Dr. Alem Maksuti, Inštitut za politični menedžment
Pomislite, da je leto 1970 in da vam nekdo reče, da boste leta 2020 za nakup stanovanja v prestolnici potrebovali kredit na 30 let, pri čemer bo mesečni obrok znašal polovico vaše plače. Da morate delati do 65. leta, višina pokojnine (če jo doživite) pa bo tretjina plače. Večina tovarn je zaprtih (Litostroj, Mura, Peko…), samozadostnost pa dosega borih 30 %, kar pomeni, da česen, ki ga jeste, uvozimo iz Pakistana in Indije. Verjetno bi pomislili, da je padla atomska bomba.
To, kar je kapitalizem kot edini praktični ekonomski sistem globalno ponudil, in kar so podprle mednarodne institucije kot so Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad (IMF) in Evropska komisija, je široka afirmacija njegove neoliberalne paradigme. Kapitalistični razred je konsolidiral svojo moč upravljanja ali podkupovanja praktično vseh institucij: političnih strank (levih in desnih), medijev, univerz, represivnega aparata države in prej omenjenih mednarodnih institucij. Svetu danes vlada demokracija moči denarja. Globalna plutokracija brez odpora kaže svojo moč praktično povsod.
Poglejmo, kaj to pomeni za Slovenijo. Predpostavka je bila, da bo vse, kar funkcionira v kapitalističnih in industrijsko razvitih državah, funkcioniralo tudi v manj razvitih državah, ki so po demokratičnih spremembah stopile na pota tržne ekonomije. Takšen pristop k razvoju novih demokracij, ki je temeljil na dosledni afirmaciji fiskalne stabilizacije, implementaciji antiinflacijskih ukrepov, politiki privatizacije in liberalizacije trga dela in kapitala, se je pokazal za katastrofalen v kontekstu rezultatov na področju ekonomskega in družbenega življenja. Široka liberalizacija trga storitev, industrijskih proizvodov, in nacionalnih trgov kapitala bi naj v tranzicijskih gospodarstvih, po neoliberalnem receptu, omogočili hiter in učinkovit prehod na tržno ekonomijo. Prav tako smo pričakovali uspešno integracijo v mednarodne ekonomske tokove in povečanje mednarodne izmenjave, ki bi nam omogočila prost dostop do novih trgov oziroma kar do globalnega trga kot novi paradigmi v pogojih globalne svetovne ekonomije.
V zameno za nujno potrebno finančno pomoč so od države bile zahtevane t. i. strukturne reforme, ki pomenijo boj proti inflaciji, uravnoteženje proračuna z mehanizmi restriktivne fiskalne politike, ukinjanje in reduciranje carin na uvoznih kvot za izdelke iz tujine, reduciranje državnih subvencij v določenih gospodarskih panogah in kar je najpomembnejše, široka in hitra privatizacija v gospodarstvu in javnem sektorju. Povedano enostavno, trg je edini učinkovit mehanizem, kar pomeni, da mora biti temeljno merilo ekonomskih in družbenih odnosov. Rezultat dosledne implementacije neoliberalnega okvira v nacionalno zakonodajo (v Slovenskem primeru celo v ustavo!), naj bi državi in njenim državljanom omogočila ekonomsko rast in dvig življenjskega standarda.
Po slabih tridesetih letih je rezultat naslednji. Zahteva po popolni tržni liberalizaciji je zlahka razumljiva iz perspektive industrijsko razvitih držav, ki vedno potrebujejo večji in večji trg na katerega bodo lansirale svoje produkte. Ampak za države v razvoju s tehnološko zastarelo industrijo je odprti trg pomenil tekmovanje z neprimerljivo bolj konkurenčnimi produkti industrije iz najbogatejših držav. Neoliberalna ekonomska politika je tako praktično v vseh tranzicijskih državah, Slovenija ni nobena izjema, pomenila uničevanje domače industrije in kmetijske panoge. Prav tako smo dobili verigo negativnih ekonomskih in socialnih posledic, ki so rezultirale v armadi brezposelnih in omejevanju razvoja zaradi slabljenja gospodarskih panog, ki naj bi predstavljale odskočno desko za doseg globalnega trga.
Takšen ekonomski trend je spremljal obrat v smeri vedno večjega uvoza (od česna, preko avtomobilov in mobilnih telefonov, do Coca Cola pločevink z različnimi okusi) in stalnega zadolževanja na svetovnem trgu kapitala (pri IMF-u seveda). Politika uravnovešenega proračuna je pomenila opustitev Keynesove ideje o deficitarnem financiranju povpraševanja s ciljem spodbujanja vsesplošne gospodarske aktivnosti. Zagotavljanje proračunskih sredstev za redno odplačevanje javnega dolga (kredita IMF) nam je prinesla politiko varčevanja in klestenja področij v proračunu, ki najbolj vplivajo na življenje ljudi: zdravstvo, šolstvo, sociala in pokojnine.
Liberalizacija trga kapitala je pomenila prost vstop tujega kapitala in prevzem domačega finančnega sektorja (beri: privatizacija bank v državni lasti). Vzporedno s tem delujejo varčevalni ukrepi in nato hitro kreditiranje domačega povpraševanja po proizvodih iz tujine, ki večinoma prihajajo iz bogatih držav, ki so lastnice ”tujega” kapitala pri nas. Kapitalne spodbude s strani domačih bank, ki bi lahko delovale kot investicijske in bi financirale domače razvojne projekte, ne deluje po tržni logiki in odpira prostor za diskriminacijo, ki si je seveda nihče ne želi. Zato je to prepovedano, in zato smo Evropski komisiji dali zagotovila, da bomo v zmeno za finančno pomoč, ki jo potrebujemo za razvoj, prodali Novo Ljubljansko banko. Dotok tujih investicij in prevzem deleža na domačem trgu, s strani tujih bank in mednarodnih korporacij, je pomenil povečano povpraševanje po domači valuti, kar je peljalo v njeno apreciacijo. Vse skupaj je dodatno oslabelo domače izvozne potenciale in prispevalo k temu, da je uvozno blago postalo cenejše. Rezultat je ponoven padec domače proizvodnje (najboljši primer je pred leti izpeljana sramotna privatizacija in likvidacija Ormoške tovarne sladkorja).
Tako se še danes, slabih trideset let od vstopa v raj, ki naj bi ga zagotovila liberalna demokracija in kapitalizem, vrtimo v dobro poznanem krogu, v katerem rast in razvoj ostajajo le splošni cilji razvojnih dokumentov IMF-a in Svetovne banke. Realnost je takšna, da so rezultati tranzicijskega procesa pri nas daleč od ekonomske rasti in razvoja. V državah, kot je Slovenija, je neoliberalni ekonomski model konceptualno ponujan, potem pa pogojevan kot apologetsko učinkovit in razvojno naravnan. Po drugi strani je isti neoliberalni ekonomski model odprl ogromen novi trg in prostor za ustvarjanje in pobiranje profita za gospodarske subjekte iz najmočnejših držav sveta.
Še ena napačna predpostavka buržoaznega imaginarija o učinkovitosti neoliberalnega ekonomskega modela je meritokracija. Če se dovolj trudite in pridno delate boste uspeli v življenju. Revščina in propadanje so kazni za tiste, ki so leni in nočejo delati. Prepričali so nas, da alternativna ureditev družbe ne obstaja. Novi sistem vrednot je prežel vse sfere družbe, od izobraževanja preko zdravstva in kulture pa vse do športa. Velike multinacionalne korporacije in finančne ustanove (banke!) so postale glavni akterji ne samo ekonomske, ampak tudi družbene in politične scene, tako na nacionalni kot na mednarodni ravni. Formula za uspešen politično-ekonomski sistem ni redistribucija, katere cilj je zmanjševanje neenakosti med bogatimi in revnimi, ampak vsiljevanje strukturnih mehanizmov neoliberalne oblasti in neenakomernega razvoja sveta. Šovinizem, homofobija, nacionalizem, spodbujanje rasne in verske nestrpnosti in migracije nesrečnikov kot stranski produkt globalizacije itd., pa so le latentne posledice politike, ki deluje v imenu vladajoče ideologije neoliberalizma.
