Dr. Alem Maksuti, Inštitut za politični menedžment
Zgodovinar Eric Hobsbawm je pisal o tem, da je zgodovini potrebna distanca, ne zgolj od strasti, emocij in ideologij, ampak tudi od veliko bolj nevarne želje po doseganju nacionalne ”identitete”. Zgodovini je potrebna mobilnost in sposobnost, da razišče ogromen prostor, pri čemer ji na poti stojita anahronizem in dominacija provincialnega mišljenja kot dva kamna spotike, ki sta rezultat neznanja in nepoznavanja kako stvari funkcionirajo drugje. Kot pravi Hobsbawm ”preteklost ostaja druga zemlja”, pri čemer njene meje lahko prečkajo potniki, ki so po definiciji ”ljudje zunaj meja svojih skupnosti”.
Lahko bi pričakovali, da antikomunisti (popularno imenovani demokrati) svojo idejo utemeljujejo na kritiki avtoritarnosti komunističnega režima in spornih praks njegovega delovanja. Čeprav je politični diskurz dela opozicijskega bloka poln tovrstne retorike, je ta vrsta kritike na žalost najmanj prisotna v politiki, ki je danes v Sloveniji ponuja desnica. Protagonisti te ideje obdobje komunizma dojemajo kot temačno ne zaradi odsotnosti demokratičnih standardov, ampak izključno zaradi vsiljenih norm – ki niso skladne z idejo nacionalizma – preko katerih so bila definirana pravila vedenja v nekdanji Jugoslaviji. Gre za sprejemanje kompromisov in toleriranje različnosti.
Obramba nacionalistične ideologije in zavračanje njegove odgovornosti iz preteklosti so pripeljali do tega, da se na komunizem danes gleda izključno skozi prizmo žrtvene pozicije lastne nacije, predvsem v luči dogodkov okoli leta 1945 in neposredno po tem. Senco dvoma, da gre v tem primeru izključno za pieteto do nedolžnih žrtev, ponazarja dejstvo, da pripadniki desnice istočasno zavračajo odgovornost in odvračajo pozornost od partizanskih in drugih žrtev iz vojnega obdoba 1941-’45. Razlike v odnosu do prvih in drugih žrtev, in različna stopnja pietete, temeljijo izključno na nespremenljivosti ideologij, ki so za te žrtve odgovorne. Žrtve iz leta 1945 so tako postale najbolj izpostavljen argument pri formuliranju teze, da je zmaga komunistov v II. svetovni vojni v Sloveniji pomenila okupacijo in ”revolucionarno nasilje”, ki ga je izvajal represivni aparat države po ukazu nadnacionalnih političnih sil.
Komunizem je sataniziran zaradi zunanjih in notranjih razlogov. Zunanje razloge gre iskati v propadu komunističnega projekta 20. stoletja, kar je odprlo prostor za neposredno in nekritično brisanje komunistične zgodovine, njegovo izenačevanje s fašizmom in predelavo vseh individualnih in kolektivnih frustracij preko obračuna z mrtvim sovražnikom. Po drugi strani gre notranje razloge iskati v zmagi nacionalistične paradigme, ki ji je zgodovina komunizma postala odvečna zaradi prekinjene kontinuitete nacionalistične paradigme v preteklosti, zaradi nezaželenega spomina na kolaboracijo ”demokratičnih” in nacionalnih avtoritet, in zaradi potrebe, da se definira grešni kozel oziroma vzrok za vse sodobne družbene in državne napake.
Z drugimi besedami, zgodovina komunizma je idealni krivec za neobstoj prave države, za odsotnost družbe s pravimi kulturnimi vrednotami in pravim spominom na zgodovino, in za izgubo nacionalne identitete. Na tej tezi počiva ideja o Jugoslaviji kot umetni entiteti in komunizmu kot sovražni ideologiji. Gradacija iste ideje se veže na to, da si slovenski narod tega nikoli ni želel oziroma, da so nacionalna država in kapitalizem, ki ga danes živimo, le nadaljevanje ”naravne” s komunizmom prekinjene kontinuitete, katere ”prava” zgodovina je edina, ki si zasluži, da se je spomnimo in o njej poučujemo otroke v šolah.
Ko uporaba različnih sredstev za negiranje vrednot antifašizma (npr. rehabilitacija domobranstva, omalovaževanje partizanskega upora in vrednot narodno-osvobodilnega boja (NOB)) ne dajejo želenih rezultatov, desnica prehaja v neposredno revitalizacijo fašizma. Pri tem se kategorično sklicuje na demokratično ”Evropo” kot entiteto z aksiomatskim demokratičnim predznakom, brez potrebe po dodati argumentaciji. V prvi vrsti desnica poskuša izenačiti komunizem in fašizem, končni cilj pa je relativizacija antifašizma, v katerem ima levica pomembno vlogo.
S ciljem doseganja demokratične legitimnosti prazne nacionalistične ideologije je desnica pripravljena radikalno obračunati z idejo antifašizma, ne glede na to ali prihaja iz strani socialdemokratov ali t. i. liberalcev. To seveda ni značilno samo za Slovenijo in se dogaja v celi Evropi. O tem lahko vedno bolj pogosto poslušamo celo na sejah Evropskega parlamenta. Evropa se nikoli ni bolj trudila izpostaviti svojih antifašističnih temeljev, ki so se močno zatresli po izginotju bipolarno urejenega sveta. Kljub temu v Evropi dominira desnica, kar pomeni, da ta ista Evropa v veliki meri prispeva k razvoju revizionizma, predvsem zaradi dnevno političnih obračunov z neobstoječim nasprotnikom – komunizmom.
Lahko bi rekli, da desnica v Sloveniji vztraja na nečem, kar naj bi bilo nasprotje ideološki komunistični zgodovini. Skozi prizmo dogodkov iz obdobja II. svetovne vojne poskuša prevrednotiti ali selektivno in ideološki izoblikovati ideologijo, ki jo nujno rabi za potrebe dnevne konstrukcije svoje nove identitete. To ji uspeva predvsem zato, ker je v Sloveniji (in Evropi) zbledel spomin na fašizem. Termin fašizem je izpraznjen, z njim pa se je, ujet v dialektični vrzeli, izpraznil tudi termin antifašizem. Zahteva, da današnja generacija, ki ne ve, kaj je pomenil fašizem v 20. stoletju, prepozna njegovo nevarnost v današnji družbi, je prevelika zahteva.
Da razumemo, kako deluje desnica danes, bomo parafrazirali tekst o nacionalizmu, pisatelja Danila Kiša. Pri nacionalizmu gre v prvi vrsti za ”paranojo”, kolektivno in individualno paranojo. Kolektivna paranoja se kaže kot posledica zavisti in strahu, predvsem pa kot posledica izgube individualne zavesti. Družbeni projekt posameznika ne stimulira kot individuuma, kar pomeni, da mu ne dovoljuje, da bi v obstoječi družbeni ureditvi prišel do lastne entitete. Zato je svojo entiteto primoran iskati ”zunaj identitete in zunaj tako imenovane družbene strukture”. Na ta način posameznik postaja pripadnik ene skupine, ki sebi (vsaj na videz) zastavlja ”cilje od epohalne pomembnosti: obstanek in prestiž nacije, ohranjanje tradicije, ohranjanje in varovanje nacionalnih avtoritet, folklornih, filozofskih, etičnih, književnih itd.”.
Najboljši primer je retorika, ki jo v političnem govoru uporablja desnica v Sloveniji. Zavzema se za ”drugo republiko”, pri čemer vztraja na poudarjanju pomanjkljivosti komunističnega režima in političnih simbolov, ki ga ponazarjajo (levi fašisti, udbomafija, komunajzarji, Murgle). Ista matrika je v času pred volitvami uporabna za oblikovanje sporočil, ki aludirajo na nezadovoljstvo in neurejeno stanje na različnih področjih (npr. krivosodje, globoka država). Gre za propagandni koncept, ki se zaradi jezikovne nedeterminiranosti, značilni za politiko, odleplja v številne proliferacije, vse skupaj pa se manifestira v obliki permanentnega konflikta, ki oblikuje spodbudno okolje za manipulacijo s kontekstom in pomenom vsebine. V takšni situaciji niti zgodovina ni fiksna komoditeta, kar pomeni, da se jo da (za nazaj) spreminjati. Revizionizem je na ta način postal uporabno orodje desnice za obračunavanje s politično konkurenco in doseganje lastne identitete.
Dodaten problem, ki omogoča takšno situacijo, je absolutna dominacija neoliberalne politike na ravni celotne Evrope, ki izključuje vsakršno idejo o možnosti alternativne ureditve družbe. To nas je pripeljalo v situacijo, v kateri se polje politične bitke ponuja kot trg, politiki pa kot nekdo, ki ponujajo sebe ali program svoje stranke. Politični akterji volivce najraje nagovarjajo s političnimi simboli, ki so nabiti s čustvenimi elementi. Več kot je čustvenih elementov, na katerih temelji manipulacija, bolj ti prihajajo do izraza. Utvara postaja izjemno pomemben dejavnik politične izbire in je dejansko in taktično pomembnejša od same vsebine.
Vse skupaj je seveda svetlobna leta daleč od Hobsbawmove ideje o distanciranju od želje po doseganju (nacionalne) identitete. Za kaj takega bo potrebno izstopiti iz cone udobja in postati potnik, za kar pa je potreben pogum. Nacionalizem ni alternativa. Je komocija, linija manjšega odpora. Nacionalist ve ali misli, da ve kaj so njegove vrednote, vrednote njegove nacije. Drugi ga, po principu ”pekel to so drugi” (Sartre), ne zanimajo. Oni so druga nacija, drugo pleme in njih ni treba preverjati. Nacionalist ”v drugih vidi izključno sebe – nacionaliste”. Vse kar ni moje, mi je tuje. V tem smislu je nacionalizem ”ideologija banalnosti”. Kič, katerega nesmisel se lahko izmeri s stopnjo nesmisla njegovih asociacij.
