»Vsaj 40% vseh podjetij bo propadlo v naslednjih 10 letih, če ne bodo ugotovila, kako spremeniti celotno podjetje z namenom prilagajanja na nove tehnologije.« (John Chambers, Cisco).

Za veliko večino pandemij v človeški zgodovini je značilno, da so katalizator inovacij in pospeševanja sprememb, kar lahko opažamo tudi pri aktualni krizi, povezani s pandemijo novega koronavirusa. Družbene, kulturne, moralne ter poslovne vrednote, ki so se vzpostavljale zadnjih nekaj desetletij, so tako že na udaru sprememb, ki jih povzroča trenutna pandemija, vprašanje pa je, kako intenzivne in globoke bodo te spremembe in ali lahko obstoječa družbena ureditev vse to prenese.

Eno izmed najpomembnejših področij, ki doživlja spremembe, je uporaba digitalne tehnologije, ki je s tehnološkega vidika sicer zrela za uporabo, a je do sedaj manjkal vzvod, ki bi pripeljal do širše družbene uporabe. Trenutna pandemija pospešuje ravno to – prilagajanje in pospeševanje uveljave digitalne tehnologije v širši družbi z namenom njene uporabe v vsakdanjem življenju. Digitalizacija je sicer proces, ki je v družbi prisoten in aktiven že vsaj dve desetletji, z digitalno transformacijo pa se že aktivno ukvarjajo številne globalne korporacije ter vizionarski podjetniki, ki se zavedajo digitalne disrupcije, ki jo digitalizacija povzroča. Prepoznavajo tudi končni cilj ter nagrade, ki jih prinaša dosega tega cilja.

V zadnjih nekaj letih se količina znanstvene in strokovne literature na temo digitalizacije, digitalne transformacije ter disrupcije izjemno povečuje, saj digitalna tehnologija pronica čedalje globlje v same družbene strukture. Nekdaj dominantna analognost se tako pospešeno umika digitalnosti. Zaslediti je bilo moč napovedi in projekcije, ki so izpostavljale digitalno disrupcijo – povečanje produktivnosti, stroškovne učinkovitosti, globalne povezanosti, okoljske trajnosti ter seveda upad stroškov, predvsem na račun avtomatizacije ter digitalizacije ponavljajočih se delovnih procesov, kar v praksi pomeni nadomeščanje človeka na delovnih mestih, kjer lahko delovne procese izvaja tehnologija. To sicer ni nič novega, saj tehnologija počasi, a vztrajno nadomešča človeka kot ključni člen v proizvodnem procesu že od industrijske revolucije dalje, a takšne spremembe se ponavadi dogajajo na obdobje vsaj nekaj desetletij.

Digitalna disrupcija, ki jo pospešuje pandemija novega koronavirusa, pa je nekaj novega, povsem neobičajnega in neusmiljenega, ki je v vsega nekaj mesecih zrušila več desetletij stare paradigme ter jih nadomestila z novimi, ki jih večina populacije pač ne more tako hitro in učinkovito sprejeti. Kot primer velja izpostaviti koncept dela od doma (ang. Work from home; WFH). Delo od doma je v zadnjih nekaj letih v porastu, tako na račun digitalne infrastrukture, ki takšno delo omogoča, kot tudi na račun novih poslovnih modelov, storitev in produktov, pri katerih je mogoče delovne procese izvajati od doma. Tako poslovni sektor kot tudi država sta se pričela zavedati pomembnosti tovrstnega načina dela ter ga ustrezno umeščati v javne ter druge politike, ki tlakujejo družbene ureditve.

A pandemija novega koronavirusa je zaradi vsesplošne družbene izolacije naredila delo od doma v marsikaterem sektorju edino normalno opcijo in s tem novo normalo. Koncept dela od doma bo privedel do neštetih sprememb tako na delovnem mestu, kot tudi doma. Spremembe bodo imele izjemen vpliv npr. na timsko delo, produktivnost, sodelovanje in komunikacijo. Še posebej pomembne pa so sprva nevidne posledice, ki bodo korenito spremenile način ter potek zasebnega oz. družinskega življenja. Z obstoječo organizacijo dela se je namreč vzpostavilo ravnotežje med zasebnim in poslovnim, ki jasno razmejuje enega od drugega. To ravnotežje je sedaj porušeno, saj delo od doma prinaša nove oblike stresa, medsebojnega prilagajanja in obremenitev za poslovne in zasebne partnerje. Prostorska dimenzija tako po eni strani povsem izgublja na pomenu in postaja čedalje bolj nepomembna, kar je ključna lastnost digitalnega – spreminja pomen časovne ter prostorske dimenzije, a po drugi strani izpostavlja pomen prostora kot enega izmed glavnih dejavnikov našega psihofizičnega počutja.

Čeprav koncept dela od doma poznamo že kar nekaj časa, je prilagajanje na takšen način dela lahko izjemno naporno, saj spreminja ustaljene in predvidljive ritme, s čimer posega v že tako razširjen konformizem 21. stoletja. Ta odpor do sprememb, ki preko strahu pred njimi vodi do sprejemanja neracionalnih individualnih in kolektivnih odločitev pa je tisti, ki dejansko krepi posledice digitalne disrupcije. Kot je zapisal Yuval Noah Harari v izvrstni knjigi Homo Deus, zadnji vlak napredka odhaja s postaje, imenovane Homo Sapiens. Tisti, ki bodo ta vlak zamudili, ne bodo nikoli dobili druge priložnosti. Če želite sedeti na tem vlaku, potem je nujno razumevanje tehnologije 21. stoletja, pri tem izpostavi moč biotehnologije in računalniških algoritmov.

A kompleksnost se tukaj šele dobro prične, saj bomo občutili (ne)posredne posledice digitalne disrupcije v prav vseh segmentih svetovne ekonomije. Za lažjo predstavo – storitvam in produktom, namenjenim podpori delu od doma, bo tržna vrednost eksplodirala, kakor se je zgodilo v primeru aplikacije Zoom, medtem, ko bo tržna vrednost produktov, vezanih na obdobje pred pandemijo, kakor so fosilna pogonska goriva, strmoglavila. Padci cen nafte to potrjujejo. Razloge je vedno mogoče najti v ponudbi in povpraševanju.

Obseg globalne mobilnosti je verjetno na najnižji točki po 2. svetovni vojni. V letalski industriji takšnega upada potnikov v vsej zgodovini obstoja še ni bilo, zato je tudi logično, da je povpraševanje po fosilnih gorivih upadlo, čemur je sledil največji padec cen nafte v zgodovini. Kakšne bodo posledice za svetovno ekonomijo, še ni povsem jasno, a zagotovo bodo velike, večje od tistih leta 2008, saj proračuni številnih držav temeljijo na mednarodnih cenah sodčka nafte. Nekateri analitiki že napovedujejo, da bo preboj alternativnih, predvsem električnih virov energije še hitrejši in izrazitejši – vprašanje pa je, ali bo tudi okoljsko trajnejši?

To bo seveda odvisno tudi od dogajanja v ostalih panogah industrije, kakor je npr. turistični sektor, za katerega projekcije kažejo, da si ne bo opomogel vsaj še eno do dve leti, kar pomeni, da je z masovnim turizmom, kot ga poznamo, konec. Za tiste, ki iščejo bližnjice, bo to priložnost za optimiziranje stroškov na račun nadaljnje degradacije okolja, saj manj turistov pomeni manj nadzora, medtem, ko je to za tiste, ki se poslužujejo inovativnosti, to odlična priložnost za razvoj novih poslovnih modelov ter novih turističnih izkušenj in izkustev, temelječih na uporabi tehnologije razširjene resničnosti (ang. Expanded reality – XR), s čimer bodo postavljeni zametki nove vrste globalizacije, in sicer digitalne globalizacije. Med ključnimi globalnimi akterji sta zagotovo Savdska Arabija in Kitajska, ki v zadnjih letih in z načrti v prihajajočem desetletju izvajata daleč največji tehnološki in energetski prehod na svetu. Po teh dveh državah se bo najverjetneje zgledoval ves preostali svet v razvoju, vključno z Indijo ter Afriko. Moralna preizpraševanja so torej naslednja stvar, ki jih pandemija novega koronavirusa v kontekstu digitalne disrupcije prinaša.

Zaradi reorganizacije dela, tudi v kontekstu poslovnih interakcij in sodelovanja, bomo pričeli ponovno razmišljati tudi o poslovnih nepremičninah ter o njihovi umestitvi v okolje. Temu primerno se bo prilagodila tudi cenovna politika mest, v kontekstu vrednosti storitev, produktov, izdelkov in nepremičnin. Zmanjšan obisk restavracij, gostiln, telovadnic, nakupovalnih središč bo prav tako vodil do ponovnih razmislekov o prostorskem urbanizmu ter načrtovanju razvoja mest in skupnosti prihodnosti – menim, da bo ravno ta pandemija omogočila razvoj resničnih pametnih mest, vasi in skupnosti.

Za konec velja izpostaviti še reorganizacijo procesa učenja, ki je tesno povezan s procesom dela. Kjer se reorganizira in spremeni eden, se reorganizira in spremeni tudi drugi, saj sta med seboj povezana procesa, ki drug drugega silita v modernizacijo. Z oddaljenim načinom dela se bo okrepil tudi oddaljen način učenja, kar prinaša številne posledice za izobraževalne institucije, sama mesta ter seveda tudi za družine. Oddaljen način učenja bo namreč izrazito vplival na socio-ekonomski položaj družin, v kolikor ne bo potrebe po najemu drage nepremičnine v mestu, kjer potekajo izobraževalni procesi, plačilu stroškov prevoza ter drage prehrane. Na videz mogoče nedolžne spremembe, ki pa bodo spremenile temelje družbene podstati.

Pandemija novega koronavirusa je sprožila val inovacij, namenjenih novemu načinu življenja in dela. Povsem verjetno je, da bodo zgodovinarji v bližnji prihodnosti označili pandemijo koronavirusa Sars-Cov-2 kot tisti zgodovinskih dogodek, ki velja za iskro dolgoročnih družbenih sprememb, upajmo, da v pozitivno smer. Zato je tudi tokrat na mestu poziv državi, da zagotovi ustrezne razmere v okolju, ki bodo omogočale izkoristek inovativnega potenciala slovenske družbe. Na področju prihajajočih digitalnih tehnologij velja Slovenija za globalno velesilo in skrajni čas je, da država podjetnikom in Sloveniji omogoči razvojni preboj na tem področju.