Kako daleč (od kuhinje) lahko skoči ženska?

Naravnost žalostno je pomisliti in zapisati da so (tudi) zadnji tedni postregli s kopico že videnih epizod razpasenega šovinizma, porasta nasilja nad ženskami in trivialnega obravnavanja vsega tega naštetega. Še bolj žalostno in zaskrbljujoče je, da ob vzporednem divjanju politične kampanje in razmišljanju o relevantnih temah naše prihodnosti, skoraj nihče ne izpostavi zavzemanja za enakost spolov, izboljšanje položaja žensk tekom in po pandemiji, ukrepov za učinkovitejše reševanje problematike nasilja nad ženskami, revščino starejših žensk, zaveze k ohranitvi reproduktivnih pravic ali aktivnega preseganje spolnega stereotipiziranja, ki moškim in ženskam onemogoča svobodne in avtonomne življenjske izbire. Saj veste, da ne moremo govoriti in sanjati o in v demokraciji, v kolikor slednja ne bo omogočena tudi drugi polovici prebivalstva? 

Kaj počnejo ženske na Olimpu?

Naše prioritete so očitno drugačne. Težave slovenstva s patriarhatom je bilo nemogoče spregledati tudi ob spremljanju spektakla olimpijskih iger. V športu se s žensko pač obračunava dvojno. Če smo prepričani, da obstaja naravno spolno pogojeno vedenje, se nam ženske v športu zdijo odstopanja od naravnega reda, ki ima daljnosežne posledice – govorimo lahko o hudi lakoti, ki je posledica izpraznjene kuhinje ter o neutolažljivih otrocih in osamljenem možu, ki so produkt odsotnosti takšne ženske. Šport je stvar poguma, odločnosti in vzdržljivosti, zato so ne samo uspehi – ampak že vključitev žensk v šport – razburkali misli in predvidljivost rutine folkrole naših borcev za prave vrednote, prave odnose in prave družine.  Niti dejstvo, da bodo za svoje odklonsko vedenje športnice kaznovane že z nekajkrat manjšim plačilom (samo na vsakih nekaj let se med 100 najbolj plačanimi športniki znajde kakšna ženska), našega konservativnega spletnega razsodišča ni odvrnilo od tega, da ne bi zaključili, da ženske svoje države (ki je očitno v praksi potem država moških in prostor za teptanje žensk) pač ne morejo predstavljati! Kaj bi šele brali, če bi naše olimpijke tekmovale in zmagovale v športnih panogah v katerih se že dalj časa opozarja na seksizem, ki je vtkan celo v pravila, ki zadevajo njihovo opravo in niso v službi ničesar drugega razen seksualiziranja njihov teles (Norvežanke so na zadnjih poletnih igrah tako ostro protestirale proti pravilu, ki zapoveduje, da blago njihovih hlač, med igranjem rokometa na mivki, ne sme presegati 10 cm) – kot da bi šlo za kompenzacijo dejstva, da obstaja ženski šport? Če že obstaja ženska športnica, naj vsaj skače napol gola pred našimi očmi? Pred čigavimi že? 

Trivializacija izjemnih rezultatov in poguma, ki je potreben, da so ženske vstopile v svet, ki je za mnoge še vedno izključno moški – opravlja svoje delo tudi ob (ne)namernem pozabljanju in neenakomerni obravnavi rekordnih uspehov moških in žensk. Ko je ves svet spremljal status kovidnega potrdila Novaka Đokovića so se navijači ukvarjali z vprašanjem kdo bo kot prvi osvojil 21 grand slamov. No, resnica je drugačna – če bi Novak želel biti prvi, v Avstralijo sploh ne bi rabil potovati – pred njim je to namreč uspelo doseči že Steffi Graff, Sereni Williams in Margaret Court! Res nas lahko skrbi dejstvo, da je obdobje od prvih iger, ki jih je v Atenah leta 1896 Pierre de Couberten organiziral tako, da je ženskam tekmovanje kar prepovedal, pa do danes, za nekatere tako zelo kratko. 

 Česa bi nas morala naučiti (tudi) Sevnica?

Kulturna sprejetost nasilja, seksizma in odkritega šovinizma se preslika tudi v odnose znotraj intimno-partnerskih razmerjih oziroma pomembno vpliva na meje sprejemljivega, naravnega in zasebnega med temi razmerji. Če se kot družba nasilju kot sredstvu za dosego ciljev ali potrjevanja svojega položaja, dokazovanja ali razkazovanja svoje (nad)moči nismo sposobni upreti, ga obsoditi in ustrezno sankcionirati, nas dogodki kot je bil nazadnje v Sevnici ne bodo naučili ničesar. Če se ne bomo odločili, da je napočil čas, da premislimo o zgodovini in naravi, ki sta naplavili moškega kot tistega, ki misli, da je do te kontrole in moči upravičen, si bomo še vedno drznili v dnevih po femicidu razglabljati o tem česa vse ni storila žrtev ter se čuditi nad domnevno nepričakovanim dogodkom? Česa pa nismo storili vsi mi, ki soustvarjamo okolje v katerem se nasilneži za nasilje sploh lahko odločijo? Zakaj žrtve nasilja ne prijavljajo se sprašujemo, čeprav vemo, da se o nasilju žrtve s kom pogovorijo samo v 40 % primerov, institucionalno pomoč pa poiščejo v zgolj 10 %? Ali se ženska drugost, nevidnost in nepomembnost ne odražata tudi v tem, da še od žrtev nasilja pričakujemo, da bodo tolažile našo slabo vest, če smo gledali stran in nasilja nismo prijavili mi?