Katalonska igra ničelnih vsot

Katalonci so bili v preteklosti velikokrat soočeni z vprašanjem reakcije uradnega Madrida na proces osamosvajanja. Večina je na to vprašanje odgovarjala s tezo, ”da v trenutku, ko bo Madrid poslal tanke, bodo izgubili bitko”. 1. oktobra vlada sicer ni poslala vojske, da prepreči referendum, je pa v Katalonijo napotila može v modrem. Vrag je vzel šalo, Mariano Rajoy je s svojo odločitvijo poskrbel za množična obračunavanja v Kataloniji, v katerih je bilo ranjenih 800 oseb. Podporo pri tem sta mu ponudili tudi dve od treh največjih opozicijskih strank. Ko sem na dan španskega referenduma prebiral objave svojih prijateljev na socialnih omrežjih, sem se zgroženo vprašal, kaj je narobe z menoj, saj sem bil praktično edini, ki ni pričakoval odziva s strani Evropske unije (EU). Pa ne zato, ker tukaj ni bilo govora o očitnih kršitvah temeljnih evropskih vrednot, temveč predvsem zaradi politične igre – Španija ima 54 evropskih poslancev, 31 jih pripada največjima evropskima igralcema (Evropska ljudska stranka in Socialisti ter demokrati). Če so bili slednji malce bolj zadržani do nasilja, a vseeno referendum razglasili za neustavnega, pa je bila desno-sredinska Evropska ljudska stranka odločnejša, in v kali zatrla katalonske ambicije. Če vas teza o politični igri ne prepriča, si pred oči prikličimo ‘novo evropsko realnost’, in sicer koncept evropske dezintegracije, za katerega je poskrbela Velika Britanija. Ne samo, da si EU ne želi odhoda Španije, tega si enostavno ne more privoščiti. Kakršnokoli vmešavanje v notranje zadeve nekdanje imperialne velesile, tamponske cone med Evropo in Severno Afriko, potencialne evropske neto plačnice, mojstrice kulturne diplomacije in pomembne kmetijske zakladnice Evrope, bi lahko sprožilo nezaželen proces.

Že od samega začetka je bila strategija reševanja katalonskega vprašanja s strani španskega premierja Mariana Rajoya vprašljiva, če ne celo kontroverzna. Vodja Ljudske stranke (Partido Popular) je vse stavil na argument protiustavnosti, medtem ko so njegovi opozicijski kolegi govorili o tem, da bi vlada morala v luči zmanjševanja pritiskov spregovoriti o možnosti fiskalnih in institucionalnih reform. Četudi danes vsi vemo, da je bila Rajoyeva strategija napačna, pa se je potrebno zavedati določenih omejitev, ki izvirajo predvsem iz španskega zemljepisa. Zaradi slednjega na Iberskem polotoku ne govorimo o nacionalni identiteti, temveč o močnih regionalnih identitetah, ki ne zaupajo osrednji španski vladi. V zadnjih petih stoletjih je večina španskih vlad s pristopom, ki ga radi imenujemo metoda korenčka in palice (stick and carrot approach), skušala preprečiti dezintegracijo. Izpostavljam dva primera, in sicer primer v obdobju 1939–75, ko je diktator Francisco Franco regijam odrekal politične in kulturne pravice, ter primer iz leta 1978, ko je z oblikovanjem nove španske Ustave prišlo do ustvarjanja enega najbolj decentraliziranih političnih sistemov v Evropi, in s katerim je bilo španskim regijam zagotovljena visoka stopnja avtonomije. Vendar pa to ni bilo dovolj, saj je Španija še danes močno razdeljena. Trenutna konservativna vlada bo zagotovo storila vse, kar je v njeni moči, da povsem zatre katalonski klic po samostojnosti, saj bi Katalonija lahko postala izvrsten precedens za Baskijo, ki je svoje samostojne težnje v preteklosti dokazovala tudi s teroristično organizacijo ETA. Za Baskijo bi v vrsti stala še Galicija. Ocenjujem, da bi bila tudi malce progresivnejša administracija v precepu, ko je govora o reševanju katalonskega vprašanja.

Legenda pravi, da je obstajal zmaj, ki je teroriziral prebivalce poganske vasi. Vaščani so zmaju ponujali zlato, ovce in celo ljudi, da bi zajezili njegovo jezo, a ni pomagalo. Nekega dne je prišel vitez na belem konju, ki je ubil zmaja s kopjem, vaščane pa pokristjanil. Gre za neštetokrat izpričano legendo o Svetem Juriju, ki simbolizira zmago dobrega nad slabim, v sami srčiki pa ponazarja zmago krščanstva nad poganstvom. Katalonija je ena izmed mnogih krščanskih regij, ki je Svetega Jurija (Katalonci mu rečejo Sveti Jordi) vzela za svojega zavetnika, le da je v tem primeru legenda doživela transcedentacijo in se močno zasidrala v širšo kulturo in ikonografijo. V zadnjem mesecu dni veliko Kataloncev čuti, da po njihovem ozemlju pustoši zmaj, ki, prav tako kot v legendi o Svetem Juriju, prebivalcem samo vzema, v zameno za to pa ne daje ničesar. Kompleksen odnos med Katalonijo in uradnim Madridom se je v obdobju gospodarske krize še poglobil. Rast občutkov proti etablirani oblasti (anti-establishment), korupcijski škandali in kontroverzni politični dogodki – kot je bila odločitev španskega ustavnega sodišča leta 2010, da blokira katalonski statut o avtonomiji – so v zadnjem obdobju katalizatorji, ki so pripomogli k slabemu ugledu Španije v očeh mnogih Kataloncev, katerih oblast pa uradnemu Madridu ni ostala dolžna, in je v obdobju od leta 2007 naprej delala vse, da poglobi nacionalistična in proti-španska čustva v regiji. Delali so vse, kar je bilo v njihovi moči, da Španijo predstavijo kot sovražni tujek na lastnem ozemlju. Rezultati tega so vidni, saj se je v obdobju od leta 2007 do danes 50 % več Kataloncev izjasnilo za samostojno pot regije. Ankete javnega mnenja so konec septembra nakazovale, da si večina katalonske družbe želi institucionalnih reform, s katerimi bi Katalonija imela večji nadzor na davki, hkrati pa bi ostajala del Španije. Navkljub porastu odcepitvenih gibanj, niso vsi Katalonci za enako pot k samostojnosti. V grobem poznamo tri skupine ljudi v Kataloniji: tisto, ki nasprotuje neodvisnosti, tisto, ki si neodvisnosti želi, a ne verjame, da se bo to kaj kmalu zgodilo, in tisto, ki si želi neodvisnosti, in verjame, da je sedaj pravi čas za terjanje slednje. Vsaka od teh treh skupin je kompleksna, meja med njimi pa je pogosto zabrisana. Vse tri pa verjamejo, da je Katalonija drugačna od Španije, in da bi morala imeti večji nadzor nad svojo usodo. Končno, vse skupaj najbolje povzame citat španskega taksista iz Extremadure, ki je nekoč dejal: ”Neodvisnost je nekaj, kar so si izmislili politiki, da bi nehali izgubljati glasove”.

Madrid in Barcelona svoj spor predstavljata kot igro ničelnih vsot, v katerem bo samo nekdo odkorakal kot zmagovalec. V tem trenutku je mednarodna skupnost na strani Madrida, tudi Republika Slovenija s svojim molkom. In četudi bi prišlo do samostojnosti, si upam trditi, da bi bila Slovenija med tisto veliko večino, ki Kataloniji ne bi podelila mednarodnega priznanja.