Oblikovanje koalicijskih vlad je zelo kompleksen postopek, ki pogojuje niz ugodnih pravnih, političnih in kulturnih pogojev. Niti v razvitih demokracijah sestavljanje koalicijskih vlad ne poteka hitro in pogosto se dogaja, da so vlade sestavljene šele v drugem ali tretjem poskusu, oziroma kot rezultat mukotrpnih pogovorov, v katerih se izmenjujejo akterji, teme in vložki. V politološki teoriji na splošno velja, da na uspeh pri sestavljanju koalicijskih vlad najbolj vpliva tip strankarskega sistema, koalicijski potenciali parlamentarnih strank in razvitost koalicijske politične kulture per se. Od treh naštetih dejavnikov se največji pomen pripisuje strankarskem sistemu oziroma številu relevantnih strank v parlamentu (1).
Tako imenovani zmerni pluralizem, ki predpostavlja tri do pet relevantnih strank v parlamentu, velja za najbolj ugodno institucionalno-politično okolje za nastanek koalicijskih vlad. Poleg omejene razdrobljenosti parlamenta zmerni pluralizem izključuje obstoj strank, ki so usmerjene na rušenje legitimnosti politične ureditve. Stranke, ki ne vstopijo v koalicijo, tako predstavljajo nekaj, čemur rečemo konstruktivna opozicija, kar pomeni, da niso usmerjene v ustvarjanje problemov in rušenje vlade. Pri tem velja predpostavka, da med strankami ne obstajajo ideološke razlike, ki jih le te ne bi mogle premostiti s ciljem sestavljanja koalicijske vlade. Tekom koalicijskega dogovarjanja naj bi zato sodelovale vse stranke v parlamentu, v različnih fazah in kombinacijah. Skratka, v kolikor je strankarski sistem v državi zmerno razdrobljen je lažje oblikovati in ohraniti večino, ker je za slednjo potrebno manjše število strank. S tem so manjši stroški pregovorov, manjšo pa so tudi konfliktni potenciali med strankami.
Kadar ena sama ne nadzoruje večine v parlamentu, morajo stranke oblikovati koalicijo, ki bo prevzela oblast. Da to dosežejo, se morajo stranke med seboj dogovoriti, o čem se bodo dogovarjale pa je determinirano z dejavniki njihove motivacije. Politološka literatura omenja dva osrednja motivacijska dejavnika, ki vplivata na stranke in njihove predstavnike, da (ne)vstopijo v določeno koalicijo. To so interesi za privilegirane položaje, ki jih s seboj nosi prevzem oblasti; in interes za uresničevanje programa, s katerim je stranka nastopila na volitvah.
V kolikor za trenutek zanemarimo programe strank lahko oblikovanje koalicijskih vlad razumemo kot delitev fiksnih koristi ob prevzemu oblasti. V kolikor so privilegiji od prevzema oblasti zares fiksni, potem lahko rečemo, da koalicije najbrž nastajajo okrog čim manjšega števila strank, ki so sposobne ohranjati oblast. V tem primeru govorimo o tako imenovanih minimalnih zmagovalnih koalicijah, v katerih imajo stranke zadostno število glasov v parlamentu, da prevzamejo oblast in nič več kot to. Predpostavka je, da minimalne zmagovalne koalicije v svoje vrste ne bodo spuščale strank katerih glasov ne potrebujejo za zagotavljanje parlamentarne večine (2).
V minimalnih zmagovalnih koalicijah tako obstajajo stranke, ki imajo izrazito velik koalicijski (izsiljevalski) potencial. To pomeni, da so te stranke sposobne izsiliti marsikaj od svojih koalicijskih partnerjev. Praktično v vsakem trenutku takšna stranka lahko zagrozi z izstopom iz koalicije in pristopanjem k neki drugi koaliciji, v kateri bi njen izsiljevalski potencial lahko bil enako velik. Pri tem je potrebno izpostaviti, da velikost stranke (število mandatov v parlamentu) ne igra nujno pomembne vloge. Pogajalska moč stranke torej nima veliko veze z njeno velikostjo, v kolikor ta stranka ne predstavlja pomembnega člena za sestavo parlamentarne večine v procesu političnega oblikovanja koalicij.
Pojem minimalne zmagovalne koalicije je zelo razširjen in uveljavljen. Pogoj za njegovo delovanje so politiki, ki se vedejo racionalno. To pomeni, da je njihovo vedenje vedno usmerjeno k sebičnim ciljem, se pravi v vseh situacijah morebitne altruistične motive podrejamo osebnim interesom. Altruistično vedenje, ki je s perspektive etike in politične filozofije lahko popolnoma opravičljivo, ni skladno z racionalno naravo političnega odločanja. Gledano iz politične perspektive, tisti, ki se vede skladno s svojimi altruističnimi motivi, deluje iracionalno, ne glede na cilj, ki ga pri tem zasleduje. Z drugimi besedami racionalno vedenje politikov je omejeno na tisto, ki vodi k uresničevanju političnih ciljev. V kontekstu demokracije to pomeni: če je osnovni cilj volitev to, da se izbere vlada, je z volitvami povezano racionalno vedenje zgolj in samo tisto, ki je usmerjeno v doseganje tega cilja.
Pri minimalnih zmagovalnih koalicijah obstajata dva glavna problema, ki sta zelo resna in v veliki meri medsebojno povezana. Prvi je ta, da pojem koalicije po definiciji ne zajema programov oziroma paketov javnih politik, niti strank, niti družbenih skupin, katerih interese naj bi stranke predstavljale v parlamentu. To pomeni, da ne glede na to kako pomembni so programi (javne politike, ukrepi, reformni predlogi itd.) za razvoj države, je njihov potencial pri oblikovanju koalicij minimalen. Drugi problem je, da v praksi številne koalicije niso minimalne zmagovalne, kar pomeni, da vsebujejo več članov kot je potrebno za večino v parlamentu. Formula, ki soustvarja takšno okolje, temelji na predpostavki o uspešnosti premostitve ideoloških delitev, in pomenu doseganja čim širšega konsenza med strankami v parlamentu.
Ponovimo še enkrat. Na oblikovanje koalicijskih vlad vplivajo dokaj močne centripetalne tendence, ki se odražajo kot posledica tekmovanja znotraj strankarskega sistema. Pri tem imajo ključno vlogo stranke z močnim koalicijskim potencialom, ki obrodi sadove predvsem v situaciji, ko odločitev za vstop v koalicijo temelji na ideji delitve fiksnih koristi, pri čemer so programi in želje volivcev sekundarnega pomena. Stranke, ki so močno motivirane z željo, da uresničijo svoj program, lahko na to vplivajo le tako, da ostanejo zunaj glavnega toka politike. Podpora stranki na volitvah ni enoznačen pojem, ko se pogovarjamo o potencialu za sestavljanje koalicije. Določena stranka na volitvah lahko doseže večje število glasov in pri tem ne poveča svoje moči v pogovorih o sestavljanju koalicije. Po drugi strani lahko nekatere stranke za malo izboljšajo volilni rezultat in si s tem izjemno povečajo politični potencial pri oblikovanju koalicije. Delovanje demokracije se nam v tem primeru lahko zdi nepravično, ampak tako pač demokracija deluje. Vse ostale interpretacije in iskanje emocionalno nabitih interpretacij volilnega rezultata, in koalicijskih pogajanj, so neracionalne.
Ker živimo v času ko tradicionalni ideološki razcepi izgubljajo na pomenu, programi strank pa so si vse bolj podobni, politični konflikt ne temelji na razlikah med stališči, normami ali vrednotami. Gre za plejado različnih strank s popolnoma isto politiko. Njihovi koalicijski potenciali so odvisni od rezultata volitev, pri čemer politike pri odločitvi za vstop v koalicijo najbolj motivira delitev fiksnih koristi ob prevzemu oblasti. Oblikovanje koalicije tako postaja farsa, ki ne predstavlja dejanske možnosti za kakršnokoli spremembo v družbi in državi. To pomeni, da bo v Sloveniji leta 2018 najverjetneje oblikovana minimalna zmagovalna koalicija, v kateri bodo politiki najmanj skrbeli za interese volivcev, ki so jih pripeljali na prestol.
(1) Sartori, G. (2002) Stranke i stranački sustavi: analitički okvir. Zagreb: Politička kultura.
(2) Riker, W H. (1962) The Theory of Political Coalitions. New Haven: Yale University Press.
