Look at an Old Idea. New York: Oxford University Press. Teorija pripoznanja je sicer poglaviten program, ki ga Honneth izvaja že vse od leta 1992 in dela Struggle for Recognition.

Viri in literatura:

Agamben, Giorgio. 2004. Homo sacer : suverena oblast in golo življenje. Ljubljana: Študentska založba.

Arendt, Hannah. 1954. Diskussionsbeitrag. V “Totalitarianism: Proceedings of a Conference Held at the American Academy of Arts and Sciences, March 1953,” uredil Friedrich, Carl J. Cambridge, MA: Harvard University Press.

Austin, John L. 1990. Kako napravimo kaj z besedami. Ljubljana: ŠKUC : Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Berlin, Isaiah. 1992. “Dva shvatanja slobode”. V Četiri ogleda o slobodi, avtor Berlin, Isaiah. Beograd: Filip Višnjić.

Cavell, Stanley. 2002. Must We Mean What We Say?: A Book of Essays. Cambridge: Cambridge University Press.

Debord, Guy. 1999. Družba spektakla; Komentarji k Družbi spektakla; Panegirik: prvi del. Ljubljana: ŠOU, Študentska založba.

Dworkin, Ronald. 1986. Law’s Empire. Cambridge: The Belknap Press of Harvard University Press.