Ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja je ameriški komunikolog Murray Edelman politično komunikacijo definiral kot neprekinjeno obveščanje o novitetah in stalno konstruiranje in rekonstruiranje družbenih problemov, kriz, nasprotnikov in vodij, kar ustvarja zaporedni niz groženj in upanja. Isti avtor je v svoji študiji ugotovil, da so različne oblike političnega spektakla razlage in provokacije, ki perpetuirajo politične napetosti, konflikte in manevriranje političnih akterjev s ciljem zagotavljanja prednosti pred politično konkurenco, ki nikoli ne traja dolgo.[i]

Konstrukcija političnega spektakla je ključni dejavnik, zaradi katerega ljudje podpirajo neko oblast. Takšna konstrukcija političnega spektakla ustvarja strahove, aspiracije, negotovosti in prepričanja, ki so za politične akterje pogonsko gorivo za iskanje legitimnih simbolov. Spektakel je v tem primeru nepredvidljiv in fragmentiran, kar pomeni, da so ljudje vedno ranljivi in pogosto ne morejo storiti nič drugega kot nemo opazovati dogajanje v političnem prostoru in se sprijazniti z realnostjo, ki jo takšen spektakel ustvarja.

Politični spektakel je mistifikacija, s katero politični akterji napeljujejo volivce, da se osredotočijo na vodje, sovražnike in probleme kot na vire upanja in strahu, pri čemer se prikriva, da so prav politični akterji viri tega diskurza, perpetuatorji ideologij in fasete ene in edine transakcije. Tak proces Edelman definira kot eno in edino transakcijo, v kateri politični vodje dosegajo pozicijo moči tako, da se osredotočajo na probleme in poudarjajo svojo različnost v razmerju do politične konkurence. Temelj tega diskurza je pretiravanje in izpostavljanje pomanjkljivosti pri političnih nasprotnikih, ki so v tem primeru najpogosteje definirani kot sovražniki.

Obstajajo tudi nekateri pozitivni vidiki političnega spektakla, kot so novice in sporočila o političnih dogodkih, ki pomagajo pri politizaciji javnosti, s čemer volivce ohranijo budne in polne upanja, da se lahko zgodi sprememba. Novice in sporočila evocirajo dramatični kontekst, ki se sooča s prizori iz zasebnega življenja posameznika: scena, v kateri nastopajo učinkoviti in neučinkoviti vodje, ki se trudijo reševati probleme v družbi in varovati politično skupnost pred notranjimi in zunanjimi sovražniki. Vse konstrukcije političnega spektakla niso enako dober ali slab recept za delovanje. Skladno s tem lahko nekatere od konstrukcij temeljijo na prepričljivih premisah in razmišljanju, druge pa na neuresničljivih željah ali iluzijah. Vsem konstrukcijam političnega spektakla je tako skupen le cilj in ta je pritegovanje pozornosti volivcev, ki morajo priti na volišča in izbrati med obstoječo politično ponudbo.

Patetično ovit v plašč magnetno privlačnega glamurja, lesketajočega blišča in brezsramnega luksuza, politični spektakel v današnji dobi simbolizira čistočo ideološke forme postideološkega, postpolitičnega in postzgodovinskega sveta. Politični spektakel v poznem kapitalizmu kaže neverjetno prilastitveno kapaciteto. Ima odkrite tendence k absorpciji kritične, opozicijske kulture mišljenja in delovanja, in se osredotoča na njihovo transformacijo v komercialno blago. V takšnem političnem okolju se celo najbolj radikalna kritika prelevi v le še en novi življenjski stil ali modno gesto. Politični spektakel je zastrašujoča sila, ki uničuje človeški um in spodbuja vsesplošno stanje odtujenosti, drobljenja in pasivnosti javnosti. Na ravni družbe se kaže kot popolna uzurpacija ustvarjalnih energij in utopičnih želja, ki se manifestira v obliki komodifikacije in prilagajanja tržnim formam. Državljanom se, v glavnem preko množičnih medijev, servira kot zgodba, nad katero so navdušeni ampak popolnoma pasivni, kar je osnova za neprekinjeno reprodukcijo kapitalističnega sistema.

Potrebno je razumeti, da ideja spektakla ne zajema samo sfere politike ampak celotne družbe. Medijsko posredovan spektakel je v današnji družbi postal neločljiva sestavljanka ideološkega jedra postindustrijskega kapitalizma. Vsakdanje življenje je pod tako močnim pritiskom, da je praktično nemogoče razumeti svet v njegovi neposrednosti. To pomeni, da se družbena realnost v glavah ljudi oblikuje kot niz abstrakcij in medijsko posredovanih resnic. V tem sistemu ne obstajajo objektivne etične in estetične vrednote. Vse je relativno.

Znani obrazi iz vseh sfer življenja, zabave, politike, ekonomije, športa, znanosti, religije itd. uprizarjajo fantazmagorično podobo družbenega spektakla, na katerega nihče ni imun. Javnost naseda poceni formam, ki jih oblikujejo in implementirajo množični mediji (televizija), po katerih ima vsak posameznik talent oziroma je rojen za to, da postane zvezda. Produkcija ”slavnih” postaja ultimativno pogonsko načelo odražanja, diseminacije, širitve, perpetuiranja in stalne krepitve sistema konzumerističnega kapitalizma.

V takšni družbeni realnosti se polje politične bitke ponuja kot trg, politik pa kot nekdo, ki ponuja sebe ali svoj program. Za politika pri tem ne velja nobena oblika tržne konkurence, saj je politik v navidezni konkurenci z drugimi politiki. To dejansko pomeni, da politiki – nasprotno od posameznika, ki na primer proizvaja avtomobile, ki jih mora prodati na trgu – večinoma ne trpijo konkurence drugih politikov. Politiku so konkurenca zgolj in samo vplivi drugih politikov na javno mnenje. Ko drugi politik s svojimi argumenti zmaguje v volilni tekmi, je to za prvega politika dejanska konkurenca.

Volivci v družbi spektakla v glavnem dovolijo, da jih politiki informirajo o sebi. Slednji morajo zato poznati vse želje, interese in pričakovanja volivcev. Kar se v tem primeru izraža v naivni brezobzirnosti volivcev, je temelj za tehnično ustvarjanje in lansiranje zaščitnih znakov in političnih simbolov (Slovenec, domoljub, odločen, pošten, uspešen, moralen itd.). Za uspeh na volitvah je potrebna uspešnost in ta začenja pri subjektivnih pogojih, povezanih z ustvarjanjem in lansiranjem njene podobe, ki je lahko resnična ali lažna oziroma navidezna. Med manipulacijo sporočilo na spoznavni ali afektivni ravni deluje tako, da zavaja in prepričuje volivca o nečem, kar v osnovi ni točno. Takšno sporočilo je torej vedno laž.

Pri tem je pomembno poudariti, da v manipulaciji nikoli ne gre za dokazovanje oziroma razumevanje stališč, ampak za njihovo vsiljevanje. Cilj manipulacije je na silo prodreti v um volivca, da bi se tja vsililo neko stališče ali vedenje, pri čemer se volivec ne zaveda tega nasilnega dejanja. Politiki oskrbujejo državljane z izbranimi informacijami, na podlagi katerih ti na koncu sprejmejo odločitev komu bodo na volitvah zaupali svoj glas. Politiki se zato trudijo, da ustvarijo takšne pogoje, da v kampanjah lahko govorijo le o izbranih temah, pri katerih imajo prednost v odnosu do politične konkurence. Zato govorijo o svojih pozitivnih lastnostih, ki jim nemalokrat pripisujejo elemente vsemogočnosti.

Živimo v svetu v katerem družbo oblikujejo mediji, ki prav tako niso imuni na mehanizme delovanja manipulativne ideologije potrošniške demokracije, v kateri ima vsaka stvar svojo ceno. Namesto resnega premisleka o temeljnih družbenih delitvah, ki bi odpravile naštete anomalije, smo raje izbrali pozicijo preseganja delitev, pozive k spravi in skupnemu pristopu reševanja problemov, ki se iz pozicije vseh zdijo nerešljivi. Gre za komocijo, kar pomeni, da se v resnici izogibamo ukvarjanju z resnimi problemi. Zato tudi v letu 2020 pričakujte veliko spektakla in retoričnih vprašanj o tem, kdaj in kako se bomo izvlekli iz te godlje.

[i] Edelman, M. (1988) Constructing the Political Spectacle. Chicago: University of Chicago Press.