Na začetku je bil človek … ta človek je bil moški?

Kadar razmišljamo o homo sapiensu si navadno predstavljamo aktivnega in močnega junaka – lovca, ki spretno vihti sulice in kopja, da z njimi preživlja sebe in svojo skupnost. Homo sapiens, kot smo se o njem učili in poslušali, je tako močno povezan z moškosrediščno predstavo o nastanku in delovanje družbe, da so morala miniti stoletja preden so se raziskovalci in raziskovalke pradavnine resno posvetili vprašanju – kaj pa je takrat počela ženska? 

Njihove ugotovitve so bile, skupaj z močnim in glasnim odzivom dela javnosti nanje, res izjemne – ob močnem trku na stereotipno prepričanje, da so prvotne prebivalke sveta nekje ob strani, mirno čakale na hrano, ki bi jo prinesli moški in med tem rojevale potomstvo, so se mnogi seveda zgrozili nad dejstvom, da so v grobnici locirani v Perujskih Andih, ob ženskem okostju, našli tudi konice, ki kažejo da so bile ženske lovke; ali pa pokopana okostja, ki so s priloženimi predmeti razkrila, da so bile tudi ženske pomemben del skupnosti in kot take deležne slovesnega pokopa. Ali nova dognanja arheologov, h katerim je pomembno prispevalo dejstvo, da so v arheologijo vstopile tudi ženske raziskovalke, ki so se, kot denimo Sally Slocum v njenem eseju Nabiralka (1975), začele spraševati o vlogi, delu in znanju prvih žensk, razkrivajo novo »naravo« žensk s tem ko nam kažejo, kako so spolni stereotipi ponotranjeni s strani arheologov in antropologov vodili raziskovanje naših začetkov? Čez kakšna stereotipna prepričanju bomo morali skočiti, preden bomo otrokom zgodbo moških in žensk iz pradavnine predstavili tudi tako, da ne bomo pozabili na dejstvo, da so ženske nabirale hrano, lovile živali in tudi poznale različno delovanje rastlin, ki so jih uporabljale v procesih zdravljenja, kar pravzaprav pomeni, da so bile one tiste, ki so s svojim delom skrbele za precej bolj zanesljivo preskrbo s hrano, kot jo je omogočal izjemno junaško portretiran lov moških na velike živali. K temu moramo podčrtati tudi dejstvo, da so ženske svojo rodnost – ki je predstavljala velik del njihove kratke življenjske dobe -, precej očitno že od nekdaj uravnavale na različne načine, med drugim tudi z abortivnimi rastlinami. 

Kakšno pot pa smo prebrodile od pradavnine do danes? Praznovati mednarodni dan žensk v trenutni klimi nas po eni strani navdaja s ponosom in hvaležnostjo, da so pred nami živele pogumne, močne in izjemne ženske, ki so nam morale izboriti mesta in prostore kamor stoletja prej sploh nismo imele vstopa – na volitvah lahko volimo in smo izvoljene šele zadnjih 80 let. A ker vrata v te prostore danes še vedno niso na enak stežaj odprta za vse – ogromno žensk ostaja zaposlenih v negotovih oblikah zaposlitve, kjer so podplačane in ker se morajo tiste redke (v Sloveniji je število poslank pod povprečjem EU, do sedaj smo imeli zgolj eno predsednico vlade), ki sedijo za mizami odločanja, svojih stolov zelo trdno držati, je pred nami še dolga pot do enakosti spolov. Do takrat bomo še primorane poslušati o naravnih klicih znotraj nas, ki naj bi nas napeljevali k izbiri naši naravi primernih poklicev (v vzgoji, izobraževanju in zdravstvu ter socialnem varstvu), ki so – kako zanimivo – vsi po vrsti podplačani in podcenjeni. Ker je v naravi žensk, baje od nekdaj, prisotna tudi skrb za dom in družino, je naravno usodno, da smo najprej v službi podplačane, nato pa doma dodatno obremenjene za delom, ki ga moramo opravljati same. To nas pripelje do situacije v kateri je tveganje za revščino najvišje pri starejših ženskah!

Medtem ko smo čakale na letošnji 8. marec, da bi slišale kako bodo (v veliki večini) moški politiki voščili in interpretirali realnost ženskega vsakdana, smo bile seveda priča še tradicionalnim poskusom omaloževanja praznika, ker se vsi ne zmorejo pomiriti z dejstvom, da je namenjen čisto vsem ženskam (ne le ženam, ki morajo biti poročene z moškim), ampak ob očitno neverjetno spodbudni klimi za ženske pravice, nekateri celo dvomijo o potrebi obstoja tega praznika, nam je pustovanje postreglo s pravo šolo stanja na področju enakosti spolov pri nas. V pustni povorki so se znašli Rašimedi – moški preoblečeni v kostume medvedov, ki plodnost ponazarjajo tako, da iz množice izberejo žensko, jo povlečejo k sebi, otipavajo, včasih celo podrejo na tla, nato pa sami ali v družbi še kakšnega Rašimeda, kakor da simulirajo spolni odnos, v resnici pa kažejo na trdovratnost prepričanja, da ženska s svojim telesom stoji nekje ob strani in čaka na voljo in odločitev moških. Je to pojavna oblika tistih naravnih vlog spolov iz katerih se formirajo prave družine, tiste, ki sledijo naravnemu izročilu? Dolga pot nas čaka do enakosti spolov, končala se bo šele, ko bo vsak dan 8. marec!