Liberalizem in njegov avtoritarizem

Zahodna, oziroma evropska intelektualna tradicija generalno govori zgodbo liberalizma. Govori zgodbo posameznika, katerega svobodo (ki naj bi bil njegov ultimativni cilj) so omejevali razni njemu zunanji faktorji kot so politična moč, oblike tradicije in v nekaterih primerih narava. Govori zgodbo posameznika, ki je inherentno enak z drugimi. Posameznika, ki je kategorično ločen od njegove širše skupine in ima vnaprej dane »človekove pravice«. Vendar posameznika, ki se po svobodni volji povezuje v od njega večje kolektive.

Te ideje so skozi krščansko misel, renesanso, razsvetljenstvo itd. pridobivale današnjo obliko in postale najbolj elementaren del moralnega razmišljanja evropskega človeka. Vsako gibanje, ideologija, politična stranka ipd. je moralo – če je želelo biti relativno uspešno – vase inkorporirati vsaj del te moralne senzibilnosti.

Vendar ali je verzija liberalizma, ki smo jo z različno hitrostjo in v različnih odstotkih ponotranjili vsi Evropejci (če ne prej pa še toliko bolj, ko je ideologija liberalizma v 20. stoletju slavila proti fašizmu in komunizmu) – ter verzija liberalizma, ki je morda celo edini legitimni in smiseln naslednik krščanstva kot evropskega moralnega in politično filozofskega sistema – še vedno verzija z največjo politično močjo? Ali pa je njeno mesto prevzela njena herezija, na katero večino ljudi ni niti pristalo, v katero niti najbolj ne veruje in ki ultimativno tudi škoduje prav tem ljudem, katerih naj bi bila predstavnica?

Liberalizem, ki je iz evropskega človeka ustvaril (ali pa vsaj k temu stremel) svobodno, avtonomno, k egalitarizmu orientirano bitje, je danes vedno bolj postal sinonim za dve njegovi perverziji, ki se na površju zdita diametralno nasprotni, v resnici pa se medsebojno napajata in paradoksalno vodita k samemu nasprotju liberalizma in njegovih vrednot.

Prva perverzija, ki se brezskrupolozno ponaša kot liberalizem, je tako imenovani »crony« kapitalizem, za njegove bolj »leve« kritike, neo-liberalizem. Pod pretvezo liberalne ideje ekonomskih svoboščin, oziroma prostega trga, so njegovi nosilci spretno navigirali skozi kompleksne politične, družbene in zgodovinske pogoje, ter si izborili absolutni monopolski status v naši družbi. 

Multinacionalne (Zahodne) megakorporacije kot so Google, Facebook, Amazon, Apple, Exxon Mobil ipd., so postale monopolistične v svojih panogah, medtem ko so največje (Zahodne) banke kot so Bank of America, Deutsche Bank, JP Morgan ipd., nedvoumno prevzelo kontrolo nad našimi finančnimi trgi in s tem posredno nad našimi življenji. Še večjo mero centralizacije prinaša dejstvo, da si največji delež delnic v večini teh korporacij in bank lasti majhno število megaskladov kot so BlackRock, The Vanguard Group ipd., katere bi malo ljudi poznalo po imenu, kljub temu pa so po svoji funkciji v naših družbah tako imenovan »power behind the throne«.

Ta verzija liberalizma je skozi leta po svoji težnji iz Zahodnega človeka ustvarjala individualističnega potrošnika, identitetno in interesno ločenega od vsake družbene strukture, ki bi »kapitalu« onemogočala, da iz njega izvleče največji možni izkupiček – tako v obliki delovne sile kot potrošnje (večinoma) hedonističnih ali materialnih dobrin, ki mu jih je »kapital« prodajal.

Druga perverzija liberalizma je to kar danes (predvsem njegovi bolj »desni« kritiki) imenujejo »woke« liberalizem. Ta je ponesel projekt liberalizma v razne ekstreme, ko je konceptualno popolnoma ločil posameznika od nekaterih identitet, ki mu jih je pripisovala tradicija (npr. spol) in efektivno na njega naložil breme izgradnje identitete, ki je v mnogih ozirih lahko popolnoma neodvisna od uveljavljenih družbenih kategorij. Egalitarno noto liberalizma je v tem smislu popolnoma radikaliziral, ko je implicitno priznal vse identitete kot enako veljavne in podvržene kreativnosti in avtonomni svobodni odločitvi posameznika.

Aplikacijo te »woke« mentalitete lahko vidimo tudi z relativizacijo koncepta državljanstva. Nabor možnih odgovorov na vprašanje, kaj pomeni biti član neke skupine se že vedno bolj vleče v neskončnost, do momenta, ko skupina kot taka postane prazen pojem in posameznik postane edini možen predmet obravnave. Prav ironično pa »woke« ideologija, nekoliko samo-kontradiktorno, na drugih področjih prisega na bolj kolektivistično mentaliteto, v nasprotju z individualizmom izvirnega liberalizma, torej s formo v kateri smo ga intuitivno prevzeli. Družbo vidi na podlagi raznih »zatiranih« in »zatiralskih« skupin, v katere je posameznik rigidno ujet in katere ga definirajo. 

Toda ti veji »liberalizma«, ki ju radi uvrščamo na nasprotni strani političnega spektruma (prva bolj »desna«, druga bolj »leva«), danes delujeta v tandemu, kjer sta skupaj monopolizirali naše družbe in postali združeni kulturni ter politični hegemon. Nosilci prve veje liberalizma, ki smo jo opisali, uporabljajo »woke« liberalizem za moralno in filozofsko samo-legitimacijo (zato povezovanje korporativnega sveta z »woke« sporočili), ter nadaljevanje njihovega projekta individualizacije človeka v atomiziranega potrošnika brez večjih kolektivnih lojalnosti. 

Vendar pa takšni manifestaciji liberalizma, ki imata nedvomno marsikaj skupnega s projektom liberalizma iz razsvetljenstva, nista to kar smo kot Evropejci prevzeli kot naš liberalizem. »Naš liberalizem« temelji na prosti asociaciji posameznikov, ki po svoji svobodni volji tvorijo in ustvarjajo lojalnost do raznih kolektivov (ki so ponavadi že pred njimi ustvarjeni). Po svoji svobodni volji dajejo interese kolektiva nad interese samega sebe in enakovredno vstopajo v njih. Tak liberalizem ne podpira radikalnega individualizma, vendar zdravo mejo med individualno in kolektivno identiteto posameznika.

Tako neo-liberalizem kot »woke« liberalizem ne prinašata liberalno avtonomijo od avtoritarne politike, tradicije ipd., temveč ustvarjata lastno avtoritarno politiko in tradicijo, ki radikalno napada že dolgo etablirane družbene strukture v katere smo zgodovinsko vstopali. Naša liberalna kultura podpira idejo posameznika, kateremu kot predpogoj moralnega obnašanja zagotavlja svobodo od zunanjih sil. Naša družba se tretira kot asociacija posameznikov z enakovredno osnovo. Vendar naša liberalna intuicija ne podpira človeško atomizacijo, radikalno individualizacijo, radikalno substitucijo nekaterih družbenih struktur in avtoritarno promocijo le teh, kot smo danes vajeni. 

Seveda je treba poudariti, da izvirni liberalizem o katerem govorimo morda ni zmožen popolnoma neodvisnega obstoja in lahko obstaja le v kombinaciji z drugimi (morda njemu relativno kontradiktornimi) kulturno-političnimi silami Človeške družbe in njihove kulture so preveč kompleksne, da bi jih reguliral le en nabor idej. Kljub temu pa je pomembno, da se kot ideal družbe ne povzdiguje nabor idej, v katerega večina ljudi ni bila socializiranih. Moralnega in filozofskega okvirja sodobnega evropskega človeka ne tvorita ne neo-liberalizem, ne »woke« liberalizem, še manj pa njun ad hoc agregat.