Kdo za vraga je Karl Erjavec?

Karl Erjavec je v slovenski politični zavesti podcenjen podobno kot Ljudmila Novak – ženska, ki je stanko NSi prevzela po izpadu iz parlamenta in jo – kot edina, ki ji je v Sloveniji to uspelo – na naslednjih volitvah popeljala nazaj v Državni zbor, kjer je po njeni zaslugi še danes. V desetletju vodenja stranke je na desni spretno manevrirala med lovkami Janeza Janše in gradila zdravo desno alternativo. Ko jo je “moški lobi” znotraj stranke rušil, so slovenske feministke molčale – delno, ker je pač desna, delno pa tudi, ker njena (stara) podoba krščanske vaške učiteljice kolektivni (pod)zavesti preprečuje, da bi jo jemala (preveč) resno, pri čemer ta (pod)zavest ignorira objektivne kriterije, ki Ljudmilo Novak uvrščajo med velikan(k)e slovenske politike v dobi naše samostojnosti.

Podoben odnos se v slovenski javnosti kaže do Karla Erjavca. Naša predstava o Erjavcu je zaznamovana predvsem z njegovo klovnovsko javno podobo, ki ji pripada tudi značilen stil retorike s pogostimi komičnimi vložki. Ta “Kahl” je seveda del predstave za širšo javnost, kar še ne pomeni, da je to tudi Karl Erjavec za zaprtimi vrati, na pomembnih sestankih z domačimi ali tujimi voditelji. Če bi tam Erjavec kazal ta obraz, ga sogovorniki ne bi jemali resno. Če bi širši javnost pokazal svoj obraz “izza zavese”, ga volivci ne bi marali. To ni samo Karl Erjavec, to so temeljne značilnosti moderne politike.

A naj vas “Kahl” ne zavede. Gre za sposobnega in izkušenega politika, ki je bil v svoji karieri 6 let obrambni minister Slovenije, 6 let zunanji minister in 2 leti minister za okolje. Kot predsednik stranke DeSUS jo je na vseh volitvah od leta 2008 popeljal v parlament. Upam si celo trditi, da sta po merilu političnih kompetenc med politiki, aktivnimi v slovenskem prostoru, z Erjavcem v isti ligi samo še Janez Janša in Borut Pahor. Brez zamere vsi ostali.