Skozi zgodovino se je znotraj vsake organizirane družbe izoblikoval družbeni razred, čigar naloga je bila oblikovanje določene slike sveta. Gre za razred posameznikov, ki prevzemajo nalogo oziroma si jemljejo pravico, da interpretirajo preteklost, sedanjost in napovedujejo prihodnost. Že od časov primitivnih plemenskih družb, egipčanskih teokratov, srednjeveškega duhovništva in razsvetljenskih mislecev je bila pravica do interpretacije sveta privilegij zaprtih skupin. Mejnik v pojmovanju intelektualcev predstavlja pojav modernega državljanstva, ki je ukinil monopol Cerkve in omogočil pojav izobraženih ljudi, ki niso bili podrejeni dogmi ali nauku institucije.
Termin inteligenca se je kot sociološka kategorija prvič pojavil leta 1844 na Poljskem, in sicer v literaturi Karola Libelta, ki s pojmom ”inteligenca” označuje razred, oblikovan iz predstavnikov osiromašenega plemstva, dela državljanov in kmetov, ki so se postavili po robu vrednotam in načinu življenja dominantne buržoazije. V šestdesetih letih devetnajstega stoletja je pojem praktično z enakim pomenom prenesen v Rusijo. Protiburžoazna stališča, nasprotovanje ruskemu carskemu absolutizmu ter socialni radikalizem so osnovne značilnosti poljskega in ruskega intelekta tistega časa.[i] Po drugi strani se nastanek termina intelektualec povezuje z afero Dreyfus v Franciji, točneje s protestom zoper njegovo zaprtje, ki so ga na nosilce oblasti naslovili številni pisatelji in profesorji.[ii] Skupna lastnost intelektualcev iz Poljske, Rusije in Francije je bil kritičen odnos do sodobnosti in želja po preoblikovanju družbene ureditve.
V današnjem času različne klasifikacije v skupino intelektualcev uvrščajo ljudi z visokošolsko izobrazbo, pri čemer v glavnem zanemarjajo dejstvo, da ukvarjanje z umskim delom samo po sebi ni zadosten pogoj, da nekoga avtomatsko označimo za intelektualca.[iii] Vse večja diferenciacija znanja je stvar dodatno zakomplicirala. Predvsem je treba omeniti razlikovanje med tehničnimi znanji (in poklici) ter družbeno-humanističnim znanjem in stopnjo doseganja globalne zavesti. To razlikovanje pripelje do ločevanja med pojmoma ”intelekt” in ”inteligenca”, pri čemer intelekt označuje kritično, kreativno in kontemplativno stran uma, medtem ko se inteligenca nanaša na njegovo praktično, prilagodljivo in manipulativno stran. V tem smislu moramo razlikovati tehnično inteligenco kot razred visoko izobraženih posameznikov z rizičnimi specialističnimi znanji (na področju medicine, informatike, strojništva itd.), od intelektualcev, ki so veliko ožji razred posameznikov, za katere so značilni kritični duh in kritični odnos do celotne kulture, ne le do izbranih elementov. To pomeni, da je presojo o tem, ali je nekdo intelektualec ali ne, treba sprejeti skozi prizmo posameznikove vloge v družbi in njegovem kritičnem odnosu do družbeno-politične realnosti. Samo na ta način lahko razmejimo inteligenco od intelektualcev, s čimer lahko odpravimo zlorabe in ideološke manipulacije obeh pojmov.
Poleg kritičnega odnosa do družbeno-politične realnosti je pomembna značilnost intelektualcev njihova duhovna avtonomija, ki v sebi nosi elemente družbene angažiranosti, in občutek odgovornosti do človeštva. Intelektualec je posameznik, ki je primarno zainteresiran za idejo o preoblikovanju obstoječega, kar pomeni, da je politično aktiven in dislociran od legalnih nosilcev oblasti. Intelektualec je vedno nasprotnik statusa quo, vedno je v opoziciji, kar pomeni, da nasprotuje obstoječi strukturi moči. Intelektualec se zavzema za novo, racionalnejše in bolj humano človeštvo. Kot posameznik predstavlja moralno vertikalo v družbi, kritizira formalne hierarhične institucije ter se zavzema za neodvisnost in samostojnost mišljenja. S te perspektive ne obstajajo konservativni intelektualci, katerih osnovna hipoteka je, da so vrednotno nevtralni (verjamejo, da je to možno doseči s preseganjem delitve na ”leve” in ”desne”). Intelektualec je progresiven in se nenehno zavzema za transcendentalnost obstoječega, sicer ni intelektualec.
Samozavedanje intelektualca je blizu Heglovem konceptu nesrečne zavesti, ki je zrenje enega samozavedanja v drugo.[iv] O istem govori tudi Sartre, ko intelektualca opredeljuje kot nekoga, ki nenehno dvomi o univerzalnem znanju in primernosti njegove uporabe.[v] Šele zavedanje, da neko univerzalno znanje lahko škoduje nadaljnji humanizaciji človeštva, posameznika naredi intelektualca. Po Heglu gre za ”nesrečno, v sebi razdvojeno zavest”, ki je obenem vrlina in breme oziroma prekletstvo, položeno v zibelko posameznika.
Če uporabimo dialektiko za iskanje odgovora na vprašanje, kdo je intelektualec, se lahko vprašamo tudi, kdo to ni? Za primer vzemimo ljudi, ki si jemljejo pravico javno interpretirati preteklost in sedanjost ter napovedovati prihodnost. Intelektualci niso neizobraženi posamezniki, ki se pojavljajo v nekaterih medijih, najbolj v tistem ”v službi resnice”. Intelektualci niso niti ”fahidioti”, ki nastopajo v televizijskih oddajah, v katerih ”ni vseeno, kdo kaj reče”, in ki prisegajo na preseganje ideoloških razlik oziroma na vrednotno nevtralnost, pri čemer so prepričani, da so vse ideje zrasle v njihovi glavi.
Intelektualci niso niti nekateri posamezniki z družbeno-humanističnim znanjem. Predvsem gre omeniti skupino pravnikov, ki v zadnjem času pišejo odprta pisma in jih naslavljajo na nosilce oblasti. Tudi tem ljudem bi lahko rekli ”fahidioti”, ki si – omejeni v svojem področnem znanju – izmislijo nekaj, kot je na primer ”katedrala svobode”. Celotna zadeva temelji na golem moraliziranju in iskanju legitimnosti za politične projekte z jasnim ideološkim predznakom. Gre za del inteligence, ki je nasedla poceni ideološki manipulaciji. Tovrstni poskusi ne temeljijo na nasprotovanju aktualni strukturi moči in ne prispevajo k oblikovanju ideje o bolj humanem človeštvu.
Kot zadnji primer gre izpostaviti profil pravnice, ki je pred kratkim dobila neko nagrado za v javnosti izrečeno ”najboljšo izjavo”. V svojih stališčih opleta s pojmi, kot so osebni uspeh, ljubezen do domovine, strokovnost itd.[vi] Gre za ideološki koncept, utemeljen na buržoaznem imaginariju o meritokraciji: če se dovolj trudite in pridno delate, boste uspeli v življenju. Še ena ideološka manipulacija, ki svojo legitimnost išče v preseganju ideoloških delitev in iskanju ontološke substance v dejstvu, da si ”zaveden Slovenec”. Ozkost družbenega projekta vidi kot ključno oviro, da pride do svoje lastne entitete, ki jo posledično išče zunaj identitete in zunaj tako imenovane družbene strukture (Kiš). Čeprav je uspešna (v tujini), je nezadovoljena. Ima formalno izobrazbo, vendar tava stisnjena in izgubljena med soočenimi ideologijami, brez nujno potrebnega intelekta za doseganje globalne zavesti.
Evidentno je torej, da propagiranje splošno sprejetih vrednot v današnjem času pomeni prikrit mehanizem za pohod na oblast in prevzem moči. Govor o egalitarizmu in nujno potrebnih družbenih reformah je le kamuflaža buržoaznih ambicij oziroma maska, za katero vladajoča elita skriva svoje namene in vsiljuje kulturne ideale. Intelektualci v takšnem sistemu predstavljajo nekaj, kar ovira napredek in je grožnja veljavni družbeni ureditvi. Gledano skozi to prizmo premislite, kdo je kritičen in kdo je stalna opozicija – kdo je torej zares intelektualec?
[i] Matić, D. (1987) Kritika teorija o novoj klasi intelektualaca i inteligencije. Revija za sociologiju 18(3-4), 63-70.
[ii] Harris, R. (2011) Man on Devil’s Island: Alfred Dreyfus and the Affair That Divided France. London: Penguin Books.
[iii] Glej Sowell, T. (2009) Intellectuals and Society. New York: Basic Books.
[iv] Hegel, G. W. F. (1986) Fenomenologija duha. Beograd: Beogradski izdavačko-grafički zavod.
[v] Glej: https://www.youtube.com/watch?v=_g8JVK4Fppw, 21. 1. 2019
[vi] https://www.vecer.com/intervju-verica-trstenjak-imamo-le-eno-domovino-ki-ni-ne-leva-ne-desna-6647962, 21. 1. 2019
