Legalnost in legitimnost zračnih napadov v Siriji

Več kot sedem let trajajoče vojne v Siriji, v kateri je umrlo preko pol milijona ljudi, več milijonov ljudi pa je bilo prisilno in nasilno razseljenih, še zdaleč ni konec. ZDA, Velika Britanija in Francija so v soboto napadle tri položaje v Siriji, in sicer poslopja v bližini Homsa in Damaska, povezana s proizvodnjo kemičnega orožja. Glavni razlog za vojaški napad je po trditvah Pentagona ponovna, še vedno domnevna, uporaba kemičnega orožja režima Bašarja Al Asada v Dumi 7. aprila, ki je ranila okoli 500 ljudi. Sirski predsednik Al Asad odgovornost za napad s kemičnim orožjem zavrača, inšpektorji Organizacije za prepoved kemičnega orožja (OPCW) pa s preiskavo še niso pričeli.

Raketni napad predstavlja največje posredovanje Zahodnih držav proti sirskemu režimu (in zaveznici režima Rusiji) do sedaj. Z raketnimi napadi kaznovalno-opozorilne narave naj bi zaveznice želele obraniti globalna pravila in standarde, zmanjšati zmogljivosti sirskega režima za uporabo kemičnega orožja, ga odvrniti od takšnih zločinov v prihodnje in zaščititi sirsko prebivalstvo pred ponovnimi napadi s kemičnim orožjem.

Poleg tega je bil namen vojaške akcije Sirijo prisiliti v spoštovanje njenih obveznosti, ki izhajajo iz Konvencije o prepovedi kemičnega orožja (1993/1997). Sirija se je konvenciji, ki prepoveduje razvoj, proizvodnjo, kopičenje zalog in uporabo kemičnega orožja ter ima danes 192 podpisnic, pridružila leta 2013 v sklopu diplomatskega dogovora, po tem, ko je uporaba kemičnega orožja v Alepu in drugod v Siriji prvič šokirala mednarodno skupnost. Sirija pa ni kršila le Konvencije o prepovedi kemičnega orožja, temveč tudi mednarodno humanitarno pravo (npr. Haaške konvencije) in obveznosti, izhajajoče iz Resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov (VS ZN) 2118 (2013). Resolucija VS ZN 2118 je uporabo kemičnega orožja razglasila za ogrožanje mednarodnega miru in varnosti, vsem akterjem v Siriji strogo prepovedala kakršno koli uporabo, ohranitev, razvoj ali skladiščenje kemičnega orožja ter zagotovila uničenje sirskega kemičnega orožja pod nadzorom OPCW. Vsebovala je tudi določilo, da bo neskladnost ravnanj z resolucijo povzročila izvršitev VII. poglavja UL ZN – čeprav bi takšno vojaško silo VS ZN moral potrditi z novo resolucijo.

Vendar pa do nove resolucije s takšnim določilom o avtorizaciji vojaške sile s strani VS ZN ni prišlo. Ker so ZDA, Velika Britanija in Francija zračne napade izvršile brez avtorizacije VS ZN, nas je v legalnem smislu ta napad vrnil v čas pred Ustanovno listino ZN (UL ZN). Kljub temu, da uporaba kemičnega orožja predstavlja grožnjo mednarodnemu miru in varnosti, ne upravičuje neavtoriziranega vojaškega napada. Prepoved uporabe sile velja v sodobnem mednarodnem pravu za kogentno normo in izhaja iz UL ZN (2(4). člen), pozna pa le dve izjemi: 1) ukrepe avtorizirane s strani VS ZN za ohranitev oz. zagotovitev mednarodnega miru in varnosti, kadar presodi ali ugotovi, da so nevojaška sredstva nezadostna (42. čl. UL ZN), ter 2) individualno ali kolektivno samoobrambo ob morebitnem oboroženem spopadu (51. čl. UL ZN). Takšna ureditev je namenjena zagotovitvi, da sila ne bo uporabljena kot rutinsko orodje mednarodne politike, povračilni ukrepi in lekcije pa so tako strogo prepovedani. V primeru Sirije lahko obe izjemi izločimo. Nacionalna varnost držav, vpletenih v napad, ni bila ogrožena, prav tako pa ni nobenih dokazov, da naj bi se Sirija pripravljala na napad na ZDA, Francijo ali Veliko Britanijo (ali katero drugo državo zaveznico), kar onemogoča sklicevanje na samoobrambo. Poleg tega pa VS ZN ni odobril nikakršne kolektivne akcije napram sirskemu režimu, zaradi česar lahko sklenemo, da gre v primeru raketnih napadov na Sirijo za jasno kršitev UL ZN in mednarodnega prava.

V času reševanja sirske krize je sicer prišlo do poskusov vzpostavitve mednarodnih misij, ukrepov ali multilateralnih sankcij, a je bila večina takšnih poskusov blokirana s strani Rusije. Rusija je od leta 2011 pri obravnavi sirskega konflikta pravico do veta uporabila kar dvanajstkrat(1), pri tem pa se je še posebej sklicevala na suverenost, načelo nevmešavanja v notranje zadeve in ozemeljsko celovitost. Po mnenju Rusije (in velikokrat tudi Kitajske) lahko mednarodna skupnost na Sirijo vrši le politični pritisk s ciljem pripeljati sprte strani za pogajalsko mizo, ne more pa se neposredno vmešavati ali celo pomagati doseči spremembo režima v Siriji. Zaradi takšnih političnih delitev in različnih interesov držav, VS ZN do danes ni mogel sprejeti nobene ostrejše odločitve, prav tako pa razen cilja poraziti IS mednarodna skupnost ni dosegla nobenega drugega sporazuma o tem, kako zaščititi civiliste v Siriji. Ena izmed pravic VS ZN, izhajajoča iz VII. poglavja UL ZN, je namreč tudi avtorizacija neprisilnega ali prisilnega posredovanja z namenom zaščititi prebivalstvo pred hudimi kršitvami temeljnih človekovih pravic, v primerih ko jih lastna država ne zmore ali ne želi zaščititi, ali pa v njih celo sodeluje.

V devetdesetih letih dvajsetega stoletja je obveljalo prepričanje, da imajo države v primeru obsežne humanitarne krize, predvsem v primeru hudih kršitev človekovih pravic, pravico posredovati v notranje zadeve tuje države. Človekove pravice so postale legitimno orodje intervencij in priča smo bili porastu humanitarnih intervencij. Vendar pa je zaradi možnosti izkoriščanja posredovanja v namene zasledovanja lastnih interesov ta koncept v mednarodni skupnosti zelo kmalu postal sporen, kontroverznost pa je eskalirala leta 1999 v primeru enostranskega posredovanja na Kosovu, ki ni bilo avtorizirano s strani VS ZN. Ker so humanitarne intervencije izgubljale legitimnost in so se države vse bolj sklicevale na suverenost ter prepoved vmešavanja v notranje zadeve, je Mednarodna komisija za intervencijo in državno suverenost (ICISS) razvila koncept ‘odgovornost zaščititi’ (Responsibility to Protect – R2P), ki je dobil uradno potrdilo na svetovnem vrhu ZN leta 2005 (Resolucija GS ZN 60/1 2005) in ki mednarodni skupnosti nalaga odgovornost zaščititi v primerih množičnih grozodejstev, kadar neka država ni zmožna ali ne želi zaščititi človekovih pravic svojih prebivalcev. Glede na nenadzorovan, vsesplošen in izjemno hud učinek kemičnega orožja, ter glede na nezmožnost sirskega režima, da zaščiti svoje prebivalce, napadi s kemičnem orožjem nad civilisti ponujajo zelo jasen povod za uporabo R2P doktrine. Odgovornost zaščititi je sicer bila v središču mednarodne razprave o odzivu na množična grozodejstva v Siriji, vendar pa je VS ZN, zaradi nestrinjanja o vzroku krize, načinih razrešitve, razmerju med načeloma suverenosti in odgovornosti zaščititi, strateških interesov in specifične regionalne dinamike, že dalj časa paraliziran.

ICISS je v poročilu naslovila tudi pomembno vprašanje, kaj storiti, kadar VS ZN ne avtorizira posredovanja, predvsem zaradi uporabe veta ene od stalnih članic, čeprav gre za ekstremni primer humanitarne katastrofe, ki vključuje množična grozodejstva. Kot alternativni možnosti je izpostavila a) pridobitev potrditve velike večine držav članic v GS ZN, ki bi zagotovila visoko stopnjo legitimnosti za posredovanje ter spodbudila VS ZN, da ponovno premisli svojo odločitev, ali b) odobritev s strani regionalne ali subregionalne organizacije, ki deluje v okviru območja, znotraj katerega je zaprošeno za posredovanje (ICISS 2001, xii–xiii, 50–55). ZDA, Velika Britanija in Francija se do danes niso poslužile nobene od dveh alternativ. Izpostavile pa so, da je glede na zgodovino napadov s kemičnim orožjem v Siriji zelo verjetno, da bi se takšni napadi pojavljali tudi v prihodnje, in ker je VS ZN blokiran, jim za zaščito civilnega prebivalstva ne preostane drugega, kot uporaba sile. Napad po trditvah ZDA in zaveznic ni bil usmerjen na sirski režim in ni predstavljal posredovanja v državljanski vojni, temveč je bil omejen zgolj na uničenje zmogljivosti kemičnega orožja v Siriji ter posledično zaščito civilistov, vendar to kljub morebitni legitimnosti napada ne pripomore k legalnosti le-tega. Takšno legitimno protipravnost smo v preteklosti že videli. Poleg neavtoriziranega humanitarnega posredovanja na Kosovu leta 1999, ki je bilo označeno kot ‘legitimno, a nelegalno’, sta bila med drugim kritizirana tudi napad na iraški jedrski reaktor Osirak, ki ga je z namenom t. i. preprečitve proizvodnje jedrskega orožja izvedel Izrael leta 1981, ter ameriški napad na domneven objekt hrambe kemičnega orožja v Sudanu leta 1998.

Enostranske vojaške akcije brez avtorizacije VS ZN tako vsakič znova vzbujajo skrb, da gre za zasledovanje lastnih interesov in igro moči v imenu varstva človekovih pravic. V luči zračnih napadov na Sirijo je jasno, da je mednarodni režim za varstvo človekovih pravic inkorporiran v globalni sistem, ki mu še zmeraj dominirajo politika moči, zasledovanje interesov in državna suverenost. Politična blokada ZN pri iskanju rešitev za sirsko krizo nedvomno odraža trenutno realnost – vse ostrejšo napetost med Vzhodom in Zahodom -, vendar pa nedolžni civilisti ne bi smeli biti tisti, ki plačajo ceno geostrateških spopadov in bojev egov. Več kot sedemletna državljanska vojna žal ne popušča, ponavljajoči se neuspehi reševanja pa pričajo ne le o kompleksnosti sirskega konflikta, temveč tudi o pomanjkljivostih mednarodnega režima za varstvo človekovih pravic. V Siriji smo namreč kljub obstoju obsežnega mednarodnega režima za varstvo človekovih pravic (načel, pravnih norm, nadzornih teles, mehanizmov in sankcij) še vedno priča hudim in sistematičnim kršitvam temeljnih (!) človekovih pravic, enotne in učinkovite rešitve za zaščito civilnega prebivalstva pa še ni na vidiku.

1. Predlog resolucije VS ZN S/2011/612; S/2012/77; S/2012/538; S/2014/348; S/2016/846; S/2016/1026; S/2017/172; S/2017/315, S/2017/884, S/2017/962, S/2017/970, S/2018/321.

VIRI:

Falk, Richard. 2008. Humanitarian Intervention: Imperatives and Problematics. V Human Rights: Critical Concepts in Political Science; Volume III, ur. Richard Falk, Hilal Elver in Lisa Hajjar, 311–329. Oxon: Routledge.

ICISS – International Commission on Invervention and State Sovereignty. 2001. The Responsibility to Protect: Report of the International Commission on Intervention and State Sovereignty. Ottawa: International Development Research Centre.

Konvencija o prepovedi razvoja, proizvodnje, kopičenja zalog in uporabe kemičnega orožja ter o njegovem uničenju – Convention on the Prohibition of the Development, Production, Stockpiling and Use of Chemical Weapons and on their Destruction. 1993. Podpisana 13. januarja 1993 v Parizu, v veljavi od 29. aprila 1997.

Resolucija Generalne skupščine Združenih narodov št. 60/1 o poročilu svetovnega vrha Združenih narodov 2005. 2005. Sprejeta 24. oktobra.

Resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov št. 2209 o situaciji na Bližnjem vzhodu. 2015. Sprejeta 6. marca.

Ustanovna listina Združenih narodov – Charter of the United Nations, podpisana 26. junija 1945 v San Franciscu, v veljavi od 24. oktobra 1945.

Weiss, G. Thomas, David P. Forsythe, Roger A. Coate in Kelly-Kate Pease. 2017. The United Nations and Changing World Politics, 8. izdaja. Boulder: Westview Press.