Kateri tip političnega vodje je vaš heroj?

»Leta 1965 je Lyndon Johnson, predsednik ZDA iz ameriškega juga, podpisal Zakon o splošni volilni pravici. Takrat je bil ameriški jug še vedno trdno demokratski. Zasebno je Johnson takrat dejal: »Mislim, da smo Jug izgubili za generacijo«. To se je izkazalo za res – Jug je zdaj trdno republikanski. To je bil primer, ko je politik naredil nekaj, za kar je vedel, da je hkrati dobro za državo in hkrati – tragično – da bodo zaradi tega dejanja Demokrati izgubili ameriški jug za generacijo. To dejanje bi imenoval politično junaštvo.«

To je bil odgovor profesorja univerze Yale dr. Stevena B. Smitha na vprašanje o patriotizmu na spletnem predavanju z naslovom »Stili političnega vodenja«, ki ga je organiziral IPM Inštitut ob podpori Veleposlaništva ZDA v Sloveniji. V predavanju je profesor politične znanosti in filozofije orisal 4 različne tipe političnih voditeljev s poudarkom na njihovih demokratičnih in protidemokratskih težnjah. Ali prepoznate tip, ki mu pripada vaš najljubši politik oz državnik?

Ideja državnika se zdi v nasprotju z idejo demokracije – vere v kolektivno modrost ljudi. Demokracija je bila ustanovljena, da bi odpravila potrebo po političnih junakih, ki so večji od življenja. Kakšna je torej vloga političnega voditelja v deželi, kjer so ljudje kralji? Je vodja zgolj glasnik javnega mnenja in je njegova naloga ljudem dati tisto, kar hočejo? Ali pa državnik stoji nad javnim mnenjem in je njegova naloga izboljšati in izobraževati javni um?

Po postavitvi teh vprašanj je prof. Smith je poudaril pomen razlikovanja med državnikom in demokracijo na eni strani ter demagogom (vodjo ljudstva) in demagogijo na drugi strani. Za ta argument je uporabil Weberjevo (1919) razlikovanje med tistimi, ki živijo za politiko, in tistimi, ki živijo od politike. Toda opredeliti demokratično državotvornost – kar morda zveni kot protislovje – pomeni razlikovati jo od treh ostalih modelov političnega vodenja: makijavelijskega, karizmatičnega in progresivnega.

1) Makijavelijski vodja

Machiavellijev princ je v splošno prepoznan kot nekdo, ki bi za dosego svojih ciljev naredil vse, kar je potrebno. Ideja o tej vrsti vodje je nastala iz Machiavellijeve zaznane realnosti in nujnosti politične prakse, iz neke vrste realizma kot nasprotje idealizma.

Doseganje politične veličine po mnenju Machiavellija od princa zahteva, da se izvzame iz sistema običajnih etičnih zakonov in prepovedi. Dela naj dorbo, kadar lahko, in zlo, kadar mora. Makijavelijski voditelji so tako pragmatiki – uporabljajo vsa možna sredstva za dosego ciljev in so si tudi pripravljeni umazati roke. Machiavelli navaja laži, prevare, selektivno uporabo krutosti in delovanje proti veri, glavnimi motivatorji takšnega vodenja pa so prestiž, slava in čast. Prakticiranje teh vrlin, opozarja Machiavelli, človeka vodi v propad.

2) Karizmatični vodja

Nekateri ljudje pristanejo na uboganje, ker je bilo od nekdaj tako (tradicionalna avtoriteta); nekateri pristanejo na uboganje zaradi racionalno določenih pravil, ki jih izvaja nepristranska oblast (pravno-racionalna avtoriteta); nekateri ubogajo, ker jih očara neki krepostni vodja (karizmatična avtoriteta).

Max Weber je z izrazom karizmatični vodja označil posebno vrsto voditeljev: verske voditelje, kot so Mojzes, Buda, Dalajlama. Karizmo pa lahko zlahka zamenjamo s katerim koli šarlatanom, ki je sposoben ljudem zamegliti razum. Kako torej ločiti resničnega od lažnega preroka – karizmatičnega voditelja od šarlatana, demagoga?

Pristni karizmatični voditelji imajo tri lastnosti: občutek odgovornosti, občutek sorazmernosti, in najpomembnejše – strast: predanost namenu, navezanost na cilje. Karizma pa vam ne pove veliko o kakovosti njihovega upravljanja – lahko jo uporabijo za dobro ali zlo. Nobenih fiksnih načel delovanja ni, razen če zahteva, da je vodja pristen in zvest svoji strasti in svojim ciljem, pa naj bodo ti dobri ali zli.

3) Progresivni vodja

Progresivne voditelje vodi prepričanje, da so vsi resnično pomembni problemi, s katerimi se sooča človeška civilizacija (revščina, izobraževanje, zdravstvo), v svoji naravi tehnični problemi in jih je mogoče rešiti na podlagi znanstvenih odkritij in tehnologije – ki so ali bodo človeštvu kmalu na voljo.

Politično vodenje razumejo kot (znanstveno) upravljanje, v njem pa prevladuje moderna politična znanost, katere ideja je, da je politiko mogoče odstraniti od zmešnjave demokracije in jo nadomestiti z znanostjo o upravljanju.Progresivni voditelji naj bi bili nad politiko – imuni na nihanje strankarskih in ljudskih interesov – in bi morali biti glasnik naroda.

Politika tako ne velja več za umetnost – področje previdnosti in praktične presoje, ampak postane tehnična dejavnost, ki jo izvajajo strokovnjaki, usposobljeni za teorijo iger, racionalno izbiro, ekonometrijo, statistiko in druge metode pridobivanja javnega mnenja. To je ustvarilo vojsko reformatorjev, ki verjamejo v racionalno načrtovanje za ustvarjanje varne, zdrave in uspešne družbe.

To je postalo načelo upravljanja velike večine Demokratske stranke. To vodilno načele ne verjame v neodtujljive človekove pravice, zapisane v ustavi, ampak trdi, da bi morala biti ustava živ dokument, ki se nenehno razvija in prilagaja novim razmeram.

Uspešni progresivni voditelji so torej tisti, ki se lahko prilagodijodružbenim spremembam in jih spodbudijo, medtem ko se družba premika v nove smeri. V bistvu so dolžni prizadevati si za pospeševanje napredka. Obstaja celo nemoralnost v nezavzemanju za napredne spremembe. Upreti se napredku pomeni biti označen za konzervativca, reakcionarja in sovražnika ljudstva.

Vprašanje ostaja, s katero metriko je treba meriti napredek? Kako vemo, koliko napredka je dovolj? Kako vemo, da je sprememba dejansko napredna, če nimamo določenega standarda, na podlagi katerega bi ga lahko ocenjevali?

4) Ustavni državnik

Ustavna oblast je ena največjih idej zahodne politične misli. Edinstvena je v angloameriški politični tradiciji, ki ustavo razume kot pripomoček ljudi za nadzor moči. Ustavna oblast se osredotoča na formalnost vladanja in ne na rezultate.

Pomembno je, da se upoštevajo določeni formalni politični postopki, kar legitimira izid. Vladati na ustavni način pomeni vladati s spoštovanjem do formalnosti – kot so pravna država, ustrezni postopki, sojenje pred poroto – namesto zasledovati uresničitev določenega cilja.

To je ideja ustavne oblasti ZDA, ki jo je treba ločiti od dveh drugih vrst ljudske vlade: klasične polis demokracije oz neposredne demokracije majhne skupnosti; in britanske mešane oblasti s tremi vejami skupnosti (en kralj, nekaj lordov, veliko navadnih prebivalcev), ki imajo svoje predstavništvo v državi.

V nasprotju s klasično oblastjo gre v ZDA za predstavniško vlado s posredno vladavino – ljudje lahko izvolijo svoje predstavnike, vendar so odstranjeni iz sfere oblasti. Naloga ustavne vlade, kot je trdil Madison v eseju Federalist 23, ni izražanje splošne volje ljudi,

ampak izboljšati in filtrirati javno mnenje skozi zapleten sistem volitev in zastopništva. V nasprotju z mešano vlado v ZDA ne obstajajo dedni razredi, temveč vlada, ki je v celoti predstavniška, ne pa mešanica republikanizma, aristokracije in monarhije.

Eden glavnih izzivov, na katerega so naleteli snovalci ameriške ustave, je, kako združiti predstavništvo oblasti z omejitvami pred zlorabo oblastniške moči? Saj če te omejitve odstranijo, kako bodo ljudje potem krotili svojo moč? Zapisovanje teh omejitev v ustavo je eden največjih izzivov demokratičnega državništva.

Eden od načinov je omejena vlada, ki nekatere stvari namerno pušča izven političnega nadzora. Ločuje med ljudmi kot državljani in ljudmi kot člani civilne družbe s pravicami do življenja, svobode in sreče, ki jih varuje država. Nadzor nad vsakim vidikom življenja ljudi je smrt za ustavno oblast.

Včasih pa nujni primeri zahtevajo obstoj izjem, ko lahko državnik preseže z ustavo določene omejitve. Zato morajo ustavni državniki prakticirati vrlino samoomejevanja.Eden od takšnih primerov je odločitev Abrahama Lincolna, da volitev med ameriško državljansko vojno ne bo preložil, čeprav je pričakoval poraz. Takrat je poudaril pomen svobodnih volitev tudi v času krize inizjavil, da bo svojemu nasledniku pomagal pri prenosu oblasti in končanju vojne, če bo izgubil.

Ponovno je bil izvoljen za predsednika, hkrati pa je to tudi velik prispevek k ideji ustavnega omejevanja – da svobodne volitve ne smejo biti ogrožene niti ob visoki možnosti poraza, torej da cilji ne upravičujejo sredstev. Ustavni državniki imajo občutek za odgovornost in etiko, da ni vse dovoljeno. Vodi jih zavedanje o človeški zmotljivosti, priznavajo možnost, da se morda motijo. Človeška zmotljivost je glavni razlog za zmernost in samokontrolo – vrline pravega demokrata.

*besedilo je povzetek predavanja “Styles of Statesmanship” objavljenega na FB strani IPM Inštitut za politični menedžment.