Razpad Sovjetske zveze in komunističnega projekta v Evropi v letih 1989-1990 je pomenil začetek dobe v novejši svetovni zgodovini, ki jo je zaznamovala politična in ideološka zmaga kapitalizma. Številni teoretiki in politiki so takrat verjeli, da gre za zgodovinsko zmago kapitalističnega družbeno-ekonomskega sistema, ki je dokazal svojo civilizacijsko superiornost in nenadomestljivost. Ampak že po dobrem desetletju so na površino izplule strukturne slabosti in kontradikcije kapitalističnega sistema, ki so potencirane v njegovi neoliberalni varianti, ki je ukinila vse omejitve nebrzdanemu nagonu po maksimizaciji profita in akumulaciji bogastva. Dovolj zgovoren je podatek, da je leta 2000 v svetu 37.000.000 ljudi umrlo od lakote, 826.000.000 ljudi je trpelo od hude ali kronične podhranjenosti, pri čemer so na drugi strani finančne rezerve 374-ih največjih finančnih korporacij v le štirih letih zrasle za 555.000.000.000 dolarjev.[1]
Čeprav so apologeti neoliberalnega kapitalizma trdili, da je kapitalistični družbeno-ekonomski model potrdil svojo vitalnost, ker je brez globljih posledic preživel zadnjo globalno finančno krizo, so na dan prišle genetske slabosti sistema, ki ga iz krize ni izvlekel avtomatizem prostega trga ampak hitra in obsežna reševalna akcija države, ki smo jo (kako paradoksalno!) plačali davkoplačevalci. Po skoraj dveh in pol desetletjih se intelektualci vračajo na razpravo o relevantnosti socialistične ideje,[2] ki namesto zasebnim interesom in maksimizaciji dobička prednost daje družbenim interesom ter humanističnim in etičnim vrednotam, ki so osnova za alternativni model družbene ureditve. Počasi prihajamo do spoznanja, da ob koncu 20. stoletja ni bila premagana ideja socializma temveč njena napačna interpretacija in popačena implementacija. Širi se krog ljudi, ki razumejo pravilnost Marxove analize, kritike kapitalističnega sistema in humanistično bit njegove vizije družbene ureditve, v kateri bi morale prevladovati enakost, pravica, solidarnost in svoboda; družbene ureditve, v kateri bi delovno silo prenehali razumeti kot blago; družbene ureditve v kateri bi izginile razredne razlike ter degradacija in alienacija človeka kot svobodnega bitja.
Marksizem se je kot radikalno nova ekonomska in socialna doktrina pojavil na sredini 19. stoletja, ko je bila industrijska revolucija, utemeljena na racionalistični filozofiji Rene Descartesa, utilitarizmu Francisa Bacona, Smithovi laissez-fair teoriji ter izumu parnega (1765) in šivalnega stroja (1770), v Zahodni Evropi v polnem vzponu. Rezultat vzpona kapitalistične ekonomije je bilo neusmiljeno izkoriščanje novonastalega razreda mezdnih industrijskih delavcev, katerim so bile odvzete vse socialne in politične pravice.[3] Sočutje z revščino izkoriščanih delavcev je bil ključni motiv Karla Marxa, da vse svoje intelektualne kapacitete in politično delovanje nameni ekonomski in socialni osvoboditvi delavcev.
Najpomembnejši delež Marxovega znanstvenega dela je zajemal analizo in kritiko kapitalističnega ekonomskega sistema. Marx se je zavedal povezanosti ekonomskih procesov z razvojem tehnologije, z odnosi v družbi in politiki, s kulturno tradicijo, s stanjem in evolucijo individualne in kolektivne zavesti. Področje njegovega znanstvenega raziskovanja je zato poleg politične ekonomije zajemalo širši spekter drugih znanstvenih disciplin kot so sociologija, zgodovina, antropologija, psihologija, filozofija in tehnika. Takšen vsestranski holistični pristop v raziskovanju ekonomskih in družbenih fenomenov je bila glavna prednost Marxove znanstvene metode.
Karl Marx je prvi v zgodovini družbenih znanosti razumel in znanstveno utemeljil odločilno vlogo, ki jo ima tehnološki napredek, ne samo za gospodarski razvoj, ampak za razvoj človeštva in za evolucijo individualne in kolektivne zavesti. Čeprav je verjel, da je stopnja tehnološke razvitosti neke družbe osnovni dejavnik, ki vpliva na ekonomsko, družbeno, politično in kulturno strukturo in dinamiko družbe, Marx ni bil suženj ideje tehnološkega determinizma. Zavedal se je izjemne vloge idej, človekove zavesti in njegovega delovanja pri oblikovanju družbenega življenja. Vedel je, da so spremembe v družbi v skrajnji instanci odvisne od tehnološkega napredka in razvoja proizvodnih sil, ampak je prav tako vedel, da so spremembe v družbi uresničljive edino in samo če se jih ljudje zavedajo in jih želijo udejanjiti. Zavedal se je vloge neekonomskih in nematerialnih motivov v človeškem vedenju, in vloge motivov in smernic (ideologija, religija, dominantni sistem vrednot, tradicija, kultura) v dinamiki zgodovinskih procesov.
Marxovo tolmačenje historičnega materializma se bistveno razlikuje od enostranske stalinistične interpretacije, ki je ignorirala Marxovo stališče, da so v končni instanci ljudje, in ne stvari (proizvodna sredstva), neposredni gonilnik in izvajalec sprememb v družbi. Napačno tolmačenje Marxovega razumevanja zgodovinskega materializma v stalinistični verziji je vidno v razlagi odnosa med materialno proizvodnjo (baza) in družbenimi odnosi in kulturo (nadstavba). Stalinizem je temeljil na predpostavki, da so družbeni odnosi in kultura zgolj derivat materialne proizvodnje oz. avtomatska posledica gospodarske razvitosti. Na isti predpostavki temelji današnji kapitalizem, ki stalno gospodarsko rast vidi kot odgovor na vse probleme. Danes živimo v družbi, v kateri velja prepričanje, da nam bo proizvodnja hitrih in zmogljivih računalnikov (in dizajnerskih straniščnih ščetk), prinesla srečo in rešila vse naše probleme. Nasprotje tej razlagi, in avtentično Marxovo stališče, je, da družbeni in kulturni napredek ne izhajata neposredno iz materialne proizvodnje ampak nastajata vzporedno z njo, v neposrednem in medsebojnem delovanju in prežetosti.
Marxova osnovna teza je, da je proizvodnja presežkov (zahvaljujoč sposobnosti delovne sile), ki presegajo potrebe za lastno reprodukcijo, osnovna gonilna sila v kapitalizmu. Mezdni delavec prodaja svojo delovno silo lastniku tovarne/kapitala. En del delovnika dela za to, da preživi, drugi del delovnika pa namenja proizvodnji presežkov, ki si jih lasti lastnik kapitala. Proizvodnja presežkov tako na eni strani spodbuja neustavljivo akumulacijo kapitala, na drugi strani pa ustvarja vedno večje (včasih absolutno) osiromašenje večine delovnega prebivalstva. Ta neuravnoteženi nagon po nenehnem povečevanju dobička oz. kapitala obenem poganja tehnološki napredek, katerega latentna posledica je zmanjševanje potrebe po delovni sili glede na enoto proizvodnje, kar rezultira v armadi brezposelnih.
Koncentracija in centralizacija kapitala vplivata na vedno večjo ekonomsko in socialno polarizacijo družbe. Na enem polu se kopičita bogastvo in družbena moč v rokah majhnega števila ljudi (1%), na drugi strani pa se povečujeta revščina in socialna degradacija večine državljanov (99%). Človek je v kapitalizmu in liberalni demokraciji postal formalno svoboden (lahko izbere čips ali jogurt z okusom, ki si ga želi), v resnici pa ga je ta sistem pretvoril v blago, na način, da je degradiral njegovo človeškost. To, kar kot družba potrebujemo, je ”kolektivna svoboda” (J. P. Sartre), z doseganjem katere bodo vsi ljudje zares svobodni. Dehumanizacija in reifikacija človeka v današnjem kapitalizmu dosegata svoj vrhunec, ker je človek odtujen od sadov svojega dela. Njegovi proizvodi (blago, denar, kapital) se spreminjajo v samostojne sile, ki upravljajo z ljudmi, družbenimi odnosi in sistemom vrednot, pri čemer (latentno) povzročajo degradacijo človeka.
Delež delavcev v razvitih držav upada, nenehno pa se povečuje brezposelnost. Zadnjih nekaj desetletij opazujemo selitev proizvodnih pogonov iz razvitih držav v države t. i. tretjega sveta, v katerih je cena dela tudi do desetkrat nižja. V državah tretjega sveta so prav tako nižji davki, zaščita delavcev praktično ne obstaja, permanentno so jim kršene osnovne pravice, ekološki predpisi pa so razrahljani ali praktično ne obstajajo. Osrednja družbena vrednota, in najbolj zaželeni cilj posameznikovega in družbenega delovanja, je postalo kopičenje denarja, profita, kapitala in bogastva. Novi vrednotni sistem je prežel vse pore naše družbe, od izobraževanja preko zdravstva in športa do kulture. Velike multinacionalke in finančne ustanove so postale glavni akterji ne samo na ekonomski ampak tudi na politični sceni, na nacionalni in globalni ravni.
Kot vidimo, osnovna Marxova ideja ni izgubila na pomenu. Še več, v današnjem času je bolj aktualna kot kdajkoli prej v zgodovini. Vzroki za dekadenco zahodne civilizacije so njena hedonistična filozofija (parola ”uživaj”) in potreba, da se vsaki stvari pripiše materialna vrednost,[4] pri čemer so kvaliteta, smisel, etika in vrednote sekundarnega pomena. Kot je svoj čas zapisal Max Horkheimer je eden od načinov krepitve in perpetuiranja kapitala v družbi manipuliranje s človekovimi željami in potrebami. V neoliberalnem kapitalizmu je telo človeka navidezno svobodno, njegova duša pa je ujeta. Kapital človeku pošilja sporočilo: ”lahko svobodno misliš in govoriš, ampak tvoja ekonomska nemoč te bo prisilila na konformizem in ubogljivost”.[5] Na ta način je posameznik primoran sprejeti vrednote kapitalističnih podjetij, ki so zreducirane na utilitarizem, stalno kalkuliranje o tem kaj se nam splača in kaj ne, in na opustitev upanja v lastno samouresničitev.
Pravilno postavljena diagnoza funkcioniranja kapitalističnega sistema nas pripelje do zaključka, da gre za paliativno zatiranje simptomov njegove patologije, kar pomeni, da se bodo občasne ekonomske, socialne in politične krize pojavljale vedno znova in vse pogosteje, v kolikor ne pride do odprave sistemskih vzrokov te patologije. Individualizmu, egoizmu in ideji neskončnega povečevanja konkurenčnosti je kot alternativo potrebno ponuditi komunitarizem, enakost, solidarnost in sodelovanje. Kar potrebujemo je trajno uresničevanje družbene pravičnosti, enakopravnosti in svobode. Za to je potrebna nova oblika družbene ureditve, za katero bodo značilni ekonomska in družbena premoč dela nad kapitalom. Edino tako bomo dosegli, v humanističnem in etičnem smislu, višji civilizacijski model človeške družbe. Izgradnja družbe, ki bo svobodna, enakopravna, pravična in tolerantna, bo mogoča, ko večina ljudi dojame, da je preseganje samoživega egoizma v korist sočutja in solidarnosti pogoj ne samo za srečo vsakega posameznika, ampak tudi pogoj za obstanek in napredek človeštva.
