Kako lahko obnovljeno zavezništvo med Francijo in Nemčijo razumemo v kontekstu prihajajočih Evropskih volitev

Več kot pol stoletja je trajalo, da sta Francija in Nemčija obnovili zaobljubo in posodobili svoje zavezništvo. Nemška kanclerka Angela Merkel in njen francoski kolega Emmanuel Macron sta v Aachnu podpisala dokument, v katerem sta se zavezala k poglobljenemu sodelovanju na področjih varnosti, obrambe in gospodarstva, in poslala jasen signal enotnosti v luči povečanih negotovostih, ki se pojavljajo v obliki predvolilnih populizmov in nacionalizmov ter britanskega evroskepticizma. Četudi gre za dokument, ki se ga bolj kot pogodbo s konkretnimi političnimi cilji bere kot deklaracijo, je potrebno razumeti, da v tem primeru govorimo o dveh največjih evropskih gospodarstvih, ki sta po koncu druge svetovne vojne z meddržavno spravo utrli pot nastanku Evropske unije (EU). To ne pomeni, da bosta Nemčija in Francija s takšno zavezo dosegli vsa svoja pričakovanja in cilje, saj se obe državi zavedata pomembnih omejitev pri njunih prizadevanjih po ohranjanju procesa evropskih integracij – nasproti jima stoji kar nekaj nacionalnih političnih igralcev, ki nadaljnjim integracijam odločno nasprotujejo.

OD ELIZEJEV DO AACHNA

Sporazum iz Aachna je bil mišljen kot nadaljevanje elizejske pogodbe iz leta 1963, v katerem sta se Francija in takratna Zahodna Nemčija zavezali, da bosta okrepili politično, ekonomsko, vojaško in kulturno sodelovanje. To sta storili manj kot dve desetletji po koncu druge svetovne vojne, s čimer sta skušali pustiti travmatično preteklost za seboj in v duhu izzivov prihodnosti krepiti sodelovanje. To ne pomeni, da sta se državi od te točke naprej strinjali glede prihodnosti Evropske gospodarske skupnosti (EGS) – če je Francija ta sporazum razumela predvsem kot način krepitve evropske avtonomnosti in odmik od ZDA, pa je Zahodna Nemčija takrat zagovarjala tesno sodelovanje z Belo hišo in zagovarjanje članstva Velike Britanije v EGS. Skeptična Francija je ob podpisovanju elizejskega sporazuma postala še bolj skeptična, ko je Zahodna Nemčija vztrajala pri dodatku k preambuli, v kateri mora biti eksplicitno poudarjeno, da je uradni Bonn zavezan k Evro-atlantskim integracijam. A nič zato – danes, šestdeset let kasneje, je francosko-nemško sodelovanje izjemno tesno in prav nič ne izgleda, da sta bili državi še šestdeset let nazaj dejansko sovražnici. Obstaja kar nekaj vzporednic med elizejsko pogodbo in Sporazumom iz Aachna. Francija si, podobno kot leta 1963, še vedno želi Unije, ki bi bila bolj avtonomna na ekonomskem, političnem in vojaškem področju. To se odraža predvsem v francoskih željah po vzpostavitvi skupne evropske vojske in vzpostavitve Evropskega denarnega sklada, ki bi zmanjšal odvisnost držav članic EU od Mednarodnega denarnega sklada v obdobju ekonomske krize. Druga pomembna vzporednica je prihodnost odnosov z Veliko Britanijo, le da je tokrat v igri odhod, in ne prihod. Dotičen šok je dejansko deloval kot pomemben dejavnik pri podpisu Sporazuma iz Aachna kot signala nemško-francoske enotnosti. Tretja, in hkrati zadnja vzporednica, pa je ZDA, ki se je ponovno znašla v tako nemških kot francoskih računicah, le da so tokrat na mizi predvsem trgovinske negotovosti na relaciji Bruselj-Washington.

Kljub temu, da smo uspeli identificirati nekaj pomembnih vzporednic med sporazumoma, pa je kontekst popolnoma drugačen kot je bil 56 let nazaj. EU ni zavezništvo šestih držav, temveč osemindvajsetih (27 jih bo, ko bo Velika Britanija dejansko odšla), kar se odraža predvsem v stopnji kohezije, saj je EU vse bolj razdeljena in razdrobljena. Francija in Nemčija, čeprav še vedno nosita večji del odločevalskega bremena v procesu političnega odločanja na ravni EU, nista več nedvoumni vodji. Strateška in ideološka nestrinjanja med severno in južno Evropo ter med zahodnimi in vzhodnimi članicami EU so privedla do jasne politične fragmentacije. Slednja pa je pospremljena s porastom nacionalističnih in evroskeptičnih političnih sil širom kontinenta, kar zgolj še dodatno ogroža evropsko enotnost. Politična in ekonomska integracija je danes bolj poglobljena kot kadarkoli, sam proces evropske federalizacije pa je dosegel kritično točko, saj EU ne zmore več ohranjati ravnovesja med stopnjo integracije in zadostno stopnjo suverenosti držav članic. Dober primer za to je evroobmočje, v katerega je vključenih 19 držav članic, in znotraj katerega nekatere pomembne države naslednji logični korak razumejo v smeri uvedbe skupne fiskalne politike, a kaj ko bi takšen korak pomenil odvzem pomembne suverenosti nad davčno politiko in porabo lastnega denarja. Trenutni status quo na tem področju pomeni neprimerno večjo izpostavljenost gospodarstev evroobmočja v primeru finančne krize, morebitno poglabljanje integracij in uvedba Evropskega denarnega sklada ter skupne fiskalne politike pa je nekaj, kar bi države članice v danih okoliščinah izjemno težko opravičile in zagovarjale doma.

TISTI, KI HOČEJO VEČ, STORIJO VEČ ALI KAJ NEMŠKO-FRANCOSKO ZAVEZNIŠTVO DRŽI NAZAJ

V zadnjem desetletju se je EU izogibala vprašanjem, ki so povezana z besedo skupno, kar pa Francijo dela vse bolj nestrpno. Ta v zadnjih nekaj letih neumorno zagovarja in navija za t. i. »Evropo več hitrosti«, ki predvideva strukturo, v katero bi se nekatere države integrirale hitreje kot druge. Do določene mere EU že danes funkcionira na ta način, dober primer za to pa sta evroobmočje in Schengensko območje. Problem z morebitno institucionalizacijo takšnega pristopa leži v tem, da bi prišlo do poglabljanja razhajanj oziroma divergence, kar bi se odražalo predvsem v povečani kompleksnosti procesa odločanja na ravni EU. Nemčija bi se takšnemu scenariju zagotovo rada izognila, saj bi poraženke tovrstnih integracij bile države srednje in vzhodne Evrope, ki v očeh uradnega Berlina še naprej veljajo za območje nemškega vpliva. V kolikor Nemčija v tem območju izgubi vpliv, se odpre manevrski prostor za krepitev pristonosti ZDA, Rusije in Kitajske, česar pa Nemčija ne bo dovolila.

Evropa več hitrosti, ki bi privedla do manjšega, a bolj povezanega jedra, ne bi bila uspešnejša, ko je govora o naslavljanju globalnih izzivov, saj sta preostala dva stebra svetovne ekonomije, ZDA in Kitajska, konsolidirani državi z učinkovitimi osrednjimi vladami. EU se že danes sooča z velikimi težavami pri doseganju ključnih zunanjepolitičnih ciljev, kot so denimo zaščita sistema mednarodnega trgovanja pred ameriškimi idejami o spremembah, ali pa upravljanje s kitajskimi pritiski po ustvarjanju primernega nivoja za trgovanje in delovanje evropskih podjetij na Kitajskem. Potrebno se je namreč zavedati, da bi manjše jedro EU bilo gospodarsko skromnejše in bi lahko na svetovni ravni doseglo še manj. Če manjše in bolj povezano jedro ni najbolj optimalno, pa je evropska federalizacija utopija, v katero verjame zgolj še Francija. Slednja si prizadeva za ukrepe, ki bi razporedili finančna tveganja in povečali javno porabo v evroobmočju, kar pa Nemčija in severne države težko prebavijo, sploh zaradi južnih držav (predvsem Italije), ki niti v času blaginje ne zmorejo ohranjati fiskalne discipline. Za Nemčijo je torej najpomembnejše ohranjati tesno zavezništvo s Francijo, sočasno pa miriti severni del Evrope, ki je izrazito skeptičen do zagovarjanja francoske verzije evropske fiskalne politike. Da bi zadeva postala še bolj zapletena, pa so se nedavno Švedska, Danska, Irska, Finska in Baltske države na čelu z Nizozemko povezale v Hanseatsko ligo po zgledu Hanse iz poznega 11. stoletja, ko so takratni trgovski krogi ustanovili zvezo za zaščito ekonomskih interesov cehov in diplomatskih privilegijev.

Francija in Nemčija sta iskreni v njunih prizadevanjih po tesnejšem bilateralnem zavezništvu, ki bi se prelilo v tesnejše sodelovanje in povezanost celotne EU. S tem preprečujeta zametke novih konfliktov na evropskih tleh, sočasno pa skušata omejiti vpliv velikih sil kot so Rusija, ZDA, in Kitajska. A obstajajo dejavniki, ki jima onemogočajo nadzor nad procesom evropskih integracij. Ene izmed takšnih bodo tudi Evropske volitve, ki bodo dale odgovor na to, ali je signal, ki sta ga državi poslali, bil dovolj jasen in obetaven. Že to, da sta se državi po 56 letih odločili, da bosta zavezništvo obnovili, in to nekaj mesecev pred Evropskimi volitvami, je povedno samo po sebi.