Kitajska na razpotju

Na nedavno končanem 20. kongresu Kitajske komunistične partije je Xi Jinping dobil že tretji mandat za vodenje Kitajske komunistične partije. Kongres je potekal v luči vse večjih problemov z ekonomsko neenakostjo znotraj države ter v luči vojne v Ukrajini in tudi tehnološke in trgovinske hladne vojne med ZDA in Kitajsko. 

Kapitalistični razvoj na Kitajskem je v zadnjih štirih desetletjih imel protislovne učinke. Na eni strani je iz množice revnih ljudi ustvaril močan srednji razred. To je jasno razvidno na znameniti »slonovi krivulji«, kjer je porast globalnega srednjega razreda predvsem posledica izjemnega skoka prihodkov množic ljudi na Kitajskem in v Indiji. Vendar, na drugi strani, je kapitalistični razvoj v zadnjih desetletjih je na Kitajskem ustvaril ne tako malo število milionarjev in milijarderjev. Te ekonomske neenakosti med najbogatejšimi in »srednjim« razredom ter najrevnejšimi so se v času epidemije in zaprtij še dodatno poglobile. Delež osebnega bogastva milijarderjev v kitajskem BDP-ju se je namreč povečal iz 7 % BDP-ja leta 2019 na 15 % BDP-ja leta 2021, medtem ko so dohodki srednjega razreda v najboljšem primeru stagnirali, cene dobrin in storitev pa so naraščale. 

Drugi notranji problem je vse verjetnejši pok nepremičninskega balona. Na Kitajskem so namreč oblasti v zadnjih desetletjih omogočile nastanek velikega nepremičninskega balona, saj je bila gradnja nepremičnin največkrat razumljena kot investicija in špekulacija, ne pa kot osnova za reševanje stanovanjskih problemov. Država, regionalne rer lokalne oblasti so dovoljevale gradnjo zaradi povečevanja urbanega deleža populacije, pri čemer so največji delež prepuščale zasebnikom. Posledica tega je, da je prišlo do velikega naraščanja cen nepremičnin v velikih mestih, hkrati pa tudi do eksplozije dolga, saj nepremičninskih sektor ima dolg v višini več kot 20 % kitajskega BDP-ja. Večina teh podjetij je na robu propada. 

Zaradi teh razlogov je Xi Jinping postavil v ospredje že lani boj zoper ekonomsko neenakost v okviru strategije »skupne blaginje«, hkrati pa je bila ta strategija tudi v ospredju letošnjega kongresa. V okviru te kampanje so kitajske oblasti zelo jasno začele regulirati in tudi nadzirati milijarderje, hkrati so obljubili višjo obdavčitev najvišjih prihodkov. Takšna politika implicira tudi spremenjen odnos med trgom in podjetniškim sektorjem ter politično oblastjo, kar lahko v veliki meri upočasni ali celo ustavi tehnološki razvoj Kitajske, saj bi bile možnosti inovacij v močno reguliranem gospodarstvu verjetno precej manjše. Vendar, naraščanje ekonomskih neenakosti v pogojih permanentnih kriz in mednarodnih napestosti bi lahko ogrozilo monopol partije in zbudilo nezadovoljstvo med kitajskimi množicami. Konec koncev se zastavlja vprašanje – kako lahko v družbi, ki se samodeklarira kot socialistična, obstajajo tako izjemno velike ekonomske neenakosti?

Druga pomembna tema na 20. kongresu je bilo vprašanje pozicioniranja Kitajske v mednarodnih odnosih. Vojna v Ukrajini predstavlja eno izmed ključnih vprašanj za samo Kitajsko, čeprav seveda v le-to ni neposredno vpletena. Kitajska se je nekaj časa poskušala bolj aktivno vključiti v reševanje spora med Rusijo in Ukrajino, toda vse bolj se zdi, da Kitajska ne najde načina, kako lahko odigra pomembno vlogo v umiritvi razmer in prekinitvi vojne. Hkrati pa se na Kitajskem vse bolj zavedajo, da ta regionalna vojna v Evropi ima tudi širše in pomembne posledice tudi za samo Kitajsko in njene interese. In v tem kontekstu vojne v Ukrajini je položaj Kitajske izjemno zapleten. Po eni strani ne more nikoli priznati ruske aneksije ukrajinskih ozemlji predvsem zaradi odnosov s Tajvanom. Po drugi strani pa je Kitajska tudi veliko profitirala iz te vojne, saj bo imela še večji dostop do ruskih naravnih virov in bo tudi lahko služila kot posrednica v trgovini z drugimi državami, ki so uvedle sankcije. 

Odnosi med Kitajsko in ZDA so že nekaj let vse bolj napeti. Trgovinska hladna vojna je prerasla v tehnološko in politično hladno vojno. Toda, poskus zadrževanja Kitajske, ki je v bistvu nekakšna kopija politike zadrževanja Sovjetske zveze, kot jo je formuliral znameniti Geoerge Kennan, danes še vedno ne daje enakih učinkov. Kitajska se razvija še vedno in pridobiva na ekonomskem vplivu. Za tem stojita dve pobudi – En pas, ena cesta ter Made in China 2025. Oba projekta sta pomembna tako za notranji razvoj Kitajske, kot tudi za sepcifično pozicioniranje  Kitajske v mednarodnih odnosih. Skozi En pas, ena cesta poskuša Kitajska povečati vpliv vdržavah »tretjega sveta« kot tudi v bolj perifernih država Evrope, išče prilonosti za širitev vpliva lastnih podjetij ter za nove infrastrukturne investicije. Po drugi strani pa je projekt tehnološkega razvoja, novih čipov in tudi 5G omrežij – ki je v jedru pobude Made in China 2025 – temelj kitajskega hitrega napredka in ima za posledico prevzemanje tržnih deležev »zahodnih« tehnoloških podjetij. Obe pobudi sta predmet konflikta med Kitajsko in ZDA, saj je jasno, da sta gradnja infrastrukture po »tretjem svetu« ter tehnološki razvoj temelj za zmanjševanje moči ZDA in Zahoda ter za povečevanje vpliva Kitajske.

Projekt integracije širšega Kitajske v kapitalistični svetovni red je uspel. Toda odnosi odvisnosti, ki so se bili vzpostavljali od poznih 80. let in vstopa tujega kapitala na Kitajsko, so se v zadnjem desetletju bistveno spremenili. Dejstvo je, da Kissingerjeva velika igra v začetku 70. let danes ne preveva več zunanjo politiko ZDA. Zavezništvo med Rusijo in Kitajsko predstavlja resno grožnjo za ZDA. Več desetletij je bilo glavno gonilo zunanje politike ZDA, da se Kitajska in Rusija ne smete nikakor preveč zbližati. Trenutno sta si, čeprav protislovno, Kitajska in Rusija vse bližje. 

V tem kontekstu je 20. kongres izjemnega pomena tako za notranjo dinamiko kitajskega razvoja kot tudi za pozicijo Kitajske v mednarodnih odnosih. Zaradi ohranjanja notranje družbene kohezije bodo kitajske oblasti morda poskušale upočasniti notranje kapitalistične sile in tendence, ki pa so ji ravno prinesle možnost za neverjetno ekspanzijo in razvoj. Uvedba kapitalizma je po eni strani ogromno število ljudi dvignilo iz revščine, po drugi strani pa je tudi privedla do hitrega ekonomskega in tehnološkega razvoja. Vendar, ravno notranja tendenca vse večje ekonomske polarizacije lahko v veliki meri prispeva k destabilizaciji kitajske družbe, brez nadaljevanja kapitalističnega razvoja pa Kitajska ne bo mogla zares nastopiti kot resen konkurent ZDA v mednarodnih odnosih. Zato je kitajska prihodnost negotova – kapitalistično dohitevanje kot temeljno orodje kitajskega rahljanja ameriške hegemonije v mednarodnih odnosih je tudi razlog za notranjo destabilizacijo kitajske družbe.