Nikoli več – (pra)fašizma in nacizma?

Pa vendar: čeprav je politične režime mogoče vreči in ideologije kritizirati ali zavračati, je za režimom in njegovo ideologijo zmerom način mišljenja in občutenja, skupek kulturnih običajev, temačnih instinktov in nedoumljivih vzgibov. Ali se po Evropi (da o drugih delih sveta ne govorimo) spet širi zli duh (Umberto Eco, Prafašizem)?

V teh dneh mineva 80 let odkar je Hitler z invazijo na Poljsko pričel drugo svetovno vojno. »Nikoli več« smo poslušali, si kimali in všečkali na družbenih omrežjih. Svetovni voditelji so se na komemoracijah ponovno opravičevali Poljski, ki je med vojno izgubila 20 % svojega prebivalstva. Res, nikoli več ne smemo dopustiti, da se ustvarijo pogoji in okolja, v katerih bi ideologije nacizma ter fašizma ponovno lahko uspevale. Ostanki druge svetovne vojne, ki danes velja za najdaljši in najdražji oborožen obračun v zgodovini, so še mnogi večji od 60 milijonov žrtev, ki jih je vojna terjala. Z ostanki fašizma, ki mu Umberto Eco pravi prafašizem, in ostanki nacionalizma se namreč srečujemo tudi danes. Zato je pravzaprav samo od nas odvisno kako dolgo bo še veljalo »Nikoli več«.  Umberto Eco in 14 lastnosti prafašizma
Umberto Eco v svojem eseju z naslovom Prafašizem zagovarja tezo, da se fašizem in nacizem razlikujeta predvsem v moči političnega programa, pri čemer naj ga fašizem sploh ne bi imel. Pri fašizmu naj bi zato šlo za nek nejasen in netipičen totalitarizem, ki ni imel ene tipične pojavne oblike. Nacizem je bil v tem smislu drugačen, bolj določen in v primerih izvajanja umetnosti, arhitekture in kulture mnogo bolj omejen. To seveda ne pomeni, da je fašizem svobodnejši od nacizma, tako Eco, saj pri tem ni šlo za posledico strpnosti, »temveč politične in ideološke zmešnjave. Vendar pa je bila to rigidna, strukturirana zmešnjava. Fašizem je bil kot filozofija brez podlage, toda emocionalno trdo zasidran v nekatere arhetipske temelje. Tako pridemo do te moje trditve: Nacizem je bil samo eden. Francovega hiperkatoliškega falangizma ne moremo označiti z nacizmom, kajti nacizem je v svojem bistvu poganski, politeističen in antikrščanski. Fašizem pa se lahko igramo v raznih oblikah in še zmerom bo fašizem (Eco 2013, 16).«
Ravno ta zgodovinska ideološka in politična vsebinska odprtost predstavlja sodobno možnost za ponovno vznikanje prafašizmov v demokratičnih družbah. Spodnje značilnosti prafašizma se v praksah ne pojavljajo vse skupaj, lahko pa se okoli vsake izmed njih izgradi fašizem, kot smo ga v zgodovini nekoč že poznali. Za prvo (1) od štirinajstih značilnosti prafašizma, kot jih opredeli Eco velja kult tradicije, gre za tradicionalizem, katerega praktična posledica je »da v znanju ne more biti napredka. Resnica je bila že izrečena, enkrat in za vselej, mi pa lahko le znova in znova interpretiramo njeno nejasno sporočilo« (Eco 2013, 18). Drugo (2) značilnost si delita tako fašizem kot nacizem – gre za zavračanje modernizma (razsvetljenstva, dobe razuma), ki naj bi pomenil zavračanje tradicionalnih vrednot. Tretje (3) značilnosti prafašizma ni prav težko iskati v sodobni demokraciji Slovenije, saj gre za nezaupanje do intelektualcev in intelektualnega sveta: »Mišljenje je oblika mehkužnosti. Zato je kultura sumljiva, če jo enačimo s kritičnimi stališči. Nezaupanje do intelektualnega sveta je bilo zmerom simptom prafašizma, od Göringu pripisane izjave (»Kadar slišim govoriti o kulturi, sežem po pištoli!«) do pogoste rabe izrazov, kot so »degenerirani intelektualci«, »jajčaste glave«, »jalovi snobi« ali »univerze so leglo rdečkarjev«. Uradni fašistični intelektualci so se v glavnem ukvarjali z napadi na moderno kulturo in na liberalno inteligenco, ki da sta izdali tradicionalne vrednote« (ibid.). Četrta posebnost (4) je odsotnost in nesprejemljivost vsakršne analitične kritike, saj je nestrinjanje izdaja. Peta posebnost (5) razkriva rasizem v fašizmu (in seveda tudi v nacizmu, spomnimo se antisemitizma in ideologije nad rase), ki se ustvarja preko konstrukcije strahu pred drugim in drugačnim. Drugačni so krivi in odgovorni za vse kar nas pesti, onemogočajo svetlo prihodnost naše skupnosti, če bi bili na tem svetu sami naši … se sliši znano? Šesta posebnost (6) se dotika osebnih in družbenih frustracij, ki jih prafašizem spretno izkorišča, ko si izbira ciljno skupino na katero želi vplivati. Delavski razred, razred, ki mu drugi odvzemajo službe in priložnosti, razred, ki se vedno čuti izkoriščanega od tistih, ki so nad njim in tistih, ki so pod njim, je od nekdaj priročna tarča fašizmov in nacizmov. Sedma značilnost (7) govori o obsedenosti z zaroto, najbolje mednarodno. »Privrženci se morajo počutiti oblegane. Najlažje pridemo do zarote, če pozivamo h ksenofobiji. Toda zarota mora prihajati tudi od znotraj: Židje so navadno najboljša tarča, ker imajo to prednost, da so hkrati znotraj in zunaj (Eco 2013, 19).« Glede na različne položaje moči, iz katerih sodobni fašizem nastopa, se razlikujejo tudi njegovi sovražniki: od žensk, homoseksualcev in drugih drugorazrednih državljanov, preko državljanov bivših republik Jugoslavije, rdečkarjev in migrantov, pa vse do tistih, ki se z našo teorijo pač ne strinjajo in jih zato označimo za debile, nevredne življenja. Osma značilnost (8) se dotika konstruiranja lastnosti sovražnika, ki naj v privržencih vzbujajo še večji odpor. Deveta značilnost (9) označuje stanje nenehnega strahu, kaosa, šoka in vojne. Deseta značilnost (10) prafašizma je množični elitizem in zaničevanje šibkejših od sebe. Enajsta značilnost govori o (11) normi herojstva in o hlepenju po junaški smrti (ki kot posledica v smrt pošilja mnoge druge). Dvanajsta posebnost (12) govori o prenosu fašistične volje do moči na spolnost: »To je izvor mačizma (ki vsebuje tako prezir do žensk kot tudi netoleranco in obsojanje nestandardnih seksualnih navad, od vzdržnosti do homoseksualnosti). Vendar je celo seks težavna igra, zato se prafašistični heroj nagiba k igri z orožjem, ki tako postane nadomestek za dejavnost falusa (ibid.)«. Trinajsta posebnost (13) govori o selektivnem populizmu, ki ima eno skupno voljo, katere interpret je voditelj. Zadnja, štirinajsta posebnost prafašizma (14) govori o omejevanju instrumentov kritičnega in kompleksnega mišljenja. Sledenje se v sodobnem svetu dogaja na več mestih, celo v šolah in v lahkotnih izdajah razvedrila in politike, zato to nikakor ni samo sfera točno določene politike. Ravno ta razpršenost sodobne oblastniške moči in s tem posledično razprešnost v pojavnosti prafašizma sta morebiti največja nevarnost sodobnega časa. Ta pogostost v pojavnosti, ki ni reducirana na eno politično stranko, enega političnega voditelja, eno politično opcijo, eno občilo, ki nam predstavlja prave težave in enega rešitelja, ki nam prodaja odrešenje, se lahko hitro in enostavno prevede v novo normalnost, kar predstavlja naši demokraciji in svobodi največjo nevarnost.
Se nacizem res ne more več ponoviti?
Ne glede na vse to pa je jasno, da je lahko takšno ubijanje usmerjeno proti kateri koli skupini, torej da je načelo selekcije odvisno le od okoliščin. Precej lahko si predstavljamo, da bo ljudi v avtomatizirani ekonomiji v ne prav daljni prihodnosti morda zamikalo iztrebiti vse, ki ne dosegajo določene ravni inteligenčnega kvocienta (Hannah Arendt, Eichmann v Jeuzalemu)
Ko je nacizem prišel na oblast, je Nemčijo pestila 30 % brezposelnost. Že leta 1933 je Hitler v parlamentu pridobil tolikšno večino, da je lahko mirno in legalno spreminjal ustavo ter iz Weimarske republike ustvarjal Tretji rajh. Kar naenkrat močno centralizirana država je po smrti prejšnjega predsednika Hindenburga (ta je umrl 2. avgusta 1934) in po uspešno izplejani akciji Noč dolgih nožev, Hitlerja ustoličila kot Führerja in državnega kanclerja. Slednji se je reševanja velike brezposelnosti lotil tako, da je najprej razpustil sindikate in ukinil inflacijo, uvedel prepoved dajanja odpovedi na delovnih mestih. Danes, ko države morajo delovati in gospodariti v širšem ustroju ekonomskih pravil in točno določenih javnih politik in regulativ, bi bil nacizem takšnega gospodarstva res težko ponovljiv, sploh če vemo, da so nacisti kapitalizem označevali kot Židovski produkt. A iz nacizma do danes se je morebiti ohranilo to, o čemer je na sojenju v Jeruzalemu govoril Eichmann. Spomnimo, Adolf Eichmann je bil med procesom izvedbe dokončne rešitve odgovoren za transport in s tem smrt več tisoč Judov. Na sojenju, ki je potekalo leta 1960 v Jeruzalemu, je njegovo obrambo in tudi širšo organizacijo procesa analizirala Hannah Arendt. V svojem zagovoru je Eichmann poudarjal, da ni kriv, ker je izvrševal ukaze, ukaze vodje, ki so bili nad samim zakonom. »Razlika med ukazom in firerjevo besedo je bila v tem, da veljavnost zadnje ni bila omejena s časom in prostorom, kar je izrazita lastnost prvega. To je tudi pravi razlog, zakaj je firerjevemu ukazu o dokončni rešitvi sledila prava toča uredb in direktiv, vse pa so sestavili pravni strokovnjaki in pravni svetovalci, ne zgolj administratorji; ta ukaz so v nasportju z običajnimi ukazi obravnavali kot zakon. Ni treba dodati, da vsi pravni dokumenti, ki so temu sledili, še zdaleč niso bili zgolj simptom nemške predantnosti ali temeljitosti, temveč so kar najbolj učinkovito dajali celotni zadevi videz zakonitosti (Arendt 2007, 176)«. Eichmannu je takrat, kot mnogim ostalim vestnim in vdanim vojščakom, vest zaspala, saj so se misli preusmerile k organizaciji in administraciji, katere član je bil in znotraj katere vlogo je iskal. Eichmann je bil samo dober delavec, takšen, kot ga opisujejo vsi zaposlitveni sejmi in si ga želijo najuspešnejši podjetniki. Ni razmišljal o vsebini, ne o posledicah svojega početja, razumel je ukaze, jih izvrševal in si želel napredovati. Med vsem tem ni imel časa razmišljati o nacizmu, fašizmu in moriji, ki ji je bil priča. Takim ostankom nacizma se moramo upreti in biti pozorni na njih, ker ljudje nismo samo to kar ustvarimo, proizvedemo in prodamo. Tisti, ki pa od nas to zahtevajo pa zelo verjetno vsaj dišijo po časih, ki se res ne bi smeli ponoviti nikoli več.
Oziroma, z besedami Umberta Eca: »Seveda bi bilo veliko lažje, če bi se pojavil nekdo, ki bi naravnost rekel: »Ponovno hočem odpreti Auschwitz, hočem, da črnosrajčniki spet korakajo po italijanskih trgih.« Vendar življenje ni tako preprosto« (Eco 2013, 20). Ker življenje res ni tako preprosto in ker se je zgodovina že prevečkrat ponovila, je edina garancija svobodne prihodnosti naš pogum za razkrivanje in ustavljanje prafašizma in ostankov nacizma v vseh njunih oblikah. Morda smo pred veliko nevarnostjo, ker fašizem zmotno iščemo samo med političnimi strankami in še tam zgolj med eno samo politično opcijo.

____________

Arendt, Hannah. 2013. Eichamann v Jeruzalemu. Študentska založba.
Eco, Umberto, Fortini, Franco, Milič, Jolka. 2013. ”Prafašizem.” Časopis za kritiko znanosti letnik 41. številka 251.