Koga volit?

Trenutno je eno najbolj vročih vprašanj v državi vprašanje o tem, kdo bo naslednji premier. Volilna nedelja, edina javnomnenjska anketa, ki zares šteje, nam bo delno olajšala te špekulacije. Končni odgovor bo dala “zapletena” politična matematika, ki se bo začela odvijati po volitvah, stran od oči javnosti, zaključila pa se bo z glasovanjem Državnega zbora o novem mandatarju. Ravno porazdelitev moči v parlamentu je de iure stvar naše volilne odločitve, ne pa izbira naslednjega premiera. Da se množica volivcev na volilno nedeljo de facto odloča o tem, katerega kandidata želijo videti na mestu predsednika vlade, je predvsem posledica kognitivne bližnjice zamenjave vprašanja, ki nam olajša odločitev, posledica takšnega odločanja pa je povečanje stopnje personalizacije volilne kampanje. Ta iz politične tekme izriva programe in preusmerja pozornost na osebnostne karakteristike političnih kandidatov.

Vrnimo se k javnomnenjskim anketam. Pred časom se je odprla javna polemika o tem, čemu ankete sploh služijo? Pošteno je trditi, da so javnomnenjske ankete instrument manipulacije odločanja volivcev, hkrati pa političnim strankam nudijo pomembne informacije o uspešnosti njihovih strategij in kratkoročnih manevrov. Njihova zanesljivost pri napovedovanju rezultata in javne klime se je v preteklosti že večkrat izkazala za vprašljivo, vseeno pa nam trenutne ankete nudijo zanimiv podatek – manj kot teden dni pred volitvami je tretjina elektorata še vedno neodločenega v zvezi z vprašanjem: koga voliti?

Volilna psihologija

Obstajata dva tipa volivcev: tisti, ki so odločitev o volilni izbiri sprejeli še pred začetkom volilne kampanje, in tisti, ki se odločijo tekom kampanje, nekateri pa celo na samo volilno nedeljo. Če se najdete v prvem opisu, potem najverjetneje spadate v idealnotipsko skupino volivcev t.i. zgodnje politične socializacije in strankarske identifikacije. V kolikor se najdete v drugem opisu, pa ste najverjetneje predstavnik idealnotipske skupine volivcev t.i. omejene racionalizacije in intuitivnega odločanja. Slednji zbirajo le toliko informacij, kolikor jih potrebujejo za sprejem odločitve, pri presojanju pa skoraj avtomatsko uporabljajo kognitivne bližnjice. Globina iskanja informacij je odvisna od percipirane pomembnosti odločitve, kar pomeni, da poskušajo oblikovati najboljše možne odločitve s čim manj napora.

Veliko število neodločenih volivcev nekaj dni pred volitvami lahko pojasnjujemo s teorijo pozno odločujočih se volivcev, ki pravi, da volivci odločitev o tem, koga bodo volili, sprejemajo pozno v volilni kampanji zaradi dveh dejavnikov. Prvi je nizka pripadnost političnim strankam, drugi pa slaba ponudba kandidatov na političnem trgu. Ker sta oba omenjena dejavnika vedno bolj pristotna v političnih tekmah, je poznih intuitivnih volivcev vedno več, temu pa se je prilagodila tudi politična propaganda.

Propaganda

Razlika med političnim marketingom in propagando je v tem, da slednja ne ustvari izdelka na podlagi preferenc potrošnika, kot to velja za marketing, temveč zmanipulira želje in potrebe potrošnika do te mere, da je ta pripravljen kupiti izdelek, ki ga sicer ne bi oz. v našem primeru voliti politično stranko, ki bi škodila njegovemu racionalnemu interesu.

Nekatere politične stranke za širjenje svoje propagande učinkovito uporabljajo internet in družbena omrežja. Z nereguliranim širjenjem lažnih novic preko digitalnih kanalov v podzavest potencialnih volivcev nalagajo asociacije – informacije o lažni realnosti, s svojo retoriko pa pri teh istih volivcih zbujajo čustva, kot so strah, jeza in sovraštvo, ki lažne asociacije v podzavesti povežejo v kognitivne sheme. Intuitivna presoja, ki nastaja v kognitivno lenih glavah, slika lažno realnost, ki ji nič hudega sluteči državljani nasedejo.

V prejšnji kolumni Retorika kratkovidnih sem skušal pokazati, kako naj bi bili strukturirani politični narativi in zakaj so pomembni, tokrat na volitve gledamo iz zornega kota volivcev. Kognitivno-vedenjska znanost je pokazala, da je naša intuicija lahko zelo varljiva, razumska odločitev pa terja napor. Da bi ta napor karseda olajšali smo pripravili 5 vprašanj, z odgovorom na katere boste bližje racionalni odločitvi na volilno nedeljo, v kolikor te odločitve še niste sprejeli.

1) Zakaj bi sploh volil?

Nekateri ljudje hodijo na volitve, drugi ne, tretji pa te možnosti sploh nimajo. V Sloveniji imamo sistem predstavniške demokracije, ki zagotavlja svobodno tekmovanje organiziranih interesov v politični areni. Z udeležbo na volitvah izrazimo svoje individualne preference oz. interese, ki se pretvorijo v javno mnenje oz. interese širše družbe. Izvoljenim predstavnikom podelimo legitimnost, da se za realizacijo naših interesov tudi borijo, ter moč, ki jo v tem boju potrebujejo in izvira iz njihove podpore na volitvah.

Če se ne udeležujemo volitev, potem naši interesi niso upoštevani. Nihče se za njih ne bori, saj politiki izpostavljajo zgolj probleme in rešitve, s katerimi mobilizirajo skupine volivcev v svojo korist. S strukturo volilnih udeležencev lahko posledično pojasnimo, zakaj vsi politiki govorijo o pokojninah, nihče pa o štipendijah za mlade.

Marsikdaj tudi slišimo argument, da naši glasovi ne štejejo oz. ničesar ne spreminjajo. Ta argument lahko zavržemo, če si postavimo vprašanje, ki bi moral biti imperativ posameznikovega delovanja v družbi: kako bi izgledala naša družba, če bi vsi ostali njeni člani sprejeli enako odločitev kot jaz? Če nihče ne bi odšel na volitve, potem bi nam zavladal absolutistični vladar, državljani pa bi izgubili moč vplivanja na družbena pravila, s tem pa tudi moč nad svojim življenjem.

2) Ali dobro poznam svoj interes?

Alexis de Tocqueville je trdil, da temelj demokracije predstavljajo državljani z dobro razumljenim lastnim interesom (self interest well understood). Samo če poznamo sebe, svoje misli, čustva in svoje interese, lahko racionalno sklepamo o koristi in škodi, ki bi nam jo na oblasti prinesle posamezne politične stranke. Kadar pa nimamo jasno izdelanega lastnega interesa, pa smo dovzetni za manipuliranje s strani politične propagande, ki nam vsiljuje interese z burjenjem negativnih čustev, kot sta sovraštvo in strah.

3) V kakšni družbi lahko realiziram svoje interese?

Za Platona in Aristotela je sreča posameznika neločljivo povezana s srečo skupnosti. Ko gledamo na naš interes moramo imeti hkrati v mislih tudi interese sočloveka, naše družbe in človeške vrste kot celote.

Pri uresničevanju svojih interesov smo načeloma svobodni zgolj v liberalni demokraciji. Demokracija je sistem, utemeljen na enakopravnosti njenih članov, omejevanju njihove svobode in določanju ter zaščiti človekovih pravic. Svobodo omejujejo pisana (ustava in zakoni) ter nenapisana (norme in vrednote) pravila, ki skupaj tvorijo režim. Politiki s svojim delovanjem določajo obe vrsti pravil, zato je odločitev, komu bomo podelili svoj glas in s tem legitimnost za odločanje, zelo pomembna. Obstaja namreč dokazana korelacija med karakterjem režima in karakterjem državljanov. Povedano drugače, bolj kot se politična oblast obnaša sovražno, izključujoče in koruptivno, bolj se tako vedejo tudi državljani.

Če pristajate na fašizem, ki v svojem temelju deli ljudi na vredne in ničvredne, ter ne izbira sredstev za politično prevlado vrednih nad ničvrednimi (da, tudi smrt), se slej ko prej lahko zgodi, da se znajdete v “napačni” skupini, torej skupini ničvrednih. Kriteriji fašizmov, po katerih ljudi uvrščajo med ničvredne, so namreč fluidni, določeni glede na to, kaj fašistični oblasti v tistem trenutku ustreza.

4) Kateri politiki izpostavljajo probleme, ki so relevantni, in rešitve, ki delujejo?

Antični in moderni politični filozofi so koncept političnega vodje razumeli zelo različno. Platon je politike razumel kot filozofe-kralje, ki se spoznajo na poezijo, matematiko in metafiziko. Machiavelli jih je videl kot ljudi, ki morajo biti sposobni izvrševati zlobna dejanja zavoljo višjih ciljev skupnosti. Rousseau je politike razumel kot tiste ljudi, ki so s svojim delovanjem sposobni spreminjati naravo in miselnost ljudi, Hobbes pa je politike videl kot birokrate brez obraza. Verjetno najboljšo definicijo politikov je podal Aristotel, ki politiko dojema kot praktično dejavnost reševanja družbenih konfliktov, za katero človek potrebuje praktičen razum in smisel za deliberacijo. Politiki so državljani, ki v sistemu državnih institucij prevzemajo vodstvene vloge in v okviru svojih kognitivnih sposobnosti delujejo v dobro skupnosti.

Za dobrega politika je torej ključno, da zna prepoznati probleme, s katerimi se neka politična skupnost spopada, ter vodi proces deliberativnega iskanja rešitve, ki je ob čim večjem možnem konsenzu članov skupnosti sprejeta, implementirana in vodi do rešitve problema.

Specifika demagoških politikov je, da ustvarjajo konflikte in probleme, ki jih v družbi sploh ni ali pa obstajajo latentno, saj jim javna percepcija o obstoju nekega problema oz. konflikta koristi pri mobilizaciji volivcev. Marsikateri politik pa pravilno identificira realen problem družbe, vendar so se rešitve, ki jih predlaga, bodisi v preteklosti bodisi v drugih državah že izkazale kot neuspešne.

5) Katera politična stranka ima kompetentne kadre, ki so se zmožni dostojno boriti za moj interes?

Sam politični vodja ne more doseči nobene spremembe, če nima za seboj kompetentne ekipe, ki je sposobna prevzeti ključne položaje v različnih političnih institucijah in jih učinkovito voditi v okvirih in smeri skupne ideologije. Novi obrazi so vedno znova mamljiva ponudba na slovenskem političnem trgu, ampak vsem svežim strankam praviloma primanjkuje sposobnih kadrov, ki bi se spoznali na organizacijsko vodenje v političnih sistemih.

Kdo si zasluži naš glas?

Človeštvo se nahaja na točki preloma. Naslednjih nekaj let bo verjetno odločilo pot, ki jo bomo ubrali v 21. stoletju. Tehnološki in geopolitični premiki v zadnjem času nakazujejo možne smeri, tudi na naših politikih pa je, da v imenu suverene države zagovarjajo v prihodnost usmerjene interese družbe, ki bodo služili Sloveniji, Evropi in človeštvu kot celoti. V kolikor do nedelje ne boste prišli do zadovoljivega odgovora na vprašanje, komu nameniti svoj glas, se vseeno odpravite na volitve in oddajte neveljavno glasovnico. S tem boste politiki dali vedeti, da vam je mar za to državo in demokracijo, le kandidat oz. politična stranka, s katero bi se lahko poistovetili in ji zaupali, trenutno na političnem trgu ne obstaja.