Narcisi z ranjenim egom

Rekordno visoka volilna udeležba v ZDA je po nekajdnevnem preštevanju glasovnic dala zmagovalca. To je Joe Biden, ki bo najverjetneje 20. januarja 2021 zaprisegel kot 46. predsednik ZDA. Prejel je dobrih 75 milijonov glasov, kar je največ v zgodovini ameriških predsedniških volitev, drugo mesto na tej lestvici pa s štirimi milijoni glasov manj zaseda letošnji poraženec Donald Trump.

Letošnje volilne udeležbe ni gnala toliko simpatija do izbranega kandidata in njegovih idej, temveč bolj antipatija do nasprotnega pola. Tako, kot je Trump leta 2016 združil volilno telo v antipatiji do demokratske elite s Hillary Clinton na čelu, tako je letos Joe Biden ustvaril zmagovalno koalicijo volivcev, ki je temeljila na antipatiji do Donalda Trumpa in želji po novem predsedniku, kdorkoli že to bo.

V tem kontekstu je bil visok motivator za volilno udeležbo tudi strah, in sicer pred zmago nasprotnega pola. Na idejni ravni so demokrati prepričevali volivce, da izbirajo med svobodo in fašizmom, republikanci pa so svarili, da gre za izbiro med svobodo in komunizmom. Oba pola sta prepričana – vsak zase – da sta branika pravega “ameriškega načina življenja”, čeprav si le-tega predstavljata popolnoma drugače. Rekordno visoko volilno udeležbo v ZDA lahko tako razumemo kot mobilizacijo državljanov v podporo demokraciji, za katero sta se oba pola volivcev ustrašila, da je ogrožena. A tu se zgodba zakomplicira.

Še preden je država zares zaspala po koncu neodločenega volilnega dne, je Trump razglasil zmago in zatrdil, da bo kakršenkoli drug rezultat pomenil volilno krajo. Ta scenarij je bil pričakovan, saj je Trump že poleti začel javnosti vsiljevati idejo o tem, da bodo volitve ukradene zaradi množičnega glasovanja po pošti. Glasovanje po pošti je bila sicer za mnoge Američane najboljša rešitev za izraz svoje politične volje v času epidemije koronavirusne bolezni covid-19.

Namesto tega bi lahko državniško zagotovil ameriškemu ljudstvu, da bo kot predsednik ZDA naredil vse, kar je v njegovi moči, da bodo volitve poštene in ustrezno infrastrukturno podprte. Storil je vse prej kot to, saj mu je bilo v interesu – sploh, če izgubi – da se zgodi čim več nepravilnosti in zapletov s poštnimi glasovnicami, na podlagi katerih bi lahko izpodbijal rezultat. Javnomnenjske ankete so namreč (pravilno) napovedovale njegov poraz in Trump se je kot preizkušen politični strateg na najverjetnejši scenarij volilnega dne pripravil že zgodaj v kampanji.

Trumpova razglasitev zmage ob hkratni razglasitvi volilne prevare tako ne bi smela biti presenečenje. Prav tako ne njegov hiter odziv, s katerim je v javnost poslal močno retorično sporočilo v času, ko si je večina ljudi šele začela ustvarjati vtis o tem, kaj se je zgodilo. V takšnih situacijah je učinkovito biti prvi. Efekt tega nastopa vidimo še danes, saj Trumpovi podporniki še vedno nervozno zbirajo morebitne dokaze o volilni prevari, v katero bodo verjeli tudi, če dokazov ne najdejo. Desna stran interneta je tako ponovno postala gojišče teorij zarot, podprtih z lažnimi novicami.

Le še 7 % Američanov sicer verjame, da se je zgodila volilna prevara, 13 % pa jih meni, da je potrebno za razglasitev zmagovalca še nekoliko počakati. 80 % Američanov – med drugim tudi desno usmerjena televizijska hiša Fox News – je že sprejelo volilno zmago demokrata Bidena, za zmago mu je čestitala tudi večina svetovnih vodij in vodij držav. Ena izmed svetlih izjem je Slovenija, kar pa niti ne preseneča.

Slovenski premier Janez Janša je na Twitterju za zmago čestital Trumpu in podprl njegovo sporočilo o volilni prevari. Janša je očitno želel postati Luka Dončić slovenske politike – nekaj, kar Marjanu Šarcu ni nikoli uspelo, čeprav ga je tako opisal nek “lamestream” medij. Čez noč je postal “zvezda” na ameriški in mednarodni politični sceni, z razliko od Dončića pa ni požel splošnega občudovanja in spoštovanja. Kvečjemu obratno. Cel svet se sprašuje, če ima Slovenija vročino.

Na prvi pogled dejanje premierja deluje impulzivno, a vseeno zadovoljuje dva strateška cilja. Razlog za to dejanje, ki je načelo mednarodni ugled Republike Slovenije, ni samo v višanju mednarodne prepoznavnosti lastne blagovne znamke Janeza Janše. Gre tudi za manever z notranjepolitičnim ciljem, s katerim se skuša Janša v glavah svojih podpornikov umestiti v isti (prestižni) predalček, kjer se nahaja Trump.

Oba lika namreč – slovenska in ameriška verzija desnega populizma – svoji bazi prodajata zgodbo o herojskem boju proti radikalni levici in priseljencih kot grožnji judo-krščanski civilizaciji Zahoda, ki ji po vrhu vsega vlada izpirjena liberalna elita, ki krade volitve. Desničarji v Sloveniji so lahek plen takšnih teorij zarot, saj jih v Sloveniji od Janše poslušajo že desetletja.

Če torej Janševi podporniki verjamejo – in za kulte je značilno, da sledilci verjamejo vsemu, kar reče vodja – da je bil Donald Trump kot mednarodni heroj novodesničarskega gibanja na Zahodu žrtev volilne prevare, ga to v njihovi realnosti postavlja ob bok Janši kot herojskemu mučeniku, oziroma bolj natačno – Janšo to v kontekstu njihove domišljije postavlja ob bok herojskega Donalda Trumpa, asociiranje s Trumpovo politično blagovno znamko pa povečuje Janšev politični kapital v boju za ohranitev zvestobe svoje baze na naslednjih volitvah.

Letošnje volitve v ZDA so bile sicer iz vidika simbolnega boja izjemno podobne vsem slovenskim državnozborskim volitvam v zadnjem desetletju, na katerih sta se prav tako vedno izoblikovala dva tabora, pri čemer identiteta levo-sredinskega tabora pretežno temelji na zavračanju lika in politik Janeza Janše, tabor slednjega pa je svojo koalicijo volivcev vedno gradil na antipatiji do “udbomafijske” leve elite. Tudi v Sloveniji si simbolno stojita nasproti retorično konstruirani grožnji komunizma in fašizma (janšizma). Janševo priklapljanje na volilno zgodbo ZDA tako ni naključno, temveč strateško.

Kaj lahko torej sklepamo o prihodnosti ZDA na podlagi izkušenj iz Slovenije? Lahko bi trdili, da je narodna sprava nemogoča, dokler visoka polarizacija družbe koristi politikom pri njihovem boju za oblast. Z razliko od Slovenije pa je družba v ZDA tako polarizirana, da lahko konflikt med dvema nasprotnima stranema s popolnoma različno vizijo družbene ureditve uide izpod nadzora, v kolikor Biden s pametnim vodenjem države ne bo uspel prebroditi ekonomske recesije in zbližati obeh strani na področju kulture.

Kar se Trumpa tiče – zelo verjetno ne bo odšel tiho, niti se ne bo zares umaknil iz javnega življenja, kot je to za bivše predsednike značilno. Še naprej bo komuniciral preko Twitterja in izkoriščal vpliv, ki ga ima na svoje podpornike. Skušal bo ohraniti vrednost svoje blagovne znamke, ki je glavni vir vrednosti njegovega “poslovnega imperija”. Verjetno se bo trudil tlakovati pot kateremu od svojih otrok do morebitne republikanske nominacije za predsedniško kandidaturo leta 2024. Brez dvoma pa bo še nekaj časa iz zlobe tako ali drugače nagajal tistim, ki so ga premagali na volitvah – ker to narcisi z ranjenim egom pač počnejo.