V svojem znamenitem delu Ekonomska teorija demokracije (1957),[i] ameriški ekonomist Anthony Downs kot temeljno predpostavko jemlje izhodišče, da je poglavitna pomanjkljivost dotedanjega normativnega pogleda na demokracijo ta, da ni upošteval dimenzije ekonomsko-političnega delovanja. Da bi odpravil ta manko v teoriji demokracije, si je Downs kot primarno nalogo na sredini prejšnjega stoletja zadal oblikovanje modela, s katerim je mogoče ponazoriti, kaj lahko pričakujemo od vpletenih v političnem procesu, če izhajamo iz predpostavke, da se vsi deležniki v tem procesu vedejo racionalno. Model ekonomske teorije demokracije sam po sebi predstavlja raziskovanje politične racionalnosti iz ekonomskega vidika.
Downsova osnovna predpostavka je, da v demokracijah državljani delujejo tako, da maksimirajo osebne interese in materialni dohodek. To predpostavko Downs imenuje aksiom lastnega interesa (self-interest axiom), ki predvideva, da je racionalno vedenje vedno usmerjeno k sebičnim ciljem posameznika. To pomeni, da ljudje v vseh situacijah morebitne altruistične motive podrejamo osebnim interesom. Po Downsovem mnenju altruistično vedenje, ki je s perspektive etike in politične filozofije lahko popolnoma upravičljivo, ni skladno z ekonomskim pogledom na naravo političnega odločanja. Gledano z ekonomske perspektive tisti, ki se vede skladno s svojimi altruističnimi motivi, deluje iracionalno, ne glede na cilj, ki ga pri tem zasleduje. Pojem racionalnosti, kot ga uporablja Downs, je torej strogo omejen na ekonomske in politične cilje. V kontekstu demokracije to pomeni, da če je osnovni cilj volitev to, da se izbere vlada, je z volitvami povezano racionalno vedenje zgolj in samo tisto, ki je usmerjeno v doseganje tega cilja.
Drugi igralec v demokraciji so politične stranke, ki jih Downs v najožjem smislu definira kot široke koalicije posameznikov, ki poskušajo prek volitev prevzeti nadzor nad državnim aparatom. Ker gre za tim ljudi s skupnim ciljem, je možnost notranjih konfliktov minimalna. Po Downsovem mnenju so politične stranke kot kolektivne identitete sposobne racionalnega odločanja. Stranke kot kolektivne identitete so tako vsota posameznikov, katerih racionalnost je stopnjevana do paroksizma.
Struktura Downsovega modela predvideva oblikovanje splošne teorije ravnotežja, s katero lahko pojasnimo vedenje strank in volivcev v demokraciji. Pri tem velja predpostavka, da se vsi deležniki v političnem procesu vedejo racionalno in skladno z aksiomom lastnega interesa. V okviru ekonomske teorije demokracije se ravnotežje dosega podobno kot v primeru ravnotežja na trgu. Downs se pri tem sklicuje na znani primer Adama Smitha (1723–1790), po katerem uspešnost posameznika v procesu pridobivanja hrane zase in za svojo družino ni odvisna od človečnosti mesarja ali peka, pač pa od lastnega interesa posameznika. Stremljenje k lastnemu interesu je dejavnik, ki s pomočjo delovanja ”nevidne roke” vpliva na nastanek učinkovitega tržnega ravnotežja. Podobno velja tudi za ekonomsko teorijo demokracije. Ravnotežje, ki zajema vlade oziroma stranke, volivce in interesne skupine, nastaja zahvaljujoč dejstvu, da vsak od teh akterjev sledi lastnim interesom.
Osnovna hipoteza ekonomskega modela demokracije, ki izhaja iz zgoraj opisanih predpostavk, je, da politične stranke v demokratični ureditvi oblikujejo posamezne javne politike (programe) s ciljem zmage na volitvah. Z drugimi besedami: stranke oblikujejo programe s ciljem, da zmagajo na volitvah, in ne zmagujejo na volitvah zato, da bi oblikovale javne politike.
Osnovni cilj vsake stranke v demokratičnem sistemu je maksimizacija volilnih glasov. To ni v nasprotju z aksiomom lastnega interesa, saj politiki svoje sebične interese lahko uresničijo zgolj tako, da njihova stranka zmaga na volitvah. Stranke se torej vedejo racionalno le v primeru, ko delujejo skladno s svojim osnovnim ciljem. To je popolnoma konsistentno s predpostavko, ki izhaja iz definicije, da so stranke in vsi njihovi člani enotni pri zasledovanju skupnega cilja. S ciljem maksimizacije volilnih glasov stranka ponuja prepoznavne politike, enako kot prodajalec, ki na svojo stojnico želi privabiti čim več kupcev, ponuja blago. Stranke torej prodajajo svoje politike. Edina razlika je, da jih ne prodajajo za denar, ampak za glasove volivcev.
Ker je osnovni interes strank zmaga na volitvah, se stranke v nobenem primeru ne zavzemajo za izboljšanje družbene blaginje. To, da družba kljub temu napreduje, Downs poskuša pojasniti s sklicevanjem na Schumpetrovo ugotovitev, da je funkcija družbe v tem smislu izpolnjena slučajno, enako kot je proizvodnja stranski produkt ustvarjanja profita.[ii] Z drugimi besedami, blaginja družbe je izpolnjena kot stranski produkt zasledovanja lastnih interesov. Ta skepticizem o zavestnem in namernem napredku družbene blaginje izhaja iz specifičnega pogleda na človeško motivacijo. Normativne teorije družbene blaginje običajno pozabljajo na dejstva o človeški motivaciji. To pomeni, da te teorije v sebi ohranjajo nerešeno vprašanje o tem, zakaj verjeti, da bodo politiki maksimizirali družbeno blaginjo, ko imajo za to potrebne vire in ko to ni v nasprotju z njihovimi lastnimi interesi. Iz iste dileme izhaja tudi vprašanje, kaj v tem primeru preostane volivcem in kaj jih motivira, da sodelujejo v političnem procesu, če je njihova edina funkcija maksimizacija koristi drugega (koristi strank).
Nagrada za zmago v volilni tekmi je prevzem oblasti v državi. Stranke bi najraje videle, da oblast v državi prevzamejo same, saj so v nasprotnem primeru primorane sklepati koalicije z drugimi strankami. Če se odločijo za oblikovanje koalicije, se člani neke stranke trudijo, da postane njihov vpliv v tej koaliciji čim večji. V vsakem primeru so torej instrumentalni cilji politikov najbolj uresničljivi, če njihovi stranki uspe dobiti največje število glasov na volitvah. Stranke svoje možnosti za uspeh na volitvah povečujejo tako, da pripravijo takšen program, ki ga bo večina volivcev prepoznala kot najboljše sredstvo za povečanje osebnega blagostanja.
Ampak največji problem, ki ga imamo v današnjih demokracijah, je to, da ni jasno, kaj je to program stranke. To vprašanje je nejasno tako na normativni ravni, ker stranke pogosto ne ločijo med volilnim programom in programom stranke, pogosto pa zapisana načela in cilje v programu ne poznajo niti politiki, ki kandidirajo na listi te stranke. Tako se pogosto zgodi, da je program stranke, namesto jasnih stališč do družbeno-političnih problemov, prepoznavni obraz predsednika stranke, okrog katerega se oblikuje podpora v javnem mnenju. Pogosto je stranka enako njen predsednik, ki je obenem tudi njen program.
Zato se je potrebno vrniti k aksiomu lastnega interesa. Stranke ne zmagujejo na volitvah, da bi delale za dobro državljanov. Na volitvah nastopajo in zmagujejo, ker le tako lahko prevzamejo oblast v državi. Vse ostale altruistične parole niso racionalne preprosto zato, ker bi si stranke z neuresničevanjem le-teh oddaljile od lastnih interesov. V tej luči je potrebno gledati na vsako vlado, ki se v imenu politične stabilnosti in interesov državljanov ponuja kot vizum za prihodnost.
[i] Downs, A. (1957) An economic theory of democracy. New York: Harper & Brothers Publishers.
[ii] Schumpeter, J. A. (1960) Kapitalizam, socijalizam i demokratija. Beograd: Kultura.
