Napredek kot moralni imperativ modernega človeka

Človeštvo je v času pisanja tega članka doseglo svoje največje materialno izobilje. Znatno je zmanjšalo in včasih celo eliminiralo glavne tegobe zgodovinske človeške izkušnje, kot so bolezni, naravne katastrofe, vojne ipd. Vendar ves ta “napredek“ se je zgodil pod okriljem določenih idej, ki so skozi specifičen filozofski razvoj sprva obsedle Zahod, nato pa prek njegovega kulturnega imperializma, svetovne hegemonije in želje po posnemanju njegovega čudežnega “razvoja“ s strani ostalih kulturnih enot, še preostali svet. Ena ideja, velikokrat tako elementarna in ponotranjena v razmišljanju modernega človeka, ampak tako edinstvena glede na ljudi, ki so obstajali v drugih kulturah in v drugih časih, je v tej analizi velikokrat spregledana. To je ideja, da je “napredek“ vrednota sama po sebi, da je inherentno dober in da je moralni imperativ tako človeka kot kolektivov v katere se le-ta povezuje. Tej ideji gre veliko zaslug za trenutno “čudežno stanje“ človeštva kot celote, vendar je morda ravno ideja, ki nas v tem trenutku pelje v eksistenčni propad.

Če tej ideji, ki smo jo postopoma subtilno sprejeli kot intrinzično, nespremenljivo vrednoto človeka, genealoško sledimo, vidimo, da ima specifično časovno in prostorsko izvorno točko. Pod edinstvenimi pogoji se je kalila v zahodni filozofski tradiciji in dobila nekatere glavne komponente v evropski dobi razsvetljenstva. Nekoliko nevede smo jo sprejeli v tandemu z drugimi idejnimi razvoji. Neločljivo je povezana z evropsko koncepcijo časa, ki je inspiracijo črpala iz krščanstva. V tej koncepciji čas teče linearno, od Stvarjenja do Sodnega dne. Večina kultur v zgodovini je imela popolnoma drugačno predstavo o času, razumelo se ga je predvsem na cikličen način, skozi katerega se zgodovina (ali njene ere) ponavlja ad infinitum. To razumevanje je bilo karakteristično tako za antične Rimljane in Grke, kot tudi npr. za večino vzhodnoazijskih civilizacij.

Linearna koncepcija časa pa ne vodi še nujno do ideje moralnega imperativa napredka, kot smo jo opisali zgoraj. Je pa nujna podlaga za dogodke v 16. in 17. stoletju, ki so dokončno vodili k raznim doktrinam o človeškem napredku 18. stoletja. Znanstvena revolucija in z njo povezani dosežki so evropske intelektualce prepričali, da je “človeška zgodovina“ (kar je prav tako dokaj zahodno-specifičen termin, ki izvira iz njegovih kulturnih idej o univerzalizmu) serija epoh, ki od stanja manjše razvitosti vodi do stanja večje kompleksnosti in prosperitete človeštva. Tako je človek začel kot lovec/nabiralec, se z neolitsko revolucijo ustalil in postopoma razvil rudimentarno državo, ter skozi počasen napredek prispel do znanstvene revolucije, informacijske dobe itd. Kljub temu, da si avtorji teh doktrin napredka niso zamišljali brez pomembnih nazadovanj (katera so kljub temu del napredka – kot pravi Hegel, konflikt in destrukcija sta del človeške progresije), je krovna ideja v intelektualnem svetu v krvavem 20. stoletju doživela močne udarce in bila v večini diskreditirana. Preden pa je ta konkretna formulacija izgubila podporo in priljubljenost, pa je uspela prodreti in vplivati na širšo družbo in pustiti pomembne odtise – tudi v intelektualnem svetu.

Ideja napredka je preprosta in temelji na predpostavki, da je smoter človeka, kolektivov ali človeštva, da konstantno in linearno napredujejo v neskončnost (ali pa do neke utopično zamišljene zadnje faze razvoja). Večina človeških družb je izumljala stvari iz nujnosti, včasih zaradi eksistenčne nevarnosti (npr. prvotne civilizacije, kot je mezopotamska, so razvile kompleksnejši način administracije ne zato, ker bi njeni člani razmišljali kako izboljšati lastno skupnost zavoljo neke ideje napredka samega, temveč ker je poplavljanje rek zahtevalo večjo koordinacijo, brez katere bi ostali brez nujnih surovin za preživetje). Vse večje sodobne človeške družbe pa so skozi ogromen intelektualni vpliv kulturno dominantnega Zahoda, v prejšnjem stoletju ali pa že prej, nekoliko nevede vase inkorporirale idejo napredka zavoljo napredka. Tudi največja sodobna konkurentka Zahoda, Kitajska, ki je še do nedavnega prisegala npr. na ideje kot je taoistična wu wei, filozofija ne-delovanja, je v 20. stoletju skozi komunizem (ki je prav tako zahodna filozofija o napredku) in druge ideje, nase prevzela idejo moralnega imperativa napredka.

Ko slišimo npr. Elona Muska govoriti o svojih planih človeške kolonizacije Marsa – kar bi nas po njegovih besedah naredilo za multi-planetarno civilizacijo in potisnilo v novo fazo našega razvoja – ali ko slišimo politične voditelje govoriti kako bomo z nekaterimi političnimi dejanji na “pravi strani zgodovine“, nevede in popolnoma nekritično verjamemo, da je napredek edina prava pot človeka. Včasih gremo celo tako daleč, da smo na oltarju napredka pripravljeni žrtvovati večino ostalega.

Ta želja po napredku je sodobnega človeka res vodila, da je rešil marsikatere najhujše probleme, ki so oteževali življenje njegovim prednikom in v kombinaciji z drugimi dejavniki omogočila največjo materialno prosperiteto, ki smo jo kadarkoli poznali. Ustvarila je svet v katerem je eksponentna rast norma, kjer vsaka sfera človeškega delovanja konstantno postaja kompleksnejša in kjer je skoraj vsaka identificirana človeška potreba/želja deležna ustrezne obravnave.

Vendar kljub tem neverjetnim prebojem je hitrost inovacij in sprememb, ki smo jo s takim razmišljanjem sprožili, preveč za naravne omejitve homo sapiensa. Vsaka večja družbena sprememba ima lahko nepredvidene posledice. V vse kompleksnejših človeških družbah je potencial za katastrofo pri taki hitrosti sprememb veliko večji in težje rešljiv z omejenim kognitivnim aparatom človeka. Morda je celo najboljši primer tega sodobna klimatska kriza. Kljub priznanju resnosti problema še kar drvimo proti katastrofi. Poleg tega, da favoriziranje “napredka“ znatno pripomore h klimatskim spremembam, problematiko otežuje dejstvo, da v tako kompleksnem sistemu različnih, velikokrat kontradiktornih ekonomskih, političnih in drugačnih (velikokrat legitimnih) interesov, preprostih rešitev ni.

Še morda resneje je človeštvo na poti, da s tako hitrostjo inovacij ogrozi svoj obstoj, status na tem planetu ali poseže v ne najbolj razumljene dele same sebe. Algoritmi umetne inteligence postajajo prezahtevni že za največje človeške poznavalce iz tega področja, umetna inteligenca pa zavoljo ideje slepega napredka nevarno postaja (in je v nekaterih ozirih že postala) superiorna človeku. Dodajmo tukaj še eksperimentacijo na področju genetskega inženiringa in drugih dvomljivih znanstvenih področjih, in imamo recept za katastrofo. Ta dejstva še dodatno amplificirajo razne “oboroževalne tekme“, kot je ta med ZDA in Kitajsko, kjer se te tehnologije brez upoštevanja kritične samorefleksije, brez zavor razvijajo.

Problemi prehitre rasti, klimatskih sprememb, umetne inteligence, genetskega inženiringa ipd. so v sodobni akademski in popularni kulturi večkrat naslovljeni. Kljub temu pa se poleg njih ne razsvetli enega izmed njihovih glavnih virov, ki je naša ponotranjena tendenca, da napredek tretiramo kot vrednoto samo po sebi, kot neko nujnost zgodovine. Ko smo soočeni z lastno dobrobitjo se moramo spomniti, da mora vsaka ideja, vrednota, orientacija služiti nam in ne ideji sami. Nenasitna želja po napredku ni naravni vzgib, ampak kulturni produkt. S tem v mislih se moramo lotiti ponovnega preizpraševanja tega, kaj vrednotimo. Morda je čas, da se kot človeštvo malo ustavimo in “križem rok“ le občudujemo te čudeže, ki smo jih skozi generacije uspeli ustvarit. Današnjega stanja nikakor ne smemo vzeti za samoumevnega, saj nam lahko bržkone spolzi iz rok. To ne pomeni, da svet ni več potreben sprememb, tako družbenih, političnih, kot drugih. To tudi ne pomeni, da popolnoma zavržemo koncept napredka. Pomeni le, da je smiselno, da ta koncept in njegovo aplikacijo na novo premislimo in ga uvrstimo na novo, njemu ustrezno mesto na naši kolektivni hierarhiji vrednot.