O Kataloniji malo drugače

Pred tedni je bil na tem portalu že povzet opis političnih okoliščin “katalonske krize”, ki mu je prima facie s stališča neprizadetega opazovalca moč pritrditi. Pa vendar, se opazovalec, ki ga neprikrito – četudi nemara upravičeno, neizogibno! – vodi normativna težnja, vendarle ne giblje na spolzkem terenu dinamike pozitivnega in preskriptivnega, pri čemer tvega, da se poplitvi globina obravnavane problematike?(1) Vsekakor je argumentirana, z utemeljenimi razlogi podprta sodba dobrodošla, kolikor se opazovalec le zaveda svoje nepristranskosti; nemara čuti, da ga na vrednostno presojanje veže dolžnost, da v trenutni sociopolitični klimi z artikulacijo moralnega prepričanja izpostavlja, kar prepozna kot krivično.

Temu  ni moč oporekati. Afirmacija neprizadetosti ob trpljenju drugega je v funkciji utilitarnega razuma, težečega k nevtralizaciji razmerij, ki se jih ne da neposredno instrumentalizirati. Povedano drugače, razumevanje, ki drugega prepozna kot ranljivega drugega, kot tistega, za katerega je prepričano, da trpi krivico, zahteva izdelavo skupnega horizonta, v katerem se drugi znajde v njegovi bližini, s tem pa predpostavlja odmik od logike pripisovanj, ki na podlagi kalkulacije uporabne vrednosti drugega predloži kot povnanjeni objekt. Moralna operacija je dejanje približevanja – v tem, ko dopusti drugemu, da ta pristopi v celoti, torej v goloti, ki ne skriva ničesar, se v tem horizontu razkriva tudi opazovalec. S to zavezo, obljubo odprtosti se opazovalec sam potrjuje v luči svoji vrednostnih prepričanj.

Zdi se, da potemtakem drži, da je opredelitev nasledek izvorne prepoznave, ki je že de-objektivizirala in ovrednotila igralce v dani okoliščini. In vendar, v čem leži v izhodišču razprave nakazana težava? Preprosto v tem, da volji do iskrene odprtosti ob interpretaciji ni vselej zadoščeno. (Ob)sodba nekoga, kolikor sledimo zgornjim izpeljevanjem, zahteva načelno priznanje vzajemnosti med igralcema (pazimo, to ne pomeni, da je konkretni odnos vselej enakovreden; prav narobe, v odgovoru na klic drugega je odnos pogosto asimetričen).(2) Iz tega izhaja, da mora opazovalec drugega prepoznati  na način, kot mu pritiče – v neprikriti celotnosti, pri čemer mu mora biti dopuščeno, da ga tako razgali. Če se drugi zakriva ali ga ne more razvozlati, tvega, da ga ovrednoti prerano – takrat ga vrednoti kot objekt, ki mu ni bilo dano, da se izrazi s svojimi besedami. Drugi je zanj tedaj primerek tipa: figura, ki zastopa neko predhodno postavljeno mesto v opazovalčevem sistemu prepričanj. Na tak način je drugi oropan enkratnosti, neponovljivosti  svojega nastopa, opazovalcu pa ostane zastrto pripoznanje, ki ga uresničuje v postajanju z drugim. Tako opazovalec izstopi iz sveta interakcije: drugi zanj ni več partner, rival, bližnji – v oddaljenosti do drugega se ne razlikuje od ravnodušneža, ki ne stopi na pot razumevanja, oba pa sta dovzetna za iteracijo čisto formalnih postopkov ravnanja, ki mehanizirajo razumevajoči dialog v imenu sistemske komunikacije ekonomskih in političnih akterjev.

Čemu je služil gornji uvod? Narod – v tem primeru Katalonija, seveda ni oseba, primerjava je v tem primeru celo etično nevzdržna. In vendarle si bom dovolil potegniti nekaj vzporednic med zgornjo obravnavo genuinega razumevanja in družbeno-političnim stanjem v Kataloniji, in sicer ob predhodni predpostavki metaforizacije skupnosti v kvazi-osebo. Ontološko gledano sta tako posameznik kot skupnost sta bistveno heteronomni entiteti – odvisni sta od sil, ki jih ne moreta povsem obvladovati.(3) Da bi razumeli neko specifično okoliščino družbene pojavnosti, jo velja vselej predpostaviti v specifičnem oziru, v katerem se izraža. Sodba o skupnosti sledi podobnim načelom odprtega razmerja med govorcem  in ogovorjenim.

In vendar, prav primerjava med posameznikom in skupnostjo razkrije ključni problem, ob katerega trči normativna zastavitev. Skupnost vendarle ni oseba, niti zares kvazi-oseba. V svoji težnji po svobodi, po tem, da postane Enota, pravna oseba v mednarodnem pravu, se narod – ljudstvo, ki se identificira na podlagi določujočih simbolnih manifestacij v zgodovinski kontinuiteti – pozunanji v Državo.  Abstrakcija Države je dejanje presežne zavesti in vendar tudi nasilja – vezi življenjskega sveta, ki jih vzpostavljajo simbolni izrazi naroda,  postanejo sredstva političnega argumenta, s katerim se postavi država. Izvornemu nasilju ni moč vselej ubežati – ko se zavest kulturne homogenosti  izrazi v mediju pravnega in političnega reda, se ta razpoloži v notranjost (pravno varstvo in politična oblast) in zunanjost (pravno zastopstvo na meddržavni ravni), ob tem ko se svobodni dialog življenjskega sveta uresniči v reprezentativnih institucijah. To dejanje naj bo v sodobnih demokratičnih družbah dejanje skupne volje, kot takšno pa naj prevzame odgovornost, da prepozna heterogene elemente ob prehodu v suverenost in jih ovrednoti glede na njihovo razpoložljivost. Dejanje ustave je paradoksalno svobodno le, kolikor se zaveda, da je bistveno nesvobodno: da služi državljanom in se vzpostavlja v mednarodnih odnosih,  da je edinstveni dogodek in da demokratično delovanje kot proces ni doseženo stanje, temveč vselej postajanje.

Razprimo torej specifični fenomen Katalonije, kot si ga ta zasluži, torej kakor se v resnici daje. Katalonski referendum 1. oktobra je bil protipraven. Kršil je postavljeno (državno) špansko ustavo. Pa vendar, gledano s strani zakonodajalca, vladavina prava ne pomeni trpne služnosti Besedi zakona; to bi predpostavljalo, da obstaja neki nespremenljivi Red, Ideja, ki obstaja kvalitativno razločeno od človeških interpretacij. Nasprotno, pravo je imaginarna ureditev razmerij v zgodovinski družbi in kot interpretativna konkretizacija idealiziranih določb v službi skupnosti na nekem ozemlju.(4) Ko pravo ne služi več svojemu namenu, ga je potrebno spremeniti v skladu z voljo državljanov; to pa zahteva dialog in prepoznanje upravičenih zahtev udeležencev. Pravni red, ki tako nastopi na mestu tretjega, deluje v imenu pravičnosti. Za razliko od etičnega odnosa do drugega, ki ne more biti izčrpan s splošnostjo pravice, se v pravu neizogibno ohranja nasilje, kolikor je zadoščeno zahtevi po predvidljivosti. Politika, ki se tega zaveda, zmore delovati na način, ki upravičene zahteve deležnikov simbolno upodablja v asimptoti pravičnosti.

Ustrezno vprašanje je torej drugačno – je katalonska zahteva upravičena? Kot izhaja iz zgornje postavitve, je samoodločba naroda v sodobnih demokratičnih družbah vselej v domeni instrumentalizacije simbolnih izrazov, ki identificirajo skupno voljo. V teh formalnih okvirjih sprejemljivi razlogi prevladajo nad individualno skrbnostjo. Čeprav so ti splošnejše narave, pa ne smejo pozabiti izvora v prepoznanju edinosti posameznika v zgodovinski družbi: vsak razlog naj odraža unikatno stanje stvari v konkretnih zgodovinskih okoliščinah. Vprašanje je torej: imajo Katalonci ustrezne razloge za odcepitev in ali ti razlogi potrjujejo njihovo edinstveno sopripadnost?

Zunanjemu opazovalcu, naj se še tako trudi, je težko prodreti v neotipljivo identiteto naroda. Sodba o upravičenosti je vselej agresija nad samostojno realnostjo opazovanega, kvečjemu prevod v sebi razumljiv jezik. A simetrično je tudi instrumentalizacija ubranosti naroda v politične težnje, ki spremljajo vzpostavitev Države, prevod, ki nima docela objektivnega kriterija. Med ekonomskimi, kulturno-jezikovnimi in genetičnimi razlogi ni naravnega sorazmerja – politično dejanje naj sledi ustrezni določitvi volje, ki razumeva specifične okoliščine, v katerih deluje. To pa zahteva tako demokratično kot strateško in prospektivno odločitev – odločitev, v kateri se združujejo zadosten izraz skupne želje, kjer drugačna mnenja niso izključena, pač pa nastopajo kot partnerji v usklajevanju, pripravljenost biti  podrejen skupnemu interesu in zmožnost, da v odprtosti razume svojo vlogo v mednarodnem prostoru in času.

Katalonija ni niti kolonija niti Kosovo. To ni vrednosten stavek. Vstopanje v državnost vselej gradi na  interpretaciji svoje lastne pojavnosti in pravnopolitičnih možnosti za uveljavitev. Pravice naroda do samoodločbe se ne more mehansko aplicirati na tipske primerke, pač pa naj sledi voljni izjavi naroda, ki politični in ekonomski sentiment utemeljuje s samorazumevanjem svojega prostorsko-časovnega položaja in s pragmatičnimi učinki osamosvojitve. Kolikor so narodu zanikane fundamentalne pravice do samoizražanja, se pravo izneveri svojemu namenu in je stanje nevzdržno, naj ima pravica do samoodločbe prednost pred teritorialno integriteto izumetničene državne tvorbe – toda nikoli zgolj v imenu Ideje države na račun svobodne odločitve prebivalcev.

In kako se to izraža v Kataloniji? Ob omejeni vidnosti, ki pritiče pojavnosti, ki ne dopusti celostnega razkritja, je presojanje nehvaležna in zahrbtna naloga, a nemara, kot sem omenil na začetku sestavka, neizogibna. Vsekakor med vodilnimi političnimi igralci ni svetnikov: tako Carles Puigdemont kot Mariano Rajoy sta v imenu Katalonije oziroma Španije ravnala neustrezno; Rajoy z referendumskim odzivom – odzivom, ki ga je le s ciničnim evfemizmom moč poimenovati “nesorazmerno” –  nedopustno.(5) Kolikor se v razdraženi politični atmosferi, v borbi v imenu pravice – naroda do samoodločbe ali kontinuitete pravne države in ozemeljske celovitosti – izgubi stik s trpnim posameznikom in se fetišizira simbola Države in Prava,  v dolgoročni igri morda ne more biti zmagovalca. Tako kot zmore slepo sledenje Ideji države zamegliti presojo in odtujiti razloge, zaradi katere se je le-ta šele vzpostavila, utegne sklicevanje na nespremenljivost Zakona iz stražarja pravičnosti narediti simbol represije nadvladanih. Smisla prava in države ne obstojita v goli formi, pač pa – kolikor sta smiselna – v odpiranju prostora za državljane, ki ju potrjujejo s konkretizacijo postavljenih simbolnih razmerij. Četudi je popolna družbena neodvisnost od transcendentnih določil morda idealizacija, lahko služi kot plemenita regulativna ideja.

Ob koncu sestavka se zdi, da se vendarle nismo premaknili daleč. Toda razkriva se simptomatika dejansko kompleksnega pojava, kjer imajo lahko prenagljene odločitve nepredvidljive posledice. A vendarle se ponuja vprašanje, če ni šlo že pre-daleč in če položaj ne zahteva takojšnje odločitve: o tem lahko sodi le katalonski narod sam in ne Transcendenca, manjšina ali afekcija.

Komunikativna (atmo)sfera, v kateri so dialoškim partnerjem zagotovljeni osnovni pogoji za izmenjavo mnenj, je najboljši lek proti nasilju odločitve. Težnja po razumevanju, usmerjena horizontalno (k narodu) in vertikalno (k materni državi in mednarodni skupnosti), morda le utegne pripomoči k pomiritvi strasti. Klic k odprtemu dialogu se zdi banalen odziv na resnost problematike, katere magnituda bo razvidna šele ob pojavu morebitnih poganjkov in ponavljavcev, ki utegnejo slediti v prihodnjih letih. Pa vendar, prvi korak, čeprav še tako slaboten, je s ponudbo povečanja fiskalne avtonomije storjen, na Kataloncih pa je, da podajo odgovor, v katerem se bo zrcalil izraz volje naroda, ki je združil posamezne besede v skupne perspektive.

Sem preveč optimističen? Morda. A kolikor je politika resnično igra ničelnih vsot in je argumentacija, ki predpostavlja temeljno ranljivost drugega neizsanjana, velja zastaviti korak – vsaj za trenutek, preden povzamemo, da so Katalonci res homines sacri in zapremo novo mučno poglavje. In ko smo že na tem: o odzivu Evropske Unije pa kdaj drugič.

1 Naj bralec prezre, da se v pričujočem članku ne morem razgrniti vprašanj kriterijev resničnosti, Humove giljotine in nje inverzije, dasiravno uvod kar namiguje nanje. Predvsem bi nas tovrstno razglabljanje popeljalo daleč stran od diskurza političnega – kaj šele političnega diskurza. V izogib aporijam provizorično prevzemimo, da obstajajo kriteriji, po katerih se lahko sporazumemo o dejstvih; o “resničnem” (ali pa le političnem) statusu resnice v postfaktični dobi pa kdaj drugič.  

2 Pri čemer pa, kot bi moralo biti do zdaj jasno, ne bi šel tako daleč kot Emmanuel Levinas v predpostavljanju neodtujljivega prvenstva Drugega nad Istim.

3 Tako ne morem pritrditi optimizmu Carlosa Castoriadisa, ki je v grški demokraciji in kasneje v Zahodni Evropi zaznal dejanja avtonomne družbe (gl. npr.: Castoriadis, Cornelius. 1997. The Imaginary Institution of Society, Cambridge, MA: MIT Press).

4 To seveda ne pomeni, da oblast nima dolžnosti upoštevati temeljnih pravic in mednarodnih določil; prav nasprotno – prevzame jih kot vodilo, pri čemer se ob reprodukciji v razumevanju izpostavi njihova vrednost, s tem pa zmožnost za razumno postopanje ob morebitnem konfliktu. Kot bo razvidno kasneje, se prav ob katalonskem fenomenu izraža tovrstna napetost, ki je brez sporazuma o upravičenosti nevarno dovzetna za politično manipulacijo.

5 Pri tem seveda ne pozabljam na predhodno kontinuirano zavračanje dialoga o možnosti osamosvojitvi s strani španskih oblasti, prav tako ne na spornost izvedbe zloglasnega 155. člena španske ustave. Namen članka ni v obsojanju specifičnih ravnanj – dasiravno bi bilo to še tako preudarno – pač pa v razprtju dimenzije vprašanj, ki se stikajo s širšo politično sliko sodobne družbe.