Moč športnikov – grožnja ali priložnost?

V zadnjih letih smo priča kar nekaj odmevnejšim protestom športnikov, ki so s svojimi dejanji izražali nestrinjanje s političnimi in družbenimi procesi oz. opozarjali na nepravilnosti in kršitve, ki se dogajajo v družbi in posledično vplivajo tudi na šport. Šport je družbeni pojav in ni imun na zgodovinske procese in širša dogajanja družbenega razvoja. Izpostavljeni tematiki, zaradi katerih je prihajalo do protestov športnikov, sta bili predvsem policijsko nasilje in sistemsko zatiranje temnopoltih v ZDA ter položaj žensk v športu in družbi. Na prvo problematiko je leta 2016 opozoril igralec ameriškega nogometa, Colin Kaepernick, kasneje pa številni košarkarji lige NBA, igralci ameriškega nogometa (NFL), nogometni klubi ter posamezniki Lewis Hamilton, Naomi Osaka, Roger Federer, Rafael Nadal, Novak Djoković, Raheem Sterling in drugi, na drugo tematiko pa v prvi vrsti opozarjajo nogometašice ameriške reprezentance z Meghan Rapinoe, košarkarice WNBA in Serena Williams. Na kršenje človekovih pravic v Katarju, prizorišču svetovnega prvenstva v nogometu 2022, sta v aprilu opozorili nemška in norveška nogometna reprezentanca.

Protesti športnikov niso nov pojav, enega najbolj znanih predstavlja dvig pesti atletov Johna Carlosa in Tommija Smitha na olimpijskem odru za zmagovalce leta 1968 v podporo boju proti rasni segregaciji v ZDA, gotovo pa je, da so se protesti športnikov v zadnjem času intenzivirali. Športniki se zavedajo, da imajo veliko moč, saj so medijsko prepoznavni, so predstavniki nacij, so blagovne znamke, vzorniki in junaki. Z družbenimi omrežji so pridobili neposreden stik z navijači in podporniki. Njihovo zavzemanje in izpostava stališč za družbeno pravičnost pa lahko predstavljajo tudi veliko tveganje s strani sponzorjev, nacionalnih in mednarodnih športnih zvez, klubov in nenazadnje, navijačev. Aprilskih protestov nogometašev sicer FIFA ni obsojala ali kaznovala, a verjetno predvsem kot posledico splošnega obsojanja kršenja človekovih pravic v Katarju, UEFA pa se je v istem mesecu pridružila angleškim klubom pri bojkotu družbenih omrežij v znak podpore proti spletnemu nasilju in rasizmu.

A to ne pomeni, da bodo vse mednarodne športne organizacije postale naklonjene izražanju nestrinjanja športnikov s političnimi in družbenimi ureditvami, še posebej na športnih prizoriščih. V preteklem mesecu je Mednarodni olimpijski komite (MOK) sporočil, da izvršni odbor v celoti podpira predloge Komisije športnikov MOK v povezavi s 50. členom Olimpijske listine, ki na olimpijskih igrah prepoveduje oglaševanje, demonstracije in ostalo propagando. Predlogi so posledica leto dni trajajočega projekta (ki sicer pušča tudi določene dvome) in je vključeval 3500 športnikov z namenom zaščite nevtralnosti športa in olimpijskih iger.

50. člen Olimpijske listine v drugem odstavku določa, da »nobena vrsta demonstracij ali politična, verska ali rasna propaganda ni dovoljena na kateremkoli olimpijskem prostoru, prizorišču ali drugih območjih«. Že v januarju je Komisija kot možnosti izražanja športnikov opredelila tiskovne konference in intervjuje, ekipne sestanke ter uporabo tradicionalnih in digitalnih medijev. Novi predlogi pa med drugimi zajemajo možnosti izražanja športnikov med igrami (npr. prilagoditev olimpijske prisege), možnosti izražanja športnikov izven iger ter prepoved kakršnega koli protesta ali izražanja mnenja na zmagovalnem odru, športnih prizoriščih ali na uradnih slovesnostih (otvoritev in zaključek). Slednjim naj bi bila naklonjena večina (?) od 3500 športnikov vključenih v proces sprememb 50. člena.

Legitimna razloga za prenovo oz. zaostritev 50. člena, sta po mnenju MOK načelo avtonomije športa, ki predstavlja pogoj za neodvisno delovanje globalnega športnega sistema, in načelo politične nevtralnosti, ki določa nevmešavanje MOK v notranje politike držav. A po drugi strani, MOK promovira šport kot dejavnost, ki ne diskriminira, krepi moralne in etične vrednote ter prispeva k človekovemu trajnostnemu razvoju. Temelji na vrednotah odličnosti, spoštovanja in prijateljstva, ki svoj vrh dosežejo na srečanju športnikov vsega sveta, t. i. olimpijskih igrah. Vizija MOK je »gradnja boljšega sveta prek športa« in športniki to vizijo sprejemajo in podpirajo idejo, da je odgovornost športa, da dela svet boljši. Olimpijske igre, olimpizem in olimpijsko gibanje temeljita na človekovih pravicah, a hkrati 50. člen Olimpijske listine športnikom omejuje pravico do svobodnega izražanja, ki jo MOK določa v svoji Deklaraciji športnikovih pravic, kot človekovo pravico pa jo opredeljuje tudi Splošna deklaracija človekovih pravic in drugi mednarodni dokumenti, kot je Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah. Svoboda izražanja ni absolutna pravica in je omejena s pravicami drugih, prav tako pa ne gre za svobodo izražanja, če se jo zlorabi za spodbujanje k nasilju, rasnemu ali verskemu profiliranju oz. k ogrožanju morale, javnega reda in splošne blaginje. To jasno nakazuje, da bi njena zloraba ogrozila tudi vrednote olimpizma. MOK se lahko pri reguliranju pravic športnikov nasloni tudi na mednarodno pravo.

Opazimo lahko, da je pri utemeljevanju načel in vrednot športa prišlo do neskladja med normo (identiteto) in interesom MOK. Medtem, ko olimpijsko gibanje temelji na vrednotah, ki izhajajo iz človekovih pravic, je človekove pravice pripravljeno v določeni meri tudi zanikati za ohranjanje svojega interesa, tj. avtonomije športa, politične nevtralnosti, zavarovanja finančnih interesov in ohranjanja neokrnjene podobe olimpijskih iger. Po drugi strani pa legitimnost MOK kot vrhovne avtoritete globalnega športa oz. olimpijskega gibanja temelji na pričakovanju, da bo ta tudi v praksi deloval v skladu z mednarodnimi demokratičnimi standardi.

Dejstvo je, da so športniki del družbe in hkrati del družbenih problemov. Veliko jih prihaja iz skromnih sredin in so nepravilnosti ali krivice doživeli na lastni koži – tako izven, kot znotraj športa. Četudi se jih bo pri izražanju družbenih in političnih prepričanj na tak ali drugačen način omejevalo, bodo njihova mnenja še vedno cenjena, njihov glas pa bo še naprej slišan. Mogoče bodo danes zaradi svojih dejanj kaznovani in kritizirani, čez nekaj let pa se bodo znašli v olimpijskem muzeju, hišah slavnih ali pa jim bodo za pogum postavljali spomenike. A vendar, slednje ne opravičuje dejstva, da se lahko športnik znajde v izjemni stiski pri izbiranju med zastopanjem države, zagotavljanjem lastne eksistence, svojega doseženega uspeha ali svobode izražanja. Takim vprašanjem se bodo mogle v svojih ureditvah prilagoditi tudi mednarodne športne organizacije, če želijo ostati legitimne predstavnice v svetu športa.

Šport predstavlja globalno platformo, prek katere lahko športniki v razvoju družbenih dogodkov in skupaj z drugimi družbenimi dejavniki prispevajo k spremembam v športu in družbi. Kljub močnemu simbolnemu dejanju in sporočilu ob protestu športnikov pa se hkrati postavlja vprašanje, ali se po takšnih dejanjih res kaj pomembnejšega doseže in spremeni? Ali je to največja moč, ki jo športniki imajo? Ali bi več dosegli, skupaj s svojimi trenerji, če bi jim bilo (neposredno) omogočeno mesto za odločevalsko mizo? Kje je prava moč športa? Odgovor ni preprost in enoznačen, a vsekakor vreden premisleka.

*Uporabljena moška slovnična oblika besede športnik velja nevtralno za ženski in moški spol.