Ena najeklatantnejših hipotez o družbenih konfliktih je izpeljana iz teorije o relativni deprivaciji kot krizi alokacije družbenih resurov. Ta hipoteza temelji na predpostavki, da je alokacija resursov najstarejši in najpomembnejši vir konfliktov v družbi. Občutek relativne deprivacije določenih družbenih skupin izhaja iz nepravične razdelitve materialnih dobrin, ki je značilna praktično za vse družbe v razvitem svetu. Občutek relativne deprivacije je vedno znak globljih fraktur v družbeni strukturi in uvertura v globlji notranje-družbeni konflikt, ki ne meri le na zaščito interesov posameznika, ampak na raven sprememb v celotnem političnem sistemu.
V novih demokracijah Srednje in Vzhodne Evrope (SVE) so bile neposredno po padcu totalitarnega režima leta 1989 linije družbenih razcepov precej nejasne. Uničenje zasebne lastnine tekom komunistične dobe je v novih demokracijah onemogočilo zgodnjo polarizacijo vzdolž razcepa delo – kapital. Razcep delo – kapital se je po spremembi režima pojavil v prikriti obliki, saj v postkomunističnih državah niso obstajale strukturne predpostavke za popolno manifestacijo dveh velikih družbeno-političnih razcepov, značilnih za moderne zahodne demokracije. Pojavili so se etnični in ideološki razcepi, ki po drugi strani nikoli niso bili značilni za zahodne konsolidirane demokracije.
V strankarskih sistemih vzhodnoevropskih držav po letu 1989 je delavstvo izgubilo svoje predstavnike. Socialistične in socialdemokratske stranke niso bile nič drugega kot preimenovane komunistične stranke, ki jih je vsrkaval vrtinec propadanja socializma. Dejstvo, da so te stranke zanemarjale predstavništvo interesov delavstva, je bila verjetno največja napaka v konsolidaciji demokratičnega sistema nasploh, tako v Sloveniji kot v celotni SVE. Primanjkovale so sile, ki bi demokratičnemu prehodu podale obliko družbene pogodbe na način, ki bi izključeval dvom, da gre le za predstavništvo interesov stare nomenklature.
Počasna, vendar nikoli dokončna erozija legitimitete nekdanjega komunističnega režima in zmaga opozicijskih strank na prvih večstrankarskih volitvah v Sloveniji leta 1990, zahtevata revizijo nekaterih poskusov pojasnjevanja demokratičnega prehoda. Najprej je treba opozoriti na iztrošenost tranzicijskega modela, ki spremembe v novih demokracijah definira izključno kot delo novih političnih elit. Predpostavka, da bo transformacija realsocialističnih sistemov prinesla afirmacijo meritokratskih kriterijev razvoja družbe in posameznika v njej, so se v preteklosti večkrat izkazali za napačne. Prav tako se je za napačno izkazala hipoteza, da je tranzicija tehnično vprašanje o tem, kako Slovenijo zgraditi v družbo tržnega gospodarstva, utemeljeno na zasebni lastnini, oziroma, kako vzpostaviti politični pluralizem na ruševinah avtoritarnega sistema.
Tip prehoda iz avtoritarnega v demokratični sistem, za katerega sta značilni hkratna demokratična dejavnost režima in opozicije, ne more pojasniti niti to zakaj se je legitimnost elementov komunističnega režima v Sloveniji v obdobju osamosvajanja ohranila oziroma celo povečala. Po mnenju nekaterih znanstvenikov takratna dogajanja v Slovenji veliko bolj kot tipu demokratične tranzicije ustrezajo tipu, ki ga Huntington definira kot transformacijo. Transformacijski tip prehoda v demokratično družbo ima pet faz. V prvi fazi se v avtoritarnem režimu pojavi skupina potencialnih voditeljev, ki najprej želijo demokratične reforme, v drugi fazi pa poskušajo prevzeti oblast. V tretji fazi se potem odločijo med stabiliziranjem liberalizirane avtoritarne politike in nadaljnjo demokratizacijo. Če se odločijo za nadaljevanje reform, si skušajo zagotoviti tako imenovano vzvratno legitimacijo, da bi nevtralizirali dogmatike, in tako v zadnji fazi kooptirajo opozicijo.1
Ključna posledica tovrstnega procesa prenove, ki poteka od znotraj, je, da legitimira novo politično ureditev, ki je nastala na stari, in retrospektivno legitimira staro politično ureditev zato, ker je proizvedla novo. Ta argument je ključen za razumevanje vprašanja legitimnosti zapuščine komunističnega režima in s tem tudi za razumevanje družbenih oziroma politično-ideoloških razcepov, vzdolž katerih poteka boj za oblast na volitvah v današnji Sloveniji.
Učinek vzvratne legitimacije odpira še eno veliko vprašanje, in sicer o kontinuiteti in zamenjavi elit.2 Ali etnični predznak ”slovenska” v tem primeru zagotavlja, da je politična elita v samostojni Sloveniji nastala kot rezultat naravnega procesa zamenjav znotraj družbene strukture (vključno z lustracijskimi postopki) ali gre za zamenjavo sistema brez zamenjave elit? Po mnenju znanstvenikov v Sloveniji nikoli ni prišlo do resne administrativne zamenjave elit. Del politične javnosti je vztrajal pri pripravi in implementaciji lustracijske zakonodaje po Češkem vzoru, drugi del pa je zagovarjal tezo, da se kadrovska struktura politične elite vzpostavlja in obnavlja ali zamenjuje na temelju izida volitev kot edinega rednega demokratičnega instituta.
Dostopne empirične raziskave o elitah v Sloveniji nam ne zagotavljajo enoumnega odgovora na vprašanje, ali je bila stopnja reprodukcije elit v samostojni Sloveniji majhna ali velika. Dejstvo, ki je v tem primeru veliko pomembnejše, je, da so tako stari kot novi pripadniki (politične) elite takoj dojeli, da delitev oblasti v samostojni državi ne poteka več po sistemu samoumevne hierarhične distribucije, ampak po kompetitivnem sistemu, v katerem so pomembni struktura političnega okolja, organizacijski viri za izvedbo volilne kampanje in dostop do najbolj branih, poslušanih in gledanih medijev. To pomeni, da je politična elita v Sloveniji z vpeljavo političnega pluralizma in sistema tekmovalnih volitev poskušala ohraniti svojo moč s pomočjo neposrednih vplivov na strukturo političnega tekmovanja.
Dva pola politične javnosti sta neposredno po osamosvojitvi oblikovala polariziran sistem, ki ni nastal le kot delitev na zastopnike lustracijskih stališč in njihove nasprotnike, ampak tudi na pripadnost liberalni (levoliberalni) in desni politični opciji po demokratičnem obratu. Ideološki razcep komunizem – antikomunizem je v istem obdobju postal prevladujoč razcep v strankarski areni in se je kazal kot konflikt med novonastalimi strankami in strankami, nastalimi s transformacijo družbeno-političnih organizacij. Gre za hierarhično najvišji politični razcep, ki predstavlja najbolj osnoven oziroma fundamentalen razcep, ki omogoča in transformira vse bodoče razcepe. Z drugimi besedami, vse delitve v slovenski politiki temeljijo na hierarhično najvišjem razcepu komunizem-antikomunizem. V odvisnosti od tega, katerem polu pripada stranka ali posamezni politik, lahko predvidimo njegova stališča do drugih (hierarhično nižjih) družbeno-političnih vprašanj.
Podatki zbrani v okviru mednarodnega projekta MARPOR kažejo na to, da se razlike med programi tako imenovanih ”levih” in ”desnih” strank v Sloveniji od leta 1996 konstantno manjšajo, kar odpira prostor za vedno večji pomen strateških in taktičnih potez (politične) elite oziroma strankarskih vodij in aktivistov na nacionalni in lokalni ravni.3 Z drugimi besedami; tisto, kar (vsaj hipotetično) vedno bolj šteje, je delovanje elite, katere učinke je vedno treba razumeti kot zadosti velike, da so v določeni časovni točki politično relevantni.
Ker v programskem smislu alternativa praktično ne obstaja (nobena ob političnih sil ni imuna na vplive neoliberalne paradigme), volilne tekme v Sloveniji potekajo na ravni institucionalnega razlikovanja med t. i. ”levimi” in ”desnimi”, ki v svoji (predvolilni) retoriki najraje uporabljajo sporočila, ki so nabita z emocijami oziroma sporočila, s katerimi najlažje mobilizirajo volivce. Pri tem se opirajo na fundamentalni razcep komunizem-antikomunizem, skozi prizmo katerega vse stvari postajajo veliko bolj enostavne. Najboljši primer je retorika, ki jo v političnem govoru uporablja del politične elite, ki se zavzema za ”drugo republiko”, pri čemer vztraja na poudarjanju pomanjkljivosti komunističnega režima in političnih simbolov, ki ga ponazarjajo (udbomafija, komunajzarji, Murgle itd.). Ista matrika je v času pred volitvami uporabljena tudi za oblikovanje sporočil, ki aludirajo na nezadovoljstvo in neurejeno stanje na različnih področjih (krivosodje ipd.). Gre za propagandni koncept, ki se zaradi jezikovne nedeterminiranosti, značilne za politiko4, odleplja v številne proliferacije, vse skupaj pa se manifestira v obliki permanentnega konflikta, ki oblikuje spodbudno okolje za manipulacijo s kontekstom in pomenom vsebine. V takšni situaciji niti zgodovina ni fiksna komoditeta, kar pomeni, da se jo da (za nazaj) spreminjati.
Absolutna dominacija neoliberalne paradigme, ki izključuje vsakršno idejo o možnosti alternativne ureditve družbe, nas je pripeljala v situacijo, v kateri se polje politične bitke ponuja kot trg, politiki pa kot nekdo, ki ponujajo sebe ali program svoje stranke. Politični akterji volivce najraje nagovarjajo s političnimi simboli, ki so nabiti s čustvenimi elementi, ki odsevajo njihove želje, strahove, pričakovanja in frustracije. Več kot je čustvenih elementov, na katerih temelji manipulacija, bolj ti prihajajo do izraza. Utvara postaja izjemno pomemben dejavnik politične izbire in je dejansko in taktično pomembnejša od same vsebine političnega programa. Ključno za uspeh na volitvah je ustvarjanje takšnih pogojev, da stranke v kampanjah lahko govorijo le o izbranih temah, pri katerih imajo prednost v odnosu do politične konkurence. To bo v veliki meri recept za uspeh tudi na prihajajočih državnozborskih volitvah.
Huntington, S. (1991) The Third Wave: Democratization in the Late 20th Century. Norman, Oklahoma: University of Oklahoma Press.
Kramberger, A. in Vehovar, V. (2000) Regime Change and Elite Dynamics in Slovenia During the 1990s: What Can the Elite Reproduction Rates Tell Us? Družboslovne razprave 16 (32-33): 143–180.
Glej Maksuti, A. (2016) Raznolikost volilnih kampanj in strategije političnih igralcev: doktorska disertacija. Ljubljana: [A. Maksuti].
Lupia, A. (2015) Uninformed: Why People Seem to Know So Little about Politics and What We Can Do about It. Oxford: Oxford University Press.
